1. 10. 2009 | Mladina 39 | Kolumna
Potrebujemo politično stabilnost
Politična stabilnost je namreč pogoj za legitimnost vladnih ukrepov. Ti pa so temelj za večjo gotovost in zaupanje, ki ga potrebuje zasebni sektor za oživljanje gospodarstva.
Neznosna lahkotnost državnega trošenja v boju s sedanjo krizo postaja to jesen vse bolj prepoznavna nočna mora političnih elit. Pahorjeva vlada je mukoma zaprla proračun, toda ekonomska sporočila in politično pogorišče pri tem niso spodbudna. Dobili smo prvo lekcijo keynesianskih ukrepov. Velike proračunske deficite in težave javnih financ. Druga zadeva politično porazdelitev tveganj, kjer vlade raje krčijo socialno državo in s tem tvegajo politično krizo v državi. Tretje sporočilo govori, da so podjetja in njihovi poslovni modeli ključ za rešitev krize. Zdi se, da teh treh lekcij nismo najbolje razumeli.
Temeljna dilema ekonomistov je, kako oblikovati zadostno globalno povpraševanje in spodbujanje rasti. Centralni bankirji so zadnje desetletje postregli z ekspanzivno monetarno politiko, cenenim denarjem, kreditnim zadolževanjem in finančnimi inovacijami na kapitalskih trgih. Povzročili ali pa vsaj botrovali so nastankom finančnih balonov in njihovemu sesutju, finančna kriza se je prelevila v globoko recesijo. Potem so prišle na vrsto vlade. V zdajšnjih stimulativnih paketih so brez zadržkov v tržni sistem spustile na tisoče milijard evrov sredstev, da bi spodbudile potrošnjo. Povpraševanje na vrhu cikla omogoča realizacijo, v recesiji pa je ključno za oživljanje.
Vrnitev k ekonomiki povpraševanja se zdi v kriznih razmerah neizbežna. In enako velja za keynesianska zdravila.
Keynes je ekonomist za krizne razmere. Temeljna napaka velike krize 1929-1933 tiči v nezadostnem agregatnem povpraševanju in nesposobnosti trga, da se brez velikih socialnih škod sam postavi v ravnotežni položaj. Keynesovo priporočilo je preprosto. Potrebujemo svež denar za zagotovitev likvidnosti in državno potrošnjo namesto zasebnih pobud. Oboje so vlade uporabile in hkrati tudi trčile ob pričakovano oviro. Proračunski deficiti in javni dolg nastajajo hitreje kot oživljanje gospodarstva, ki bi naj prek samodejnih stabilizatorjev potem poskrbeli za večje fiskalne prilive.
Kaj storiti? Ali še povečati državne izdatke in poglobiti deficit, da bi spodbudili hitrejši izhod iz krize, kot priporoča Krugman, ali omejiti deficit in poskrbeti za vzdržnost javnih financ, kot trdijo neklasični pragmatiki? Ekstremne razmere zahtevajo ekstremne odgovore. Kratkoročna poglobitev deficita za nekaj let ni usodna za dolgoročno vzdržnost financ, če bo rast po vzponu cikla okoli 3-4 odstotke in če lahko dolgoročno vzdržujemo deficit na ravni 3 odstotkov BDP, kar vključuje tudi servisiranje dolgov.
Keynesianski učinki spodbujanja javne potrošnje so kratkoročno celo manj pomembni kot Lucasovo napotilo, da je pri tem ključna kredibilnost teh ukrepov, ki vpliva na racionalna pričakovanja zasebnega sektorja in ga spodbuja k ukrepanju.
Pogosta vladna alternativa pri reševanju deficitov je stiskanje proračunskih izdatkov. Toda to je v sedanji veliki recesiji slaba alternativa. Socialna država zgodovinsko izvira iz krize 1929-1933 in je eden od pomembnih političnih stebrov New Deala. Zato bi bilo nesmiselno, če bi izhod iz krize gradili na omejevanju socialne države. Dejansko potrebujemo novo socialno državo, prilagojeno demografskim, socialnim in kulturnim trendom postindustrijskega sveta. Evropski socialni model je jamstvo za družbeno kohezivnost, ki je pri izhodu iz krize nujna, zato je povsem nesmiselno, da vlade gradijo svoje izhodne strategije na barikadah socialnih bitk za plače, socialne transferje in pokojnine. Dejansko so to vzvodi zasebne potrošnje in kratkoročno sprejemljivi znotraj ekscesnih proračunskih deficitov. Politična stabilnost je namreč pogoj za legitimnost vladnih ukrepov. Ti pa so temelj za večjo gotovost in zaupanje, ki ga potrebuje zasebni sektor za oživljanje gospodarstva. To pomeni, da zaostrovanje razrednega boja v okviru klasične delitve na kapital in delo, podobno kot prevalitev stroškov krize predvsem na spodnji in srednji družbeni sloj, ne pomeni reševanja, temveč poglabljanje krize. Izhodna alternativa je zamenjava topov in masla. Torej radikalno znižanje vojaških izdatkov. V našem primeru za oklepnike in vojake v Afganistanu ...
Tretje napotilo zadeva podjetniški sektor. Že Keynes svojo teorijo gradi na postavki, da so plače in cene lepljive, gospodarstvo je neprilagodljivo in zato tudi ni mogoče doseči ravnotežja pri polni zaposlenosti. Mehanizmi regulativne in socialne države, pa tudi sindikati in spontani upori delavcev ne dopuščajo, da bi se podjetja in trgi spontano prilagodili na novi ravnotežni ravni ob višji brezposelnosti ali pa bistveno nižjih mezdah. Socialni stroški in stroški človeškega kapitala so preprosto preveliki. Tudi tukaj ne pozabimo, da so ključni koncepti korporativnega upravljanja in menedžiranja spočeti v jedru krize 1929-1933, da je delavska demokracija otrok nemškega ordoliberalizma in povojnega evropskega poslovnega modela. Danes je podobno. Restrukturiranje podjetij in nove oblike kriznega vodenja so pogoj za izhodno strategijo iz krize. Zato novo podjetje ne bo Friedmanov stroj za generiranje profita, temveč deležniška organizacija, nekakšna »civilna korporacija«, kot jo opisuje Simon Zadek, ki je za svojo vizijo družbeno odgovornega podjetja dobil leta 2006 prestižno nagrado ameriške Akademije za menedžment.
Očitno so v slovenskih podjetjih stvari v ključnem trenutku krize ušle iz rok. Ne zgolj zaradi slabega upravljanja in vodenja, napačnih poslovnih modelov in spornih poslovnih odločitev, ključni sta menedžersko podcenjevanje pomena socialnega kapitala in poslovne kulture ter neverjetno obotavljanje države pri uvajanju delavske demokracije. Družbena odgovornost do deležnikov danes ni fraza, temveč nuja preživetja in razvoja. Krizno vodenje potrebuje troje, jasen poslovni model, učinkovito ukrepanje in zaupanje deležnikov. Kdor ni razumel te poslovne kemije, ne more voditi podjetja v času krize. Zaradi tega imamo pogreb v Muri in resno opozorilo v Gorenju.
Izhod iz krize je torej kompleksnejši, zajema vzdržnost ekonomskih politik in strukturnih reform, pa tudi socialne države in socialnega konsenza, na koncu pa je ključno zaupanje v tržne in nove podjetniške institucije. Kompleksna kriza zahteva kompleksne odgovore. Žal pa pri tem potrebujemo tudi kompetentne voditelje, v politiki in biznisu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.