22. 12. 2009 | Mladina 51 | Kolumna
Pozabiti to leto
Preskok od uspešne in povsod hvaljene države do brezna razvojnih protislovij je bil hiter in dramatičen. Večino leta smo za težave krivili druge, čeprav temelji krize tičijo doma.
Letošnje leto bi mnogi radi čim hitreje pozabili. To je bilo leto makroekonomskih grozot, čas številnih zablod glede protikriznih ukrepov in lažnega upanja, da bo vse vendarle hitro minilo. Preskok od uspešne in povsod hvaljene države do brezna razvojnih protislovij je bil hiter in dramatičen. Večino leta smo za težave krivili druge, čeprav temelji krize tičijo doma. Slovenija bi se zaradi hitre rasti, strukturnih nesorazmerij in hitrega zadolževanja ekonomsko sesula brez zunanjih šokov. Toda tega niti politične niti poslovne elite še danes ne razumejo dobro. Zato smo letos zgolj blažili posledice krize, namesto da bi odpravljali njene vzroke. Zanimale so nas kratkoročne socialne in finančne rešitve in ne dolgoročna razvojna konkurenčnost in vzdržna rast. Maksima letošnjega leta je bila »preživeti za vsako ceno«. Toda kako visoka je dejansko ta cena, kdo jo bo plačal in kakšno popotnico ponuja za leto 2010?
Makroekonomske napovedi so bile vse leto mlatenje prazne slame, končna ekonomska podoba države pa je šokantna. Medletni padec rasti bo blizu osem odstotkov, konec leta pričakujemo skoraj 100.000 brezposelnih. Nova naročila v industrijskem sektorju so več kot tretjino nižja, investicije so padle za četrtino, izvoz za petino. Negativni učinki so bili večji od pričakovanj, ker je naša izvozna usmerjenost asimetrična. Velik del izvoza je koncentriran na nekaj trgov in panog, prevladujejo posli v širših dobaviteljskih verigah in manj z lastnimi proizvodi in blagovnimi znamkami.
Drugi del klavrne zgodbe je finančne narave. Hiter gospodarski razvoj je od leta 2007 temeljil predvsem na zadolževanju. Skupni bruto dolg države, bank, podjetij in prebivalstva znaša nekaj nad 40 milijard evrov in presega ocenjeni letošnji BDP. Prehitra gospodarska rast, ki je temeljila na zadolževanju, se je ob kreditnem krču sedanje finančne krize dramatično znižala. Zato tudi dvojni kumulativni učinek zloma rasti, ki ga poganjata kolaps izvoznih trgov in notranja dolžniška kriza. Slovenija bo konec leta verjetno tehnično izstopila iz recesije, toda dejansko se krizne razmere poglabljajo.
Vladni paketi reševanja so prihajali v valovih in vedno znova z zakasnitvijo. Tri težave so stopile v ospredje. Vlada je stavila na razvojno socialo in ohranitev delovnih mest v gospodarstvu, namesto na konkurenčnost in razvoj. Toda njeno krotenje brezposelnosti je bilo administrativno zapleteno in je dejansko zavrlo prestrukturiranje podjetij. Ustvarilo je prikrito brezposelnost in povzročilo na jesen pok brezposelnosti in splošnega nezadovoljstva delavcev. Razširili so se organizirani in spontani delavski upori, zahteve za dvig plač pa so postale osrednja politična tema socialnega sporazumevanja med državo, delodajalci in sindikati.
Podobna spotikanja so doživeli tudi finančni paketi. Vladno jamstvo depozitov je sprva uspelo, toda z jamstveno shemo se je zalomilo. Vanjo so mesece tiščali nejasne politične omejitve glede zloglasnih »tajkunskih kreditov«, hkrati pa so izločili premostitvene likvidnostne kredite, ki so jih povsod najbolj potrebovali. Sedmina denarja od 2,5 milijarde evrov, ki so bili namenjeni sanaciji finančnega sistema, je doseglo potencialne uporabnike, vse drugo je poniknilo v labirintih dolžniških poravnav same države. Tako smo dobili pozen in prazen paket, ki ni mogel odpraviti posojilnega krča. Nenadoma smo spoznali, da je usodnejša dolgost kot globina krize. Kakovost starih posojil se je skozi leto poslabševala, zahtevane rezervacije in popravki vrednosti so se večali, narašča nelikvidnost in insolventnost, večina kreditov pa namesto v naložbah konča v kratkoročnem reprogramiranju dolgov. Finančno napajanje gospodarstva se zato še vedno zatika. In tako se je vladi drugič usodno zalomilo.
Tretja težava tiči na fiskalni strani. Tu so vse leto še največ naredili samodejni stabilizatorji. Nižja gospodarska rast je znižala fiskalne vire, državna potrošnja se je povečala, zato sta visok primanjkljaj in večja zadolženost logična posledica obeh mehanizmov. Letos so dokončno tudi nejeverni Tomaži razumeli, da je bila fiskalna dediščina Janševe vlade dejansko slaba in da so se v sedanji recesiji reči dramatično poslabšale. Fiskalni deficit bo v naslednjih dveh letih za polovico povečal javni dolg, predvsem pa se povečuje fiskalni pritisk, kako na srednji rok pokriti zadolženost države. Toda letos je vlada možne rešitve pometla pod preprogo. Ni povedala, kako morebiti povečati davke ali pa radikalneje znižati stroške države, ni jasno, kako misli preseči moralni hazard, da z javnimi sredstvi pokriva tveganja in slabe odločitve zasebnega sektorja. Razsulo javnih financ ni dobra popotnica za napovedani paket strukturnih reform, še manj za nujen socialni in politični konsenz z drugimi deležniki.
Leto 2009 so zaznamovali ostri rezi na ravni podjetij. To je bilo leto, ko je Pahorjeva vlada dokončala nenavadno Janševo dediščino »protitajkunskega boja«. Toda k razkritju poslovne blasfemije menedžerskih prevzemov, zadolževanja in finančnega špekuliranja podjetij je največ prispevala sama finančna kriza, delno tudi nadzorne agencije, še najmanj pa politični gromovniki. Prav tako smo na drugi strani doživeli socialno dramatičen stečaj Mure, pa spontane delavske upore v Gorenju in velike sindikalne proteste. Letošnje leto je finančno krizo spremenilo v ekonomsko in socialno, drugo leto se bodo vse tri prelevile v politično. Ekonomska in socialna, politična in ideološka polarizacija slovenske družbe se hitro povečuje in to je v letu 2009 vodilo do politične paralize.
Njeno središče je kriza upravljanja in vodenja države ter podjetij. Letos so vsi stavili na kratkoročne ukrepe, toda kriza je dolgoročen proces sprememb in prilagajanja. Površno in diskrecijsko odzivanje na krizo ne ponuja rešitev, temveč celo njeno poglobitev. Slovenija tiči v usodni vodstveni krizi, brez odrešilnih elit in odgovornosti. Janša vedno znova dokazuje, da je politični psihopat, Pahor deluje politično infantilno, menedžerji so v sedanji krizi v veliki meri odpovedali, intelektualci so povsem apatični. Leto 2009 je dokaz, da nihče ni sposoben prevzeti odgovornosti za spremembe, ki bi hkrati zbudile zaupanje ljudi in njihovo upanje v končni izhod iz krize.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.