Ko bomo in če bomo ...
Človek in narodi bi se radi odlikovali tam, kjer jim po mnenju sveta ni sojeno biti med prvimi. Tudi drugi so zaradi tega trpeli.
Tipično najdemo na vsakem koraku, le iskati je treba. Treba je iskati in biti pri tem zelo neprizadet, kar seveda ni lahko in je za to potrebna vaja. Rekel bi, nacionalna vaja.
Naša turistična organizacija, denimo, je iz nepričakovanega dejstva, da so Slovenci v nogometu premagali Ruse in se pripravljajo na odhod v Južno Afriko, izpeljala pobudo, ki je hkrati enostavno trgovska in seveda globoko rodoljubna. Je plod zaverovanosti, ki potrjuje naše globoko rodoljubje, še več, naše nedokazano prepričanje, da lahko dosežemo vse, kar hočemo. Upamo si tudi sanjariti, da bomo prvi. Angležem - seveda Angležem, četudi najboljši nogomet zdaj v njihovih moštvih igrajo Neangleži - bomo poravnali stroške navzočnosti na stadionih Južne Afrike, četrtino zneska, če naši pridejo v osmino finala, polovico, če pridejo v polfinale, vse, če bodo v finalu. Ni rečeno, kaj vse bomo naredili za angleške navijače, če postanemo svetovni prvaki.
Bistvo takšnih ponudb, ki pri nas niso nujno samo šaljive - nismo ne šaljiv ne duhovit narod -, je v tem, da potrjujejo naše izjemno nagnjenje k sanjarjenju. Sanjarjenju, ko znamo brez večjega truda biti vsemogočni, več kot uspešni, skoraj nepremagljivi. Nasprotnik v hipu postane nepridiprav, ki nas tlači v pogubo. Seveda, neki naš časnik potem brez težav ali celo omejitev napiše, da so Rusi, pretreseni zaradi poraza svojega moštva, poslali virus, ki naj bi uničil slovensko reprezentanco. Ve se tudi, od kod, iz Moskve in Samare. Zakaj naj bi prihajal iz Samare, kamor je bila evakuirana sovjetska vlada, ko so bili leta 1941 Nemci 20 kilometrov od Moskve? Ne vemo, pač iz Samare.
Čeprav je, vsaj temu piscu, več kot jasno, da bi morali biti takšni uspehi naše nogometne reprezentance videti smešni - vstop v osmino finala bi bil že sam po sebi pretresljiv -, govorimo vendar o splošnočloveškem nagnjenju, ki ga najdemo vsepovsod po svetu. Če ostanemo pri naših čustvih v športni sferi, zadostuje, da poslušamo naše poročevalce z mednarodnih tekem, kako napovedujejo zmago svojih še takrat, ko je njihov prihajajoči poraz očiten vsakemu, ki ne navija zunaj razumnih okvirov. Tistih, ki vendarle navijajo čez vsako mero, pa je zelo veliko. In to seveda ni omejeno na športne dejavnosti in spektakle!
Imeli smo celo obdobje, ne glede na barvo tistih, ki so bili na oblasti, ko so napovedovali naše naglo napredovanje med vodilne evropske države v zadevah splošnega napredka, bogastva in ugleda. Seveda v glavnih panogah, o katerih govorijo najuglednejše ankete javnega mnenja in raziskovalnih inštitutov! Nekoč je ugledni, uravnoteženi ameriški časnik Christian Science Monitor (kvekerji!) pisal o naši deželi - še v časih, ko je bilo splošno sprejeto, da je Slovenija pravzaprav Slovaška - in jo hvalil, ker je tako lepo varovala naravo. Nikjer ob cestah ni bilo reklam, kakršne v Ameriki, denimo, vsepovsod kazijo lepoto pokrajine.
Takrat so nas omenjali v zelo lepem pomenu besede, čeprav še nismo imeli razvitega čuta za moderno življenje. Tisti časi so daleč in nad našo naravo se zahodnjaki manj navdušujejo.
Človek in narodi bi se radi odlikovali tam, kjer jim po mnenju sveta ni sojeno biti med prvimi. Tudi drugi so zaradi tega trpeli, še zlasti, če jih je motila ideologija. Najhuje je bilo nacistični Nemčiji, mislim. Poslali so čez lužo čistokrvnega Nemca, Maxa Schmelinga, da bi strl nekega črnca, pa je tisti črnec, Joe Lewis, nokavtiral arijca Maxa Schmelinga v prvi rundi. Kako si je upal!
Naše napovedovalke tujca po navadi vprašajo: »Kaj vam je v naši deželi najbolj všeč?« Ne pride jim na pamet skepsa, ki bi narekovala vprašanje: »Ali vam je v naši deželi kaj všeč?« Bled mora v tujcu zbuditi občudovanje, ne glede na to, ali je pred tem videl jezera v bližini Salzburga, ki bi utegnila, kar se naravne lepote tiče, celo tekmovati z našim biserom.
Edini narod, pri katerem sem doslej opazil globoko ukoreninjeno navado, da o samem sebi in svoji deželi govori s pridihom samozaničevanja ali vsaj rahle ironije, so Angleži, vsaj tisti tradicionalni med njimi. Všeč jim je, če drugi čez vsako mero hvalijo sami sebe, to je za Angleže dokaz njihove lastne superiornosti. Žal je takšnih Angležev vedno manj.
Ubogi Haiti je bil najbolj znan v časih, ko je tamkajšnje življenje opisoval Graham Greene. Prav s tisto angleško ironijo. Haiti je bil takrat neznosna diktatura, toda o njej je bilo mogoče pisati duhovito.
Zdaj bi bil čas, da začnemo na nov način spremljati nagnjenja Kitajcev. Zelo so napredovali, njihove železnice se uspešno kosajo s francoskimi, avtomobilov kupujejo več kot Američani. Da kljub vsemu temu polovica tega ogromnega naroda živi v revščini, nihče več niti na Zahodu ne omenja prav pogosto. Toda Kitajci bi radi svoj napredek zadržali v oklepu velike discipline - oporečnike pa ne le zapirajo, marveč se javno zgražajo tudi nad drugimi, ki jih na nedemokratičnost opozarjajo. Mi bi hoteli napredovati v svetovnem nogometu, Kitajska pa zahteva, da jo preostali svet ocenjuje v idealni obliki. Nobenih popuščanj tistim, ki takšne Kitajske ne sprejemajo brez pripomb. Še Angležev niso ubogali, ko so ti prosili, naj prizanesejo nekemu njihovemu, obdolženemu nošenja mamil, čeprav je bil umobolen. Kitajska je trda kot kamen. Vsaj pred tujci. In Kitajska ne pravi, da bo dosegla kake višave. Je že visoko, dokaz so olimpijske igre.
Obstaja seveda nevarnost, da se sanje, doživljene zelo močno, spremenijo v hudo razočaranje. Ameriški demokrati so bili prepričani, da je država Massachusetts njihova trdnjava, ki jim je nihče ne more vzeti, pa se jim kljub mlačnemu kratkemu obisku Baracka Obame ni posrečilo utrditi na volitvah. Izgubila je dama, ki je med volilno kampanjo govorila, da se ne more zgoditi nič hudega, ker gre za »sedež Teda Kennedyja«. Že ta pripomba je bila dovolj, da je izgubila sedež!
Obamov demokratski kolega Carter je nekoč izgubil predsedniške volitve zato, ker je Američanom javno rekel, da jih prežema občutek izgubljenosti. Njih, Američane?!
Narodom moraš govoriti, da so dobri. Le da pri tem ne smejo misliti, da so dobri čez vsako mero. Da so svetilnik, čeprav mu pogosto zmanjka luči.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.