17. 12. 2009 | Mladina 50 | Kolumna
Vendarle Američan
Obama reformist proti Obami realistu
© Tomaž Lavrič
Obama bo na večini različnih lestvic znova človek iztekajočega se leta 2009. Toda svet ga gleda z veliko večjo skepso kot pred letom dni. Čar se je razblinil, v Ameriki se v čustvih do njega mešajo sovraštvo, razočaranje in bledeči upi. Nemški Die Zeit je zapisal: Yes, he can - kolikor mu Amerika to dovoli.
Naraščajoče vojske dvomljivcev in nasprotnikov ne briga, da je Obama z izvolitvijo padel v morje težav. Podedoval je dve bolj ali manj izgubljeni vojni, udarila je kriza, ameriška moč relativno peša v korist novih sil, svetu in Ameriki grozi podnebna katastrofa, Američani pa si ne dajo vzeti svojega way of life, država ostaja ostro razdeljena kljub Obamovim napovedim o nekakšni nacionalni spravi - republikanska medijska mašinerija predsednika že zmerja za socialista in parazita.
Res pa je, da Obama brez tega kriznega položaja ne bi bil izvoljen.
Svet mu najbolj zameri Afganistan, kamor Obama po Nobelovi nagradi za mir pošilja dodatne vojake. Ta vojna ponazarja mnoge predsednikove težave. Med volilno kampanjo (in nedavno v Oslu) je trdil, da je pravična - da pred volivci ne bi bil videti kot slabič in tudi zato, ker je bil ameriški napad na Afganistan deloma res upravičen ali vsaj razumljiv (povsem drugače kot napad na Irak). Kakorkoli, obe vojni sta zdaj njegovi in mora ju končati, a ne ve, kako. V tem mučnem položaju lovi ravnotežje in taktizira - jastrebe hoče zadovoljiti z novimi vojaki, za golobe je določil okvirni datum umika iz Afganistana. Razočaral bo verjetno ene in druge.
To prvo leto je odprl množico vprašanj, je izjemno aktiven, retorika ostaja visoka in optimistična, rezultati pa se zdijo bolj pičli. Njegova priljubljenost je padla na raven povprečnih stanovalcev Bele hiše. Vseh projektov ne vodi enako intenzivno in očitno ponekod popušča zato, da lahko vztraja pri treh stebrih svojega delovanja - premagovanju krize, zdravstveni reformi in podnebnem vprašanju.
Mnenja o njegovi dosedanji uspešnosti so različna. Prevladujejo razočaranje in očitki - kriza je le za silo pogašena, vojni se nadaljujeta, Guantanamo ostaja odprt itd. itd. Najhujša zamera se glasi: Obama je izneveril začetna visoka pričakovanja in tako onemogočil temeljit zasuk, ki bi bil še mogoč takoj po Bushevem odhodu.
Črnski aktivist in princetonski profesor Cornel West: »Obama preveč posluša elitne tehnokrate svoje gospodarske ekipe, ki se ni nikoli brigala za revne. Ima progresivne instinkte, vendar mu manjka poguma, da bi tvegal res novo - in za to morda plačal najvišjo ceno kot brat Martin Luther King.« Podobno misli lingvist George P. Lakoff: Obama se je obdal z nekdanjimi Clintonovimi ljudmi, njegova ideja se je v njihovi »obdelavi« razdrobila na množico majhnih idej, se ne more več razvijati, porazgubila pa se je tudi morala, ki se vedno skriva za besedami. Zato Američani predsednika ne slišijo več.
Drugi mislijo drugače. Jacob Weisberg, šef vplivnega spletnega časopisa Slate, pravi: Svet Ameriko že sprejema bistveno drugače; Obama je Bushev unilateralistični, moralistični militarizem že nadomestil z načinom, ki je multilateralen, pragmatičen in spravljiv. Po Reaganu ni še noben predsednik tako naglo in gladko preoblikoval globalne ameriške vloge.
Nakazujejo se tudi druge pomembne spremembe: mučenje je prepovedano, zdravstvena reforma nekako leze naprej, tu je zakon o večjem nadzoru nad finančnim sektorjem, Obama Ameriki polagoma vsiljuje drugačen odnos do okolja ...
Drastično različna mnenja potrjujejo, da je za dokončnejše ocene o predsednikovi (ne)uspešnosti prezgodaj. Za svet in za njegov mali, a ne zanemarljivi vpliv na spreminjanje Amerike je pomembno priznati, da ZDA niso veliki satan, kriv za vse, kar je na globusu narobe. Amerika ni bila vedno taka, kakršna je zdaj, in se je sposobna spreminjati - to dokazujejo New Deal, ameriška vloga v drugi svetovni vojni in navsezadnje tudi »nemogoča« izvolitev Obame. Tudi če je, denimo od zloma komunizma, navzven igrala predvsem negativno vlogo (izvažala svoj neoliberalni model, se šla vojne in bushevski unilateralizem, zakuhala krizo), ima tudi zdaj potencial za spremembe na boljše. Simbolično in dejansko ga pooseblja prav Obama.
Svet pozorneje spremlja njegove zunanjepolitične poteze, odločilnejše pa je dogajanje doma, v Ameriki, kjer je štirideset milijonov ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, kjer je vsak stoti prebivalec zaprt, vsak pa svetovni prvak v proizvodnji toplogrednih plinov. Amerika je v nekaterih pogledih briljantna, v drugih pa zaostala država.
Obama to ve in hoče spremembe. Ameriko bi rad napravil bolj socialno in ekološko prijazno, jo v tem pogledu evropeiziral. Nekatere nenavadne poteze vleče v sili (nacionalizacija bank, pomoč opešanim podjetjem), pri zdravstveni reformi pa je večja socialna enakost izrecni cilj. Še enkrat navedimo Weisberga: Zdravstvena reforma bo največja sprememba vloge države po New Dealu.
Obama ni nikakršen socialist, a njegovo početje je tiha delna demontaža neoliberalizma. Ali vsaj poskus v to smer - vztrajnost sistema in miselnosti, ki sta nastajala dobra tri desetletja, je velikanska. Ne gre samo za moč kapitala, podrejenost politike in njune nečiste povezave, ampak tudi za široko politično sredino prebivalstva, ki noče nikakršne revolucije; Obamo je volila, ker so se ji zdeli njegovi predlogi razumna alternativa Bushevi politiki. Zdaj čaka, kaj bo predsednik v resnici dosegel. Amerika ni tako progresivna, kot se je zdelo pred letom, je zapisal neki komentator. Tudi spomin na Busha je zbledel.
Hkrati že pritiska čas; čez leto bodo volitve v kongres, in če Obama ne bo imel kaj pokazati, se mu bo slabo pisalo. Če izgubi večino v parlamentu, bo ohromljen. Preveč hiteti spet ne sme, sicer lahko odpor postane premočan. Zato mora sklepati kompromise, taktizirati, kaj čisto zavreči. Reforme je po svoje peljati teže kot delati revolucije.
Moža ne gre sumničiti, da je s svojimi pogledi pred volitvami blefiral ali pa jih po volitvah izdal. Trčil pa je ob realnost in zdaj se Obama reformator spopada z Obamo realistom. Hladni realist se prilagaja, reformator tišči stvari naprej. Obama lahko konča kot velik predsednik ali kot nemočen poraženec. A tudi izgubiti je mogoče različno - najbolj klavrno tako, da zanikaš svoje ideale. Potem niti premikov ne sprožiš.
Če Obama ne bo dosegel nič bistvenega, se bodo volivci grdo maščevali in Amerika bo dobila novega busha. Če mu bo uspelo, bo Amerika manj surovo kapitalistična, bolj ekološka in manj intervencionistična. Pod sedanjim predsednikom gre vsekakor za velike stvari.
Za zdaj vse ostaja odprto. Predsednik odbora za Nobelovo nagrado za mir Thorbjoern Jagland je rekel: »Biti mora mogoče, da je Nobelova nagrada podeljena tudi političnim voditeljem. Ti pa morajo biti sposobni misliti čez tesne meje realpolitike. Sicer bo politika postala čisti cinizem.«
Cinik Obama zanesljivo ni. Seveda pa je Američan, v nekaterih pogledih tipičen.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.