17. 12. 2009 | Mladina 50 | Kolumna
Opozicija kot destabilizator države?
Dimenzije radikalnega spopada koalicije in opozicije
© Tomaž Lavrič
Kaj pomeni za soočanje z veliko krizo, da je Slovenija parlamentarna država? Nekatere izjave vladajoče koalicije namreč namigujejo, da je vloga opozicije družbe škodljiva. Skratka, katera forma je učinkovitejša: demokracija ali diktatura?
Značilnost jugoslovanske partijske oblasti je bila njena edinstvenost. Na eni strani smo imeli gospodarsko krizo, na drugi pa denimo ukrepe stabilizacije pod premierko Milko Planinc. V začetku osemdesetih je bil vpeljan princip sodi-lihi, s katerim so zniževali potrošnjo bencina po sistemu, da je bilo avtomobilom z zadnjo liho številko registrske tablice prepovedano voziti ob torkih in četrtkih, avtomobilom s sodo pa ob ponedeljkih in sredah. Sistem, ki ga državljani niso marali, toda politika in mediji so ga zvesto podpirali. Leta 1983 tako časniki niso objavljali morebitnih besed Franceta Bučarja, da je to popolni nesmisel.
Lahkotnost vladanja v enopartijskem sistemu je omogočala odsotnost opozicije, ki bi v medijih dnevno kritizirala postopke vlad in ponujala svoje alternative. Karkoli so torej vlade storile, vse je bilo razumljeno kot odlično, zakaj v partijski Jugoslaviji ni obstajal splošni mentalni okvir, ki bi presojal uspešnost ali neuspešnost vladanja.
Tudi v moderni Sloveniji po letu 1990 vlade niso zmagovale ali izgubljale na volitvah zaradi sposobnosti vodenja države. Komunisti so leta 1990 izgubili, ker si je večina zaželela demokratizacijo, ki jo je dokazal padec komunistov. Leta 1992 je padla Peterletova vlada zaradi očitkov, da je preveč revanšistična in proklerikalno usmerjena. Leta 2004 se je končala ducat let dolga vladavina LDS, ker se je večina naveličala, da lahko na volitvah zmaguje samo LDS. In leta 2008 je padla Janševa koalicija, ker je levi trojček uspešno lansiral tezo o preveč avtoritarni obliki vladavine.
V letih velike gospodarske krize pa se zastavlja realno vprašanje: ali je Pahorjeva vlada kompetentna za uspešno vodenje države v takih razmerah, oziroma ali ne bi bila opozicija uspešnejša alternativa? Preprosto rečeno: ali je za državo sreča ali nesreča, da ima na javno mnenje vpliv tudi opozicija?
Če pogledamo na lokalni zgled Ljubljane, živimo v enopartijskem sistemu. Vendar ne zato, ker bi aktualni župan prepovedal ali onemogočil delovanje svojih političnih nasprotnikov. Zadnjič je nacionalka prikazala politično farso. Že tretjič ali četrtič smo v osrednjem dnevniku gledali posnetek z gradbišča v Stožicah, po katerem se je sprehajal župan z lokalno opozicijo. Prvaka SDS Dimitrij Kovačič in Peter Sušnik sta svojo politiko zasnovala na očitku Zoranu Jankoviću, da stadion ne bo zgrajen do napovedanega roka. Zastavek je preprost: če bo nogometno igrišče na voljo do poletja, je župan dobro opravil svojo nalogo, če ne bo, to pomeni njegov simbolni poraz.
Toda problem stadiona sploh ni v vprašanju, katerega meseca bo odprt, ampak v sami smiselnosti tega projekta. Veliki objekt bo imel na voljo 16.000 sedežev, najmočnejši ljubljanski klub Olimpija pa igra prvenstvene tekme pred 400 gledalci. Že obstoječi šišenski stadion je zaseden komaj 20-odstotno, od jeseni pa bo za 400 navijačev na voljo kar 16.000 stolov.
Fatalno vprašanje je torej: čemu takšna kolosalna investicija mestnega proračuna za objekt, na katerem bo najboljši kamerman komajda ujel kakšnega gledalca? Čemu ta denar ni bil namenjen plavalnim bazenom, po katerih hlepijo tisoči meščanov vsakodnevno, ali investiciji, ki bi razreševala zastrupljenost ljubljanskega zraka, ki je že leta alarmantna, ali pa denimo novi mreži kolesarskih stez? Toda veljaki SDS in NSi županu Jankoviću prigovarjajo, da prepočasi gradi stadion!???? Saj si bolj hvaležne opozicije sploh ne bi mogel izmisliti!
Na državni ravni je trenutno najbolj nevralgični spopad ideološki. Predsednik Danilo Türk je državni orden pripel šefu nekdanje UDBE. Leta 1989, ko se po Evropi spominjajo padca Berlinskega zidu, ko nagrado Saharova prejme Sergej Kovaljov, ki je simbol borca za človekove pravice že od šestdesetih let naprej, je odlikovanje Tomaža Ertla prvovrstna zgodovinska provokacija. Predsednikov argument, da je bil policijski šef zaslužen za izvedbo akcije Sever, ki je preprečila jogurtno revolucijo v Sloveniji, je šepav. Šef tedanje policije se je za postopanje odločal po navodilih tedanjega slovenskega partijskega in vladnega vrha, ne pa po lastnem patriotskem navdihu kot pred stoletjem general Maister v Mariboru. Predvsem pa je bil v akciji Sever enakovredna, če ne celo bolj pomembna vloga železničarjev, ki so samoiniciativno napovedali splošno stavko, s katero so vnaprej prometno odrezali srbske mitingaše od Ljubljane. Če bi imel državni predsednik v mislih dogodek kot tak, bi odlikoval tudi železničarske akterje.
Na tako ekstremno potezo predsednika Türka so se jasno odzvali opozicijski voditelji in vodja SDS Janez Janša je v čustvenem govoru napovedal, da se bodo zoper nedejavnost vlade in njeno gospodarsko neučinkovitost angažirali znova na spomladanskih protestih.
In kaj stori vladna stran? Voditelji LDS poskočijo, policijska ministrica Katarina Kresal ga obtoži, da želi vzpodbuditi nezadovoljstvo med ljudmi in s tem destabilizirati državo. Pravosodni minister Aleš Zalar pa zgroženo že čez nekaj ur objavi, da Janša poziva ulico, da naj mu pomaga prevzeti oblast. Kot pred 20 leti. Z orožjem - ????????
Kje je živel sodnik Zalar v letih 1988 in 1989? Na množičnih protestih po Ljubljani množice niso streljale, ne rušile spomenikov, ne razbijale izložb, ne vdirale v partijske arhive. Tudi niso zamenjale oblasti. Vse, kar so storile, je bila vzpostavitev atmosfere, v kateri je partija sklenila, da si reši glavo tako, da sama sestopi z apriorne oblasti in da razpiše svobodne volitve. Demosove vlade ni na oblast prinesla ulica, ampak volja večine volivcev.
Pravosodni minister potvarja zgodovino in manipulira, policijska ministrica se odzove hujskaško, ko označi opozicijske kritike in mitinge kot napad na državo. S stališča zgodovine in politične drže popoln fiasco, toda ta vprašanja v resnici ne zadevajo vitalnih interesov večine državljanov. Janševa SDS je resda lansirala slogan, da je čas za Drugo republiko, toda ta je ta hip v stanju neformirane krilatice.
Medtem ko vladajoča koalicija blagoslavja projekt gradnje nove megalomanske termoelektrarne v Šoštanju, ki pomeni definitivno devastacijo okolja, bi od opozicije pričakovali kritični protest teže vsaj polovice erta, toda najmočnejša opozicijska sila SDS te teme praktično ni opazila. Moč opozicije ni število njenih glasov v parlamentu, temveč koncizna platforma alternativnih idej urejanja države.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.