15. 10. 2009 | Mladina 41 | Kolumna
Dela priljubljenih voditeljev
Nobelova nagrada, okupacija in sodobnost brez ljudske rezistence
© Tomaž Lavrič
V Oslu se je dogodil kulturni šok, ob katerem razum obnemi. Nobelovo nagrado za mir so dodelili ameriškemu predsedniku Baracku Obami. Seveda ni prvič, da je predsednik države prejel to nagrado. Leta 1990 so jo podelili sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, kar je bilo takrat veliko presenečenje, a obenem jasno argumentirano. Ko so leta 1989 vihrale žametne revolucije po vzhodni Evropi, je Kremelj stal ob strani. Drugače kot v Vzhodni Nemčiji na začetku petdesetih, na Madžarskem 1956, v Pragi 1968, ali na Poljskem 1981, ko je general Jaruzelski z vojsko uvedel izredno stanje, kar je ljudstvo resignirano sprejelo, saj je verjelo, da je to navsezadnje manjše zlo, kot če bi nad Solidarnost poslala tanke Sovjetska zveza.
V letih 1989 in 1990 so komunistične elite vzhodne Evrope od Gdanska, Berlina, Ljubljane do Budimpešte dopustile svobodne elite, na katerih so doživele popoln poraz. Zakaj so po več kot štiridesetih letih sprejele večstrankarski sistem, ki na svobodnih volitvah odloča o izvoljenih vladah? Tedaj se je prvič dogodilo, da sovjetski vrh ni grozil z vojaško intervencijo in Gorbačov je Nobelovo nagrado za mir vsekakor utemeljeno prejel.
Kaj je storil Obama, razen da je zmagal na ameriških volitvah? V Afganistan je poslal več vojakov kot njegov predhodnik George Bush, skupno število ameriških soldatov v Iraku in Afganistanu skupaj pa je pod Obamo prav tako večje kot pod Bushem.
Degradacija Nobelove nagrade, ki pada pod standarde, zaradi katerih je leta 1973 prejel to nagrado ameriški državni sekretar Henry Kissinger. Ta je bil takrat deležen širnega zgražanja, zakaj bil je eden arhitektov ameriških operacij v Vietnamu, toda na koncu je bil on ta, ki je podpisal mirovno pogodbo in umik ameriškega vojaštva iz te dežele. Nagrada je imela tedaj cinični prizvok, medtem ko je nagrada Obami zlom razuma. Nagrada za politično všečnost.
Toda ta dogodek je na las podoben slovenski ravnodušnosti do udeležbe slovenskih vojakov v okupaciji Afganistana. Ti prinašajo kulturo, napredek in civilizacijo v barbarsko gorato državo. - ???
V svoji zadnji knjigi »The Other« je pokojni velikan političnih reportaž Ryszard Kapuscinski izpostavil vzvišenost Evropejcev nad primitivnimi ljudstvi, ki jo je v največji meri predstavljala krutost španskih osvajalcev Amerike. Ko se je spraševal, od kod je izvirala ta bestilnost, se je oprl na faktične podatke, da so najemniške vojske sestavljali evropski kriminalci, obsojenci, brezdomci in izgube, ki so se za lepo plačilo podali v klanje primitivnih Indijancev. Evropa je tedaj pošiljala svoje najslabše in najmanj izobražene ljudi v »kultiviranje« Amerike.
Primerjava s sodobnimi vojaškimi kontingenti, ki vladajo Afganistanu, ni povsem identična, toda dejstvo je, da ameriški, slovenski in drugi vojaki ne govorijo jezika domačinov in da se obnašajo kot mesije, ki verjamejo, da že s tem, ko so tam do zob oboroženi z orožjem in tehniko, prinašajo razsvetljenstvo in kulturo. In kaj vidi Afganistanec v tujcu, ki sedi v blindiranem avtu, a ne pozna ne njegovih molitev, ne spoštuje navad njegovih dedov niti ni sposoben poklepetati o vsakodnevnih rečeh v jeziku paštu?
Ko so Hitlerjeve armade osvojile Jugoslavijo, Rusijo, Poljsko itd. so prav tako verjele, da prinašajo kulturno omiko manjvrednim ljudstvom. Primer je kajpak provokativno radikalen, toda vojaška akcija, katere rezultat je iz leta v leto več oboroženih uporov in smrtnih žrtev, očitno ni akt kulturne pomoči, ampak čista okupacija.
Na Slovenskem je v zadnjih letih praktično vsak teden kakšna partizanska slovesnost, na kateri govorniki poudarjajo junaški in sveti boj proti okupatorju. A ves ta ritual je evidentno namenjen samemu sebi, slovenska javnost spoznanj lastne zgodovine ne sprejme kot miselne sheme, s katero bi merila početje evroameriških vojakov v Afganistanu, in posledično zahtevala odpoklic slovenskih enot.
Zasavski revirji so danes postali najbolj pronicljiv primer samozavedanja javnosti. Potem ko so ljudje leta bivali v ekološko devastiranem okolju, zdaj zahtevajo, da jim državni organi zagotovijo človeka vredno okolje. Pred meseci so v svojih prizadevanjih prišli na protestni shod celo v Ljubljano, kjer so od okoljskega ministra zahtevali, da ustavi sporno obratovanje sežigalnice odpadov Lafarge. Pahorjeva vlada jih je takrat premišljeno odpravila, saj je minister Karl Erjavec razveljavil razvpito dovoljenje, a že čez mesec ali dva je Lafarge nadaljeval s svojo ekološko travmatično dejavnostjo.
In kaj so storili Zagorjani? So izgubili voljo in se vdali v usodo? Nasprotno, poleg sodnih sporov so občinski svetniki vložili kazensko prijavo zoper vpletene, ki so botrovali tej raboti.
Vse drugače kot Ljubljančani. Zadnji podatki agencije za okolje prinašajo faktum, da je bila samo do konca avgusta pri Figovcu dopustna vrednost presežena kar 84 krat!!!!! Medtem ko je zakonsko dovoljeno zgolj 35 prekomernih dni. Prebivalci Ljubljane dihajo najslabši zrak v Sloveniji, upoštevaje koncentracijo trdih delcev.
Seveda pa do tega podatka slehernik ne pride. Če pobrska po spletnih straneh občine, bo našel celo podatek o dnevnem stanju onesnaženosti zraka na Dunaju, pri najboljši volji pa ne bo našel podobnih podatkov za središče svojega mesta.
Toda meščani Ljubljane so tolerantni, od župana ne zahtevajo niti tega, da bi jih dnevno obveščal o količini trdih delcev v zraku, kaj šele, da bi moral s konkretnimi potezami reševati to alarmantno stanje.
Župan Zoran Janković se z mestom dobesedno igra. Zadnjič je njegov aparat sklenil, da bo združil Arhitekturni muzej in Mednarodni grafični in likovni center. Kot da bi se igral z lego kockami.
Tam zaposleni so pred tem opravljali svoje dejavnosti, nekega lepega dne pa so prebrali, da jih več ni, da je mestna visokost odločila mimo njih, da bo v imenu dobrega ustvarila enoten muzej.
Grozljivka, kot v času komunistične partije, ki je odločitve sprejete na sejah centralnega komiteja naslednje dni implementirala. Ljudje so bili le figurice, brez pravice odločanja.
In podobno se stopnja avtonomije v sodobni Ljubljani bliža ničli. Župan v svoji rezidenci odloča kot demiurg: jutri bo padla Tržnica, pojutrišnjem bomo prekopali Kongresni trg, včeraj smo proge avtobusnega mestnega prometa prestavili po novih trasah, naslednjič bomo dve osnovni šoli združili v eno ...
Meščani pa stoično prenašajo dnevne podražitve mestnih storitev, spremembo mesta v gradbišče, medtem ko bodo z Novim letom lahko praznovali največjo letno onesnaženost zraka s prašnimi delci. Če bodo zanjo sploh izvedeli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.