Posel, ki pušča
Imena, seznami podjetnikov, sporni krediti, ad hoc okoljski komisarji in čudovite novogradnje.
© Tomaž Lavrič
Ko je nekdanji šef UDBE Tomaž Ertl prejel državno odlikovanje, mu je kot četica stopil v bran vrh socialdemokratov. Najmočnejša vladna stranka je njegovo glorifikacijo branila z besedami, da je v svojem ministrovanju storil tudi zelo državotvorno dejanje, kot je bila ustavitev miloševićevskega mitingaštva, ki je po državi izvajal jogurtne revolucije.
Danes v okrilju veljaka socialdemokracije poteka akcija za odstranitev imena Letališča Jožeta Pučnika. Obrat je šokanten: vladajoča stranka največjega slovenskega disidenta izničuje, medtem ko poje ode predstavniku policijskega režima, ki je zatiral človekove pravice!??
Če je včeraj delovala po načelu, v vsakem človeku je nekaj dobrega, je zanjo Jože Pučnik čisti negativec, katerega ime kazi lepoto največjega letališča v državi.
Toda, če od stranke ne gre pričakovati konsistentno držo, pa ima Slovenija predsednika, ki naj bi bil po funkciji združevalen. Od Danila Türk bi tako pričakovali, da bi z besedo nastopil zoper princip, po katerem nova oblast sistematično ruši vse pomnike, ki jih je postavila prejšnja oblast, ne glede na vsebino. Lahko da Pučnik ni priljubljen, toda njegova vloga pri nastanku slovenske države in njegov pogum izražati kritične besede tudi za ceno izgube svobode in kariere sta neizpodbitni dejstvi. Eliminacija njegovega imena je čista gesta talibanstva, kjer rušitelje moti že samo ime kot tako, ker pač simbolizira drugačno politiko.
A predsednik Türk ob takšnem pojavu molči. Povsem je vprežen v poslovno osvajanje sveta. Potem ko je vodil četico gospodarstvenikov v avtoritarni Azerbajdžan, je zdaj zbral odred direktorjev, ki jim je odpiral vrata v palače kuvajtskih in katarskih šejkov. Državotvorno dejanje, saj podpira slovensko gospodarstvo, s tem pa dobrobit Slovenije.
Res? - Še dobro leto nazaj je veljalo, da so prevzemi menedžerjev v interesu vsega slovenskega gospodarstva. Realnost je to floskulo trpko demantirala. Toda Türkova manira, ko okoli sebe vodi kot Mojzes avion poslovnežev, je v svoji biti nedemokratična. Kako lahko predsednik, ki ga plačuje državni proračun, samovoljno izbira, katere podjetnike bo jemal s seboj? Demokratična država bo vzpostavila takšen sistem, v katerem bodo lahko sodelovali vsi
poslovneži in ne samo ti, ki jih je oplazila milost predsednika Türka.
In zgodba o Ultri kaže na enak zgled poslovne segregacije. Doslej je sicer veljalo, da je kot lastnik z njo povezan samo predsednik Zaresa in minister Gregor Golobič. Zadnje dni pa o Ultri, njenih dolgovih in poslovanju sploh ne pripoveduje on niti ne preostali lastniki, temveč kot njeni advokati nastopajo politiki Zaresa. Poslanka Cveta Zalokar Oražem trese iz rokava dejstva o poslovanju Ultre, kot vneti zagovornik pa se je izpostavil še drugi veljak Zaresa Bogdan Biščak. Kot da Ultra ni le podjetje GG-ja, ampak gospodarska podružnica stranke Zares! Reč na las spominja na SLS, na njeno klavrno obdobje, ko je predsednik stranke Bojan Šrot nastopal samo še kot odvetnik brata Boška Šrota, začenši vsak stavek z: Moj brat Boško ni tajkun.
Napovedana parlamentarna razprava ima vsekakor globok smisel, če bo razjasnila, ali so v času, ko je Ultra prejela razvpiti kredit od NLB, tudi druga podjetja dobivala takšne kredite. Če so jih, OK, če ne, je to šokantni primer zlorabe državne banke. Poslanci bi si
pred sejo vsekakor morali ogledati zadnji film Michaela Moora
»Kapitalizem: ljubezenska zgodba«.
V času, ko država najema največje kredite v zgodovini, njen premier Borut Pahor ni tarča medijev, ki bi vanj vrtali z vprašanji: kaj to pomeni? kako bo država vrnila kredit? Nasprotno, predsednik vlade se je dvignil v višave, ko kot Jezus hodi naokoli in ozdravlja na smrt bolne. Televizije zdaj že redno poročajo o velikih uspehih že na osnovi tega, da je Pahor spet obiskal Slovenske železnice. Seveda pa je njegovo zadnje srečanje s hrvaško premierko Kosorjevo eden vrhov televizijske naivnosti. Gledalci smo sredi dnevnikov gledali minutne kadre njunega sprehoda po Kranjski Gori. Dva premiera se sprehajata pod smučiščem, kramljata s turisti in otroci in to gledamo kot osrednje vesti. -!!!!!!!!!???????????????
Najslabša vrsta titoizacije, kjer so mediji sledili diktatorju celo s posnetki, kako na svojem brionskem vrtu obira mandarine.
Vse, kar naredi vodja, je postala čista hrana za medije. Njegovi nasmehi, sedenje pri kaminu - meddržavno srečanje je dobilo status ljubezenske zgodbe med Pahorjem in Kosorjevo.
Ta medijska izguba občutka za stvarnost, je dobila neverjetne dimenzije ob poročanju o proslavi Dražgoške bitke. Tam je stotine udeležencev počastilo dogodek s skoraj 40 kilometrov dolgim pohodom, osrednji slovenski dnevnik pa je k poročilu o dogodku prilepil fotografijo deseterice politikov, ki so se pripeljali z limuzinami pred spomenik, največji štajerski dnevnik pa je o dogodku poročal tako, da je navedel del govora policijske ministrice ter naštel nomenklaturo, ki se je tam prikazala.
Zunaj dojemljivega - kot da bi po premieri novega dramskega komada časopis naštel goste v dvorani, ne pa poročal o igri na odru!!!?
Veliki slovenski ponos je ta hip v Bruslju, kjer je po vesteh slovenskih medijev evroposlance navdušil novi evropski komisar za okolje Janez Potočnik. Komisar za vse je s področja znanosti presedlal na okolje. Uporabil je čarobne besede, da bo postavil v ospredje skrb za biotsko raznovrstnost, govoril začinil z reklamnim sloganom: Evropa bo zelena, ali pa je ne bo!, svoj angažma pa potrdil z uvidom: Kaj bi bilo bolj pomembno od skrbi za zrak, ki ga dihamo?
Kot da ga je Evropi poslala sama božja previdnost. Toda, nekaj okoljskih fraz se človek nauči v enem popoldnevu. Kakšen je pravzaprav stvaren odnos komisarja Potočnika do okolja? Premerimo samo njegove zadnje besede o zraku, ki ga dihamo. Slovenski premier je strasten sprehajalec po ulicah. Smo torej kdaj doživeli, da se je po Ljubljani sprehodil komisar Potočnik denimo v paru s slovenskim premierom, na kar pa bi spremljajočim kameram zgroženo povedal: »Zrak, ki ga dihamo Ljubljančani, je onesnažen nad kritičnimi mejami: Kaj je bolj pomembno od zraka, ki ga dihamo?«
Nak, samo teater v bruseljskih dvoranah. A v Ljubljani ni usoden samo zrak, zlonosen je postal celo sneg. Pomladi 2008 je župan Zoran Janković ponosno odprl novo stavbo Šišenske knjižnice, ki so jo zgradili iz mestnega budžeta. Poldrugo leto po tem pa imajo ob vremenskih neprilikah v zgornjem nadstropju razprostrta vedra, v katera lovijo vodo, ki pronica skozi novo streho.
Mestni glavar, ki po mestu preganja celo kolesarje, ki se peljejo v napačno smer, pa ob tej gradbeni šlamastiki ne mev ne bev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.