Čas pohlepa
Se duh časa spreminja, bo namesto desetletij cinizma zavladala nova solidarnost, namesto sebičnosti več altruizma?
© Tomaž Lavrič
Pohlep velja za enega izmed smrtnih grehov. Za nekaj slabega ga morda imajo celo pohlepneži. Z njim je mišljeno predvsem poželenje po kopičenju premoženja vseh vrst - imeti čim več, priti do tega (skoraj) kakorkoli.
Zadnji dve leti je beseda postala izjemno pogosta, in to v zvezi s krizo. Pravzaprav je nenavadno, da se tako zapleten pojav poveže z eno samo človeško lastnostjo. Toda teža, odvratnost te besede pove veliko o splošnem dojemanju krize.
Vendar je to enoznačno vrednotenje krize po svoje zavajajoče. Pohlep posameznikov, zlasti najrazličnejših finančnikov, je sicer pomemben, a ne edini povzročitelj krize. Krizo je zakuhal predvsem sistem, ta pa nima človeških lastnosti, čeprav ga z njimi lahko opišemo. Poleg tega so za krizo vsaj toliko kot finančniki krivi politiki, ki so nastanek takega sistema omogočili.
Pohlep je star kakor človek. Poznamo ga iz zgodovinskih virov, literature, vsakdanjega življenja, iz sebe. Tesno je povezan s sebičnostjo, sebičnost pa je genetsko vrojena lastnost, ki ključno določa človeka, saj mu, evolucijsko gledano, omogoča preživetje, trdijo mnogi biologi, psihologi, ekonomisti. Taka podoba človeka je široko razširjena in nam po svoje lajša vest - kaj morem, če me je takega napravil bog.
Stefan Koch, biofizik in avtor uspešnic o sreči, času, evoluciji ..., je eden tistih, ki to našo nelepo podobo razširjajo. Želja po denarju in moči je res močan motiv, vendar ženejo človeka tudi nasprotni motivi: sočutnost, čut za pravičnost, potreba po naklonjenosti drugih ... Raziskave po vsem svetu so pokazale, da čistih egoistov ni. Socialni instinkti so globoko zasidrani v vseh ljudeh na vseh celinah. Vedno več raziskovalcev vedenja opušča dogmo o izključno sebičnem človeku. Nastaja slika prijaznejšega homo sapiensa, pravi Koch. Evolucijsko lahko uspevajo tudi bitja, ki ne ravnajo vedno sebično. Njihova prednost je sposobnost za sodelovanje. Brez te vrste altruizma današnjega človeka morda sploh ne bi bilo.
Prerekanje o tem, ali obstajajo poleg sebičnih genov tudi altruistični, se vleče že od Darwina. Toda človekov vrojeni altruizem, bodisi skupinski ali individualni, kot nasprotni pol sebičnosti je dokazano dejstvo, pravi Koch. Ob tem se kaže še nekaj: bolj ko so ljudje navezani na sodelovanje, bolj altruistični so.
Spoznanje o dvojni naravi človeka ni novo. V vsakdanjem življenju ga potrjujejo dobrodelnost, krvodajalstvo, darovanje organov, prostovoljstvo, množica posamičnih primerov, ko človek ravna požrtvovalno brez pričakovanja ali možnosti povratne koristi.
Teorij o človeku kot genetsko pogojenem egoistu so se hvaležno oprijeli ekonomski teoretiki neoliberalizma. Neomejen trg igra v njihovih očeh vlogo naravnega izbora, ki spravlja na vrh najsposobnejše. Državna regulativa, davki, sociala itd. so sovražniki svobode in napredka. Te nauke so pred okroglimi tremi desetletji blagoslovili politiki, teorija je postala praksa in se iz Amerike širila po svetu. Neoliberalizem, zatrjujoč, da je v globokem skladju s človekovo naravo, je pokopaval altruizem in solidarnost ter spodbujal pohlep, agresivnost, družbeno neusmiljenost. Cinizem je bil šik, sočutnost, čut za pravičnost predmet posmehovanja. Noro visoke menedžerske plače, beg v davčne oaze, drastične socialne razlike so postali samoumevnost.
Najbrž lahko rečemo, da neoliberalizem človeka kvari. V zvezi z njim se dogajajo tudi druge družbene spremembe. Colin Crouch je v Postdemokraciji že pred leti zapisal, da politika vedno bolj drsi pod nadzor privilegiranih elit na način, značilen za preddemokratične čase, in da je potrošnik triumfiral nad državljanom. Prevlada ekonomije, uveljavljanje njene darvinistične narave, fetiš denarja ... rahljajo številne vezi, ki držijo družbo skupaj. Že lep čas pred izbruhom gospodarske krize se je torej rojevala kriza politične demokracije. Toda dokler se je finančno-ekonomski balon napihoval, se je zdelo to dobro ali vsaj znosno stanje.
Kriza je razblinila privid neskončnega naglega napredovanja. Spreminja se razpoloženje večine, mnogi akademiki problematizirajo neoliberalizem in kapitalizem, država doživlja pogojno renesanso. Se uveljavlja nov duh časa, bo namesto desetletij cinizma zavladala nova solidarnost, namesto sebičnosti več altruizma?
Kriza je vsaj delno sprožila razpravo o človekovi naravi, naravi sistema (kapitalizma) in njunem medsebojnem razmerju. Najbrž je nekako tako, da človekova narava vpliva na naravo družbene ureditve, civilizacije, kulture, ta pa nazaj na človeka. Človekova osnovna narava je morda vedno enaka mešanica sebičnosti in altruizma, toda v spreminjajočih se kulturah prihajajo do izraza njene različne sestavine. Na Zahodu se nam zdi, da se družbe zgodovinsko gledano polagoma spreminjajo na boljše - sužnjeposestništvo, fevdalizem, kapitalizem; človek ostaja enak (kar pojasnjuje občasno pogrezanje v barbarstvo), civilizacijske pridobitve pa se akumulirajo, a ostajajo krhke. Znotraj posamičnih ureditev so mogoče velike razlike, tudi ni nujen linearen razvoj - nenehno samo na boljše. Značilen primer nazadovanja je neoliberalizem.
Kapitalizem načeloma ni naklonjen razcvetanju dobrih nagnjenj v človeku, saj nenehno teži k popolni prevladi trga (ekonomije nad državo) in s tem k socialnemu darvinizmu. Vendar so med kapitalizmi velike razlike, sposoben je tudi sprememb na boljše; v 19. in delu 20. stoletja je bil na Zahodu udomačen s socialno državno regulativo. Bistvo civiliziranega, »dobrega« kapitalizma je v tem, da mora biti trg (ekonomija) integralen del družbene pogodbe - del in nič več. In se mora pokoravati njenemu duhu.
Zadnja desetletja je zavladal, zdrsnil v neoliberalizem in spodbujanje človekove temne plati. Toda če napovedi o prepletu kriz v že bližnji prihodnosti vsaj približno držijo, se neoliberalizmu zaradi družbenih trenj in ekoloških groženj piše razmeroma nagel konec. Če bo seveda prevladal optimistični scenarij usklajenega svetovnega obvladovanja globalnih kriz. Sodeč po letu 2009 kaže slabo: propadel je Koebenhavn, države se ne znajo dogovoriti, kako obrzdati veliki finančni kapital.
Morda smo na odločilni prelomnici. Reševanje krize je liberalni kapitalizem pahnilo v hudo krizo legitimnosti, pravi vplivni sociolog Ulrich Beck: za bogate je na voljo državni socializem (pomoč bankam itd.), za revne in zaposlene, ki so jim nalagana vedno nova bremena, pa neoliberalizem. Nobelovec Stiglitz: še nikoli ni bilo toliko denarja od tako številnih preusmerjenega k tako malo ljudem.
To je morda preprečilo popoln zlom, toda dolgoročno je tak način reševanja nemoralen, veča družbeno napetost in koti nove krize. Denar ostaja sekularna religija, prevlada pošasti (izraz harvardskega profesorja Rogoffa), se pravi (finančne) ekonomije nad državo, je skoraj nedotaknjena. Sprevrženost sistema plačujejo male ribe, velikim prigrabljeno bogastvo v glavnem ostaja.
Dosedanje temeljno sporočilo premagovanja krize je slabo - pohlep se splača.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.