10. 9. 2009 | Mladina 36 | Kolumna
Proti vetru
Zasebni sektor se je na krizo odzval z relativnim znižanjem plač in odpuščanjem, javni sektor je nasprotno povečal zaposlenost in tudi plače. Plače javnega sektorja se torej gibljejo v nasprotju s krizno ekonomiko.
Proračunska razprava je v teh dneh dosegla pričakovano vrelišče pri izdatkih za plače v javnem sektorju. Vlada ima glede obvladovanja prevelikega proračunskega primanjkljaja samo dve možnosti, povečanje davčnih prihodkov ali pa zniževanje izdatkov. Zasebni sektor se je na krizo odzval z relativnim znižanjem plač in odpuščanjem, javni sektor je nasprotno povečal zaposlenost in tudi plače. Plače javnega sektorja se torej gibljejo v nasprotju s krizno ekonomiko in zato vlada predlaga za prihodnje leto zamrznitev obsega bruto plač. Toda takšen ukrep sproža številne ekonomske, socialne in politične dileme. Predvsem pa dokazuje, da brez celovite vladne strategije izhoda iz krize, brez paketa relativno usklajenih strukturnih reform in učinkovitega kriznega menedžmenta ni mogoče pričakovati niti socialnega konsenza niti dobrih rešitev.
Po slabem letu je že jasno, da sedanja kriza ne bo potekala v obliki črke V in da ne bo trajala zgolj leto dni. Z veliko verjetnostjo bo trajala vsaj trideset mesecev z rahlimi nihaji, gospodarsko oživljanje pa bo počasno in neizrazito vsaj še naslednja štiri leta. To pomeni, da morajo vsi subjekti, vlada, podjetja in gospodinjstva svoje delovanje prilagoditi zakonitostim »recesijske ekonomike«. Vlada je šele po šestih mesecih relativno brezskrbnega podeljevanja finančnih spodbud spoznala, da proračunski deficit in hitro zadolževanje države postajata problematična. Klasična rešitev z zviševanjem davkov ali pa zniževanjem porabe lahko dejansko ogrozi šibko okrevanje, ki temelji na generiranju dodatnega povpraševanja. Druga možnost je seveda povečevanje proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. Toda monetizacija teh primanjkljajev povečuje nevarnost inflacije, zvišuje obrestne mere in spet omejuje rast. Spodbude za oživljanje gospodarstva delujejo počasi, denar v bankah še vedno ni dosegljiv in domača potrošnja ne more nadomestiti manjšega neto izvoza. Vse skupaj še dodatno otežuje izhod iz krize. Kaj torej storiti?
Vlada deluje izgubljeno in nova formula programskega proračuna očitno ne deluje. Programski proračun namreč ne rešuje problematičnih proračunskih virov, postreže zgolj z racionalnejšim projektnim in timskim pristopom pri izdatkih. Toda vsaj za sedaj posamezna ministrstva razlagajo in razkrivajo svoje pristope kot v dobrih starih časih resornih delitev proračunske pogače. Tako je bilo pri napovedi davčnih sprememb in podobno velja tudi za predloge glede plač. V obeh primerih ni pravega povezovanja proračunskih prihodkov in izdatkov, prav tako pogrešamo vsebinske spremembe, ki zapolnjujejo ciljni deficit znotraj določenega proračunskega nominalizma. Pred tridesetimi leti so v ZDA v okviru ekonomike ponudbe verjeli, da znižanje davkov prisiljuje vlado in javni sektor k nižjim izdatkom in porabi davkoplačevalskega denarja. Danes je v modi nasproten dokaz. Če želimo znižati visoke davčne obremenitve, posebej dela, moramo znižati javne izdatke in sem sodijo tudi plače javnega sektorja.
S plačami javnega sektorja imamo težave že nekaj let. V času hitre gospodarske rasti so v povprečju zaostajale za dinamiko rasti plač zasebnega sektorja, hkrati pa so za posamezne poklicne skupine plačna nesorazmerja postala nevzdržna. Virantova reforma je želela rešiti oboje. Toda njene rešitve so ostale znotraj problematične matrike plačnih razredov in popravki plač so prišli v sila neugodnem času globoke gospodarske recesije. Rezultat je znan. V letošnjem letu bomo za plače v javnem sektorju namenili nekaj nad 4 milijarde evrov. Plače pa so do junija na medletni ravni narasle za 11,2 %, hkrati pa plačna nesorazmerja tudi še niso odpravljena. Virantova reforma je trčila ob zid fiskalnih zmožnosti financiranja in notranji labirint plačnih usklajevanj. Oboje je bilo jasno že ob njenem sprejetju, kriza je njene probleme samo dodatno zaostrila in razkrila tudi vse stare dileme.
Vlada ima načeloma tri rešitve. Zamrznitev plačnega fonda in plačnih nesorazmerij za določeno obdobje se zdi ekonomsko in politično najsprejemljivejša rešitev. Omogoča namreč obvladovanje plačnega fonda in ohranja pridobljene pravice, hkrati pa je relativno nepravična zaradi plačnih nesorazmerij in ne deluje stimulativno. Druga možnost ohranja sedanji plačni sklad, rezerve za popravke plač in stimulativno nagrajevanje pa bi dobili z znižanjem zaposlenosti. Ta možnost je pravičnejša z vidika plačne reforme in bolj razvojno naravnana, zahteva pa reformo javnega sektorja z novimi poslovnimi modeli, razvojnimi strategijami področij in učinkovitejši javni menedžment. Tretji pristop ohranja ali pa celo znižuje plačni sklad in predlaga dinamično zniževanje plač po področjih ali plačnih razredih. To znižanje bi bilo linearno, če bi prej odpravili plačna nesorazmerja, ali pa diferencirano, če bi breme zniževanja plač spet nosili višji plačni razredi. Ta predlog je politično najbolj radikalen, bolj obremenjuje dobro plačani srednji sloj in hkrati edini predvideva tudi padanje potrošnje gospodinjstev. Vlada hkrati predvideva tudi ustavitev rasti pokojnin in socialnih transferjev, kar je logična posledica omejenih virov financiranja pokojninske blagajne.
Noben predlog ni brez pomembnih slabosti. Administrativna zamrzovanja plač in pokojnin so bila stara socialistična praksa jugoslovanskih vlad, toda nikoli niso prinesle želenih rezultatov. Bila so zgolj politični izhod v sili, ker tedanje oblasti niso zmogle dejanskih reform. In tako je tudi sedaj. Noben pristop ne prinaša rezultatov, če za njim ne stoji reformni paket glede razvoja, upravljanja in vodenja javnih družb in če ni kompleksnih sprememb na trgu dela javnih uslužbencev, ki vključuje tudi zmanjševanje zaposlovanja v javnem sektorju in stimulativno nagrajevanje. Tudi model z zamrznitvijo plač in odloženim usklajevanjem lahko prinese postopne spremembe, ki vključujejo širok nabor vmesnih ukrepov.
Pahor se lahko uči na negativnih izkušnjah Kosorjeve na Hrvaškem. Plače so ekonomsko lepljive in politično izjemno eksplozivne. Vsako krizno poseganje v sistem plač je zato povezano s celovito fiskalno reformo in spremembami kakovosti upravljanja javnega sektorja. Brez tega sta zamrznitev in uravnilovka klavrna socialistična vrnitev v negotovo prihodnost slovenskega kapitalizma.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.