Začeli smo prešerno ...
... nadaljevali cankarjansko, končali pa bomo v Grumovi Gogi
Vlada je v dveh tednih predstavila oba ključna dokumenta svoje ekonomske in razvojne politike do konca svojega mandata, Pakt stabilnosti in Slovensko izhodno strategijo 2010-2013. Oba dokumenta sta posledica evropskih zahtev, zato imata skupne politično-ekonomske usmeritve in omejitve. V poplavi protikriznih dokumentov je vladni prispevek zagotovo najbolj kompleksen in kakovosten, toda ekonomsko zmagoslavje nad opozicijo še ne prinaša politične zmage. Nihče se ne bo obregnil ob nekatere politično-ekonomske nekonsistentnosti programa, ki jih večina niti ne razume. Vsi pa bodo opazovali, kako se bo uresničeval in kaj bo prinesel. In vatli merjenja bodo predvsem politični in ne ekonomski, ideološki in ne strokovni. Zato sta legitimnost in uspešnost vladnega programa odvisni od njene politične kredibilnosti, zaupanja v Pahorja in njegove ministre.
Nova Evropska komisija (Barroso II) začne delovati ta teden, čeprav se njeno proračunsko leto končuje šele leta 2013. Evropske zadrege so zato najprej povsem formalne. EU potrebuje izhodne strategije kot ekonomsko-politični most do novega proračunskega obdobja 2013-2020. V tej premostitvi, ki so jo poimenovali »izhodne strategije«, so določeni temeljni ekonomski gabariti. EU ostaja v starih tirnicah enotnega trga in konkurenčnosti, manj bo ekonomskega liberalizma in več socialnosti, Barroso in Trichet stavita na omejevanje javne porabe, leta 2013 pa morajo biti članice poravnane na mejah maastrichtskih kriterijev. Politično-ekonomska filozofija EU ostaja enaka, dejanske težave pa tudi.
Problemi se zgolj preoblačijo. Zato izhodne strategije ne pomenijo poti iz krize, temveč potovanje po kriznih labirintih. Gospodarstva v ravnovesju vedno delujejo kot vezna posoda in podobno je tudi s krizo. Ko rešimo probleme na enem koncu, se pojavijo na drugem. Sedanjo gospodarsko rast in sanacijo bančnega sistema smo dosegli na račun dramatičnega poglabljanja proračunskih deficitov in javnih dolgov. Ko vsi oznanjajo izhod iz recesije, se težave dramatično kopičijo v Grčiji, Španiji, na Portugalskem in Irskem, trese se evro in v Bruslju vlada panika. Včeraj smo reševali banke, danes solventnost držav. Islandija je bila opozorilo, Grčija svarilo, Španija lahko pomeni dramatični potres. Težava je v tem, da v svetu koordiniranih akcij vsi plujejo v isto smer. Vsi želijo na primer povečati gospodarsko rast z izvozom, hkrati pa se branijo uvozne substitucije. Reševanje proračunskih primanjkljajev zato hitro pripelje do plačilnobilančnih neravnotežij. Podobno, kot so reševanje bank in fiskalne spodbude povzročile rast deficitov, javnih in zunanjih dolgov.
Zato je račun na koncu razmeroma jasen. Vlade bodo v nekaj letih morale privoliti v zvišanje davkov, sprijazniti se bomo morali z inflacijo in reprogramiranjem dolgov. Dodatni težavi EU sta skupen monetarni sistem in fiskalna suverenost držav. Kako torej uresničiti fiskalno disciplino v klubu suverenih držav? To lahko postane v krizi, kjer vsak rešuje svojo ladjo, misija nemogočega. Toda EU nima nekakšnega plana B kot alternativne rešitve. Ravnotežja med vidno roko države in nevidno roko trga ni lahko najti. Vsi si želijo rokovanja, toda nihče ne ve, zakaj in kako.
Slovenska izhodna strategija je vpeta v te zagate. Zato deluje zelo »evropsko«. Ponuja sprejemljiv konceptualni reformni okvir, toda ne odpira vsebinskih dilem, nima alternativnih scenarijev in jasnih kvantifikacij. Spregleda protislovja svojih ciljev in razgrinja vrsto ukrepov, brez jasnih poti uresničevanja. Manjkata selekcija usmeritev in prava hierarhija ukrepov. Zato dokument na koncu deluje nekam naivno in ne vzbuja potrebnega zaupanja. Zaplet pa imamo že v izhodišču. Težko je konceptualno združiti nasprotne usmeritve, kot so fiskalna stabilnost in socialna kohezivnost, ali pa okoljska učinkovitost in konkurenčnost, kratkoročne in dolgoročne ukrepe ter prilagoditve. Fiskalna stabilnost determinira vse drugo in ni zgolj mrežni člen širše optimalizacije. Toda v treh osrednjih vladnih dokumentih ni jasno, kaj je ključno fiskalno pravilo, kaj sidriramo, zunanji dolg, proračunski primanjkljaj ali pa izdatke. Teoretsko ni problem deficit, temveč dolg, krčenje javnih izdatkov pa morajo, pri ceteris paribus, nadomestiti druge oblike potrošnje. Če je deficit sredstvo razvojne politike, moramo jasno opredeliti razvojne vidike potrošnje, zlasti z vidika blaginje. Če je cilj fiskalne konsolidacije krčenje izdatkov, moramo povedati, kdo bo plačal ceno in jo politično tudi izpeljati. Če želimo investicijski ciklus nasloniti na EU sredstva, moramo imeti jasno fiskalno predstavo in gotov nabor projektov, kaj bomo izpeljali v naslednjih treh letih.
Razmere zahtevajo radikalne rešitve, politika pa nam ponuja širok nabor posplošenih ukrepov. Stavi na inovativnost in učinkovitost drugih, sama pa tone v konvencionalnosti in se boji velikih sprememb. Nikjer Pahorjevi krčenje javnih izdatkov ne povezujejo z radikalnim zmanjšanjem ministrstev in racionalizacijo mreže državnih ustanov. Nihče ne upa, z Natom ob boku, poseči v vojaško strukturo vojske na račun večanja njegove civilne vloge. V Sloveniji bi lahko socialne transferje spremenili v univerzalni državljanski dohodek, toda ne kot rento, temveč kot nadomestilo, da vsak prejemnik postaja aktivni člen socialne mreže in družbi ponuja, kot v nekakšni časovni banki, svoje storitve, zase in za druge. Tako tudi brezposelni ne bi bili del družbene izključenosti, temveč zgolj oblika drugačne (javne) prezaposlitve. Bi lahko ob letošnjih lokalnih volitvah stavili na vlogo »pogodbenih mestih«, kot predlaga kolega Roemer iz Standforda, kot nove mini razvojne regije brez drage regionalizacije ... Če so komunisti v teh krajih zmogli svetovne eksperimente, kot sta bila neuvrščenost in samoupravljanje, da bi tedanja Jugoslavija preživela krizo v petdesetih, lahko to upravičeno pričakujemo tudi od njihovih dedičev.
Slovenska izhodna strategija 2010-2013 je vse in hkrati nič. Problem ni v papirju, temveč v piscih, ne v usmeritvah, temveč v sposobnosti njihovega udejanja. Toda kaj hočemo, začeli smo prešerno, nadaljevali cankarjansko, končali pa bomo v Grumovi Gogi. Hrepenenje ostaja, odrešitev pa ni možna. Bog pomagaj, kjerkoli že, če sploh si!
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.