17. 12. 2009 | Mladina 50 | Kolumna
Osemnajst
Ali: Lov na čarovnice po medijsko
To ne bo ihta, to bo jeza pravičnega! Kajti rumeni mediji, moje najljubše domače živali, so mi razkrili, kdo je v resnici kriv za življenje, vesolje in sploh vse. Kdo je tisti, ki si želi izpodkopati naše mlado tržno gospodarstvo, kdo si je najbolj gorečno prizadeval za to, da je Slovenija v pičlih devetnajstih letih dosegla, za kar se je povojna Jugoslavija morala truditi skoraj pet desetletij - popoln razpad vseh sistemov. Zdaj vem! Za našo revščino, za horde brezposelnih, za čakalne dobe in za sodne zaostanke, za menedžerske prevzeme, za podnebne spremembe in novo gripo, za funkcionalno nepismenost naše mladine ter novinarjev vseh starosti niso krivi poslanci, ne vlada, ne tajkuni, ne Hrvati, ne ateisti, ne omoženi homoseksualci, ne muslimani, ki zahtevajo džamijo, celo ostanki prejšnjega režima ne, temveč tistih osemnajst posameznikov, deset športnikov in osem kulturnikov, ki so si drznili kandidirati za tako imenovano izredno pokojnino.
»V teh težkih kriznih časih! Na plečih davkoplačevalcev!« so zatarnali mediji. Da, teh osemnajst je krivih. O, kje se bo našel navdahnjen slovenski režiser, da bo posnel pretresljivo akcijsko epopejo z naslovom Osemnajst, ki se bo uvrstila ob bok drugim oštevilčenim filmom! Sedem. 1984. 300. Osem in pol. Ne, čakajte, ta je o seksu. Pa nič hudega, saj nas tu res nekdo je**.
Deset športnikov in osem kulturnikov bi hotelo pokojnino, ki sega od 1200 do 2100 evrov. Številke, da ti pamet obstane! To v najboljšem primeru pomeni skoraj šestino klavrne menedžerske plače! (O odpravninah tokrat ne bi.) Petino dohodkov predsednice zdravniške zbornice! (Ne bi o drugih zdravnikih. Pa tudi o sodnikih ne.) Četrtino »bolj tako-tako« poslanske plače! O, ko bi bilo v tej državi le osemnajst poslancev! Ko bi bilo samo osemnajst menedžerjev, samo osemnajst bavčarjev/šrotov, samo osemnajst občin z osemnajstimi župani! (Ki ne bi bili hkrati poslanci, predavatelji na fakultetah s prilagojenim učnim programom, predsedniki krajevnega društva za gospodarski razvoj in tajniki ribiške zveze.) Da, v tem primeru, samo v tem primeru bi si morda lahko privoščili tudi enega pisatelja, pod pogojem, da bi napisal samo eno črtico na leto.
Da bi bila mera polna, je teh osemnajst požrešnežev »povprečnemu Slovencu popolnoma neznanih«, saj »zanje še nikoli ni slišal«, so nas opozorili mediji. Pomislite! Butasta država z izredno pokojnino ni hotela nagraditi vrhunskih dosežkov v športu in kulturi, želela je narediti osebno uslugo solatarici Francki iz Trnovega! Pustimo ob strani dejstvo, da »povprečni Slovenec« bržkone ni slišal niti za Dominika Smoleta, Gregorja Strnišo, Daneta Zajca, Jureta Detelo, Milana Deklevo ... pa tudi za Prešerna in Cankarja raje ne bi, a so ga v šoli nadležne prfokse silile k učenju in mu tako onemogočile, da bi ves svoj vek vegetiral v sveti preproščini. Pustimo to ob strani! (Zlasti zato, ker sem tu le stežka objektivna, saj v skladu s predlaganimi spremembami zakonodaje sama nikoli ne bom dočakala penzije, ne redne ne izredne - o, kako gloda zelena zavist!) Vzemimo raje pod drobnogled tistih deset športnikov: kot gotovo veste, se mi bolj redko zgodi, da bi o športnikih rekla kaj lepega.
V ponazoritev teze o popolnih anonimusih so mediji navedli kandidata za izredno pokojnino, ki v vsem svojem življenju ni dosegel ničesar razen četrtega mesta na olimpijskih igrah pred davnimi, davnimi leti. (Seveda pred davnimi leti! - to, da potrebuje pokojnino, verjetno pomeni, da ni rosno mlad ...) Samo četrto mesto! Kaj je to proti dvaintridesetemu mestu na svetovnem nogometnem prvenstvu v Južni Afriki! (Triintridesetemu, če bi dovolili zaigrati tudi Ircem.) Glavno, da smo se uvrstili, pa četudi potem že ob žrebu nasprotnikov v prvem krogu grizemo nohte in upamo, da nam bodo kroglice naklonile vsaj eno reprezentanco, ki se ji na dober dan upamo pred oči! Glavno, da Matjaž Kek po Johannesburgu že išče dovolj udoben hotel za naše fante in njihovo spremstvo! (Medtem ko naši fantje v ženini kozmetični torbici iščejo kremo za sončenje, ker je njihovo porabil Pahor pri čiščenju kopačk.) Samo četrto mesto na olimpijskih igrah ni, skratka, nič, in ko je voditelj poročil na Kanalu A to uspešno dokazal, je pri priči prešel k prispevku o »junaku«, ki je, pomislite, izboljšal državni rekord v potapljanju na dah; to, kar tu pogrešam, je doslednost. Sicer pa niti Uroš Slak ni nikoli trdil, da ima kaj proti športnikom. Nima, dokler nič ne zahtevajo. Dokler tako kot Mitja Petkovšek trenirajo v plesnivi telovadnici ali tako kot velenjski atleti v dvorani poslovnega objekta, kjer mora tekaška steza narediti ovinek, da doseže predpisano število metrov.
Ko smo že pri tem, »spomnimo« (spet en klen novinarski izraz), da so tudi športniki - davkoplačevalci. Nekateri kar širokosrčni davkoplačevalci, sicer jim ne bi bilo treba po tem, ko ne zmorejo več pitati lačne države, bežati v davčne oaze, kot so Monako in Bahamski otoki ... Pa tudi kulturniki včasih plačujemo davke, pomislite! Ob vsaki avtorski pogodbi nam davkarija od ust odtrga kar čedno število odstotkov (meni na primer petindvajset), in če hočeš biti dovolj ploden, da bi si zaslužil izredno penzijo (če že slave v očeh »povprečnega Slovenca« ne), mora biti teh pogodb kar precej. Trditev, da so izredne pokojnine breme na plečih davkoplačevalcev, je torej precej ... enostranska. Sploh pa nobenega strahu! Kmalu naj bi »bolj tako-tako« plačani poslanci sprejeli zakon, po katerem bomo ob sklenitvi avtorske pogodbe plačevali tudi prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje (poleg tistih, ki jih samozaposlenci že sicer plačujemo s položnicami), zgolj zato, da bomo v zameno dobili Boruta Miklavčiča. To nas bo dokončno pogubilo in prav naj nam bo, parazitom nagravžnim!
Uf. Sape mi zmanjkuje, pa še na pritisk, pravijo doktorji, bi morala paziti. Verjemite, ni se lahko zdržema jeziti skozi 7000 znakov ... Kako se je za časa delovne dobe moralo jeziti šele tistih zloglasnih osemnajst! In preden zabredem v kak značilno žurnalističen »non sequitur«, naj s preostanki moči še pojasnim: izredne penzije mi dol visijo. To, kar me pogreje, je hujskaštvo medijev, ki si v želji po senzacionalizmu vsakokrat izberejo dežurno žrtev in poskrbijo, da jo zasovražijo vsi njeni sodržavljani. (Pa tokrat ni po sredi niti znameniti »divide et impera«! Tu ni govor o medijih s prepoznavno politično opredelitvijo, temveč o komercialnih televizijah, ki jih pri njihovem početju skoraj gotovo vodi le želja po gledanosti.) Resnično upam, da vladni odbor za kulturo takrat, ko je odločanje o izrednih pokojninah vendarle preložil na neki še nedoločen datum, ni popustil medijskemu pritisku, toda to, da si paranoičen, še ne pomeni, da ni nekaj na stvari ... Televizijci si gotovo že manejo roke. Ob ponovnem odločanju bodo lahko spet uprizorili javno gonjo zoper osemnajsterico in tako zapolnili vsaj pet minut informativnega programa. Kot da ni drugih državnih sovražnikov številka ena dovolj! Hrvatov .... Muslimanov ... Tajkunov ... Ateistov ... Homoseksualcev ...
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.