5. 11. 2009 | Mladina 44 | Kolumna
Odrešujoče rešitve
Švedsko predsedstvo, Pahorjeva čudežna spreobrnitev in hrvaški ženski duet Kosor-Pusić so poleti omogočili domala kopernikovski politični obrat
Slovensko-hrvaški odnosi so po osemnajstih letih na pomembni zgodovinski prelomnici. V Stockholmu sta Kosorjeva in Pahor naredila prvi potrebni korak k možni rešitvi mejnih sporov med državama. Nadaljevanje bo veliko bolj negotovo in tvegano. Arbitražni sporazum prinaša z evropsko in ameriško pomočjo obema stranema nekaj odrešilnih rešitev, toda nikjer ne zadovoljuje političnih nacionalistov in intelektualnih domoljubov. Ekonomisti lahko v tej kakofoniji političnih norosti dodamo zgolj ščepec pregovorne ekonomske racionalnosti. Ocenimo lahko namreč stroške in koristi različnih mejnih alternativ in vrednost končne rešitve meddržavnega spora.
Na širšem evropskem prostoru je danes 27 bolj ali manj pomembnih mejnih sporov, dobra petina na Balkanu. V večini primerov gre za politični prestiž in manj za ekonomske koristi, le balkanski mejni spori imajo večjo težo. Pomenijo oviro za vstop v EU in povzročajo izgubo družbene blaginje vsaj za tretjino BDP v desetih letih. Posebnost slovensko-hrvaškega spora je ravno slovenska zahteva, da bilateralno rešitev mejnega spora veže na multilateralno vključitev Hrvaške v EU. Eksplicitna slovenska blokada hrvaških pristopnih pogajanj in implicitna predpostavka, da Hrvaški preprečimo vstop v EU, če meja ne bo potekala v skladu s slovenskimi interesi, dejansko pomenita blokado evropske širitve. Tako je ekonomska vrednost slovenske meje dejansko merljiva z oportunitetnimi stroški (izgubami) balkanskih držav pred vrati EU. To pa je povsem zgrešena izhodiščna točka.
EU letos slavi dvajseto obletnico padca železne zavese in peto obletnico največje širitve. Širitev je gospodarsko prinesla koristi ljudem v starih in novih državah, zunanja trgovina med njimi se je potrojila, gospodarska rast novih članic je nadpovprečna. Zato v očeh EU velja širitev za ekonomsko rešitev političnih problemov tudi pri kandidatkah za članstvo v EU. To je neprecenljiv politični kapital za stabilizacijo jugovzhodne Evrope. Mir, ekonomske reforme in družbeni razvoj so v interesu tako EU kot tudi balkanskih držav. Izjema je očitno le Slovenija. Blokada pristopnih pogajanj je bila pred meseci seveda prvovrstna politična neumnost, ker je bila preprosto sprta s politično filozofijo in razvojno strategijo EU. Podobno velja tudi za sklep DZ glede minimalnih pogajalskih izhodišč, ki dejansko onemogočajo pogajanja in reševanje spora. Švedsko predsedstvo, Pahorjeva čudežna spreobrnitev in hrvaški ženski duet Kosor-Pusić so poleti omogočili domala kopernikovski politični obrat.
Arbitražni sporazum je prinesel nekaj odrešujočih rešitev, ki bi morale biti sprejemljive za vse strani. EU je uspelo razvezati blokado pristopnih pogajanj in meddržavni spor o meji, kar omogoča vrnitev vizije njene širitve na Balkanu. Slovenija je pridobila arbitražni pristop, ki ji omogoča širše razsojanje kot zgolj po mednarodnem pravu glede stika z mednarodnimi vodami, in zagotovilo, da ne veljajo nobeni enostranski ukrepi Hrvaške po 25. 6. 1991. Hrvaška je sprostila pristopna pogajanja, dosegla potrebni časovni zamik arbitraže in vstopa v EU, predvsem pa je uravnotežila položaj s Slovenijo kot članico EU. Sporazum ima tudi nekaj pitijskih rešitev. Na mednarodni ravni velja angleška različica, kar preprečuje prevodne akrobacije. Stik z odprtim morjem je nevtralna dikcija, ki ga v Sloveniji razumejo kot teritorialni koridor, na Hrvaškem kot poseben plovni režim. Izbira arbitrov je načeloma v rokah EU, kar onemogoča iskanje lastnih navijačev med presojevalci in podobno.
Arbitražni sporazum tako vsebuje maksimum sprejemljivosti za obe strani in s tega vidika po propadlem sporazumu Drnovšek-Račan leta 2001 nima resne alternative. Nekateri predlagajo zamrznitev sedanje rešitve in čakanje na boljše čase. Toda to smo imeli že do sedaj. Če potrebujemo tretjo stran v sporu, potem ima EU sedaj veliko večji vpliv kot po vstopu Hrvaške in to je treba izkoristiti. Če pa bi hkrati želeli dolgoročno blokirati hrvaški vstop v EU in zavreti širitev EU, pa bi izgubili vso evropsko kredibilnost.
Medtem so nekateri že doumeli mednarodnopravno povezanost meja na morju in kopnem, zato sedaj zahtevajo bistveno spremembo kopenske meje in priključitev območja Savudrijskega polotoka ali celo cono B na Mirni. Ne zahtevamo zgolj 140 kvadratnih kilometrov morskega pasu, ki sicer po morskem pravu nominalno pripadajo Hrvaški. Sedaj imamo tudi skoraj desetkrat večje ozemeljske zahteve do Hrvaške, če želimo čisto rešitev na morju. To bi pomenilo popolno politično destabilizacijo odnosov med obema državama z visokimi ekonomskimi tveganji in izgubami, o čemer nesojeni zgodovinski alkimisti ne govorijo. Slovenija nikoli ni imela sreče s političnimi elitami, zato smo zamudili vlak na severozahodni meji po I. in II. svetovni vojni, zadnjo zgodbo pa smo nepovratno zapravili leta 1991. In to s sedanjo politično garnituro.
Tudi edini ekonomski argument je slab. Pravijo, da moramo imeti lastni pomorski koridor na odprto morje, ker bomo sicer onemogočili razvoj koprskega pristanišča. Toda plovne poti in morski režimi niso v nobeni povezavi z želenim ozemeljskim stikom z mednarodnimi vodami. Luka Koper pa nemoteno posluje že sedaj, ko Slovenija nima mednarodnopravne potrditve izhoda na odprto morje. Na Hrvaškem so postregli z drugačno razlago. Slovenski interes naj bi bil povezan z izkoriščanjem morskega dna, polnega nafte in plina. Medtem ko nasprotujemo plinskim terminalom med Trstom in Koprom, bi torej imeli naftne ploščadi v koridorju do točke T-5 in morda hkrati razvijali še turizem in podobne reči na obeh staneh Piranskega zaliva. Stopnjevanjem neumnosti očitno nikjer ni videti konca.
Arbitražni sporazum je Pahorjev popravni izpit. Če zaupamo v moč svojih argumentov, potem jih prihranimo za dokaze v procesu arbitraže, ne pa za nevarno pričkanje o pogojih arbitriranja. Referendumi bodo zgolj prerazdelili politično odgovornost, ne prinašajo pa rešitve. Ekonomija javne izbire uči, da racionalno obnašanje lahko vodi tudi do altruističnih rešitev, ki koristijo vsem in povečujejo skupno blaginjo. In ne pozabimo, nacionalizmi, etnocentrizmi in rasizmi so fantomi, ki so že leta pregnani iz evropske hiše. Če tega nismo dojeli, je bolje, da se od tam izselimo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.