15. 10. 2009 | Mladina 41 | Kolumna
Alternativa
Letošnja ekonomska dvojica dejansko ponuja nekonvencionalne poglede na sistemske alternative čistokrvnemu tržnemu gospodarstvu
Letošnja Nobelova nagrajenca za ekonomijo, ameriška ekonomista Elinor Ostrom in Oliver E. Williamson, sta posrečen par in dober izbor. V sedanjem razumevanju globalne krize in iskanju izhoda iz nje nam oba nobelovca ponujata povsem drugačen pogled na vlogo in pomen tržne ekonomije. Ekonomske transakcije se namreč ne odvijajo samo v večni bitki med trgom in državo, temveč nastajajo tudi znotraj pomembnih alternativnih institucij, kot so podjetja ali pa združenja uporabnikov skupnega dobrega.
Toda to ni edina zanimiva posebnost. Letos praznujemo štirideset let od prve nagrade za ekonomijo (Tinbergen, Frisch). Med vsemi dosedanjimi nagrajenci (64) smo dobili prvo žensko nobelovko za ekonomijo in Ostromova bo od sedaj igrala vlogo nekakšne ekonomske Marie Curie (1903). Odbor za nagrade pod okriljem švedske centralne banke Sveriges Riksbank je letos na ekonomski piedestal povzdignil problem podjetniške organizacije in družbene kooperativnosti. Krugman je lani simboliziral intelektualni upor proti doktrini brezmejnega tržnega liberalizma in neoklasičnega tehnicizma. Letošnja ekonomska dvojica pa dejansko ponuja nekonvencionalne poglede na sistemske alternative čistokrvnemu tržnemu gospodarstvu. In to je danes lahko okvir za drugačni pogled na tržno družbo in iskanje izhodov iz krize.
Letošnja nagrajenca že več kot trideset let dokazujeta, da trgi ne morejo delovati brez institucionalnega zaledja in da hkrati vrsta pomembnih ekonomskih transakcij poteka zunaj tržnih razmerij. Ostromova je dejansko politologinja, ki se ukvarja z ekonomskimi vprašanji, in zase trdi, da je politična ekonomistka. Raziskuje upravljanje in menedžiranje skupne lastnine ter razkriva pomembnost skupnih institucionalnih pravil, ki zagotavljajo ekonomsko učinkovitost in trajnostno ravnotežje zunaj običajnih tržnih transakcij in tržnega prava. Njena analiza je polna empiričnih spoznanj glede tradicionalnega kolektivnega obvladovanja naravnih virov, od učinkovitih namakalnih naprav kmetov v Nepalu do lokalnih ameriških ribičev na obalah Pacifika. Vsi ti primeri dokazujejo, da ljudje presenetljivo dobro in učinkovito gospodarijo s skupnim dobrim in da torej ne velja običajna predstava, kako ljudje zunaj privatne lastnine in splošne konkurence najrajši privatizirajo zasebne koristi in socializirajo stroške na račun drugih (Governing the Commons: The Evolution of Institutions for Collective Action, 1990).
S tem pade klasična predstava, da je za skupno lastnino najbolje, da jo privatiziramo, kot poudarja ideologija kapitalizma, ali pa podržavimo, kot so trdili socialisti in komunisti. Oba pristopa sta namreč v 20. stoletju uničila tradicionalne institucije in njihovo relativno učinkovito samoorganizacijo in regulacijo. Svetovna banka in zasebni kapital sta lahko pri tem enako uničujoča kot ruski ali pa kitajski državni kolektivizem. In danes vemo, da niti kapitalizem niti socializem nista našla pravih odgovorov. Prvi se periodično utaplja v velikih krizah, drugi je zgodovinsko bitko do kraja izgubil konec 20. stoletja. Skupna lastnina, neposredno upravljanje uporabnikov in samoregulacija ekonomskega sistema dokazujejo, da nekakšno samoupravljanje in skupna pravila igre od znotraj navzven in od spodaj navzgor ni samo možna, temveč celo želena družbena oblika. In da je hkrati tudi ekonomsko učinkovitejša, še posebno z vidika dolgoročnega trajnostnega razvoja. Ostromova je pokazala, da aktivna participacija uporabnikov in notranja soodvisnost med koristmi in stroški delujeta na naravno, socialno in politično reprodukcijo veliko bolj učinkovito, demokratično in osvobajajoče kot konvencionalni prijemi tržne ekonomije in tradicionalnega prava.
Williamson je podobno zgodbo razvil na ravni hierarhičnih organizacij. Nadgradil je preučevanje nobelovca Coasa (1991) in njegovo razumevanje družbenih stroškov delovanja trga, države in podjetij. Katera od teh institucij v razvitih tržnih gospodarstvih bolje rešuje ekonomske probleme in učinkoviteje zadovoljuje konfliktne interese med ljudi? Če bi vse najbolje reševal trg, zakaj potem nismo vsi samozaposleni producenti, ki trgujejo med seboj, namesto da vstopamo v velika podjetja in druge organizacije? Odgovor je preprost. Ker so stroški njihovega delovanja nižji od stroškov trga in ker posebno hierarhične organizacije pogosto lažje rešujejo družbene konflikte.
Tudi Williamson se v svojem temeljnem delu oddaljuje od konvencionalnih ekonomskih resnic (Markets and Hierarchies, 1975). Trgi so pogosto manj učinkoviti kot podjetja, hierarhične organizacije pa nimajo težav zaradi notranje birokratizacije. Pogosto jih bolj ogroža slabo vodstvo, ki si prisvaja menedžersko moč na račun podrejenih. Korporacije obstajajo, ker so učinkovite in ker med svojimi deležniki, lastniki, menedžerji in zaposlenimi, pa tudi dobavitelji in kupci, vzpostavljajo kooperativno igro in neformalna pravila medsebojne odgovornosti. Podjetja centralizirajo odločanje in prihranijo stroške pogajanj in dogovorov. Zato so te organizacije učinkovitejše kot trgi. Toda menedžerji to moč pogosto zlorabljajo, si prisvajajo rente ter sprejemajo slabe odločitve. Toda do kam širiti meje podjetja v horizontalnih in vertikalnih integracijah na račun trgov? Odgovor tiči v analizi transakcijskih stroškov in tu najdejo teoretsko osnovo za svoje delovanje vsi regulatorji trgov, zlasti na področju nadzora konkurence.
Tako Williamson kot Ostromova pojasnjujeta skrite plati teorije organizacije. Če so razmerja med deležniki kompleksna in je soodvisnost velika, potem je hierarhična organizacija bolj učinkovita institucija kot trg. Podobno velja tudi za problem upravljanja in menedžiranja skupnega dobrega, kjer neposredno samoupravljanje in medsebojna kultura sodelovanja med uporabniki delujeta bolje kot konkurenčno tržno prisvajanje dobičkov na račun drugih. Drugačno vodenje in učinkovitejše upravljanje sistemov sta ključ v premagovanju te krize.
Ostromova in Williamson sta vsak zase pokazala na alternativne rešitve nekakšne tretje poti med trgom in državo v obliki samoregulacije in samoupravljanja organizacij. Vrsto tega smo po nemarnem opustili tudi v tranzicijski Sloveniji. In tudi zato tičimo v globlji krizi, kot bi lahko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.