NEREŠLJIVA KVADRATURA KROGA
V tej državi ne obvladujemo strateškega načrtovanja in menedžmenta sprememb, projektnega pristopa in kolektivnega dela.
Strategiziranje in krizni menedžment sta trd oreh za izkušene menedžerje podjetij, za politike in državno administracijo pa domala nerešljiv problem. Premalo je znanja in izkušenj, preveč samovšečnosti in želene javne dopadljivosti. Zato vladne strategije in vsakokratne politike pogosto delujejo naivno ali pa fatalistično, ko nekako čakamo na odrešitev od drugod. Vladna izhodna strategija naj bi Sloveniji, kot pravi Pahor, zagotovila položaj zmagovalke v evropski kloaki. Ključni vzvod fiskalne vzdržnosti in programskega proračuna je racionalizacija javnih izdatkov. Reforma javnega sektorja je središčna točka vladnih prihrankov, hkrati pa pomeni ključ do zaupanja v vladne sposobnosti vodenja menedžmenta sprememb. Toda vsaj za sedaj so možnosti za doseganje teh ciljev v javnem sektorju razmeroma majhne. Zakaj?
Nedvomno pot iz sedanje krize ne bo niti enostavna niti hitra, zato so vladne projekcije gospodarske rasti, prihodkov in zapiranja proračunskega primanjkljaja preprosto preoptimistične. Vlada namerava v prvem obdobju zmanjševati proračunski primanjkljaj predvsem z varčevanjem in s povečanjem učinkovitosti v javnem sektorju. Ko se je odločila za zmanjševanje in racionalizacijo javnofinančnih odhodkov namesto za davčno reformo, se je ekonomsko odločila za manj tvegano pot, politično pa je njen postopek veliko zahtevnejši. Vlada mora biti vešča vodenja reformnih sprememb v javnem sektorju, hkrati pa mora zagotoviti politični in socialni konsenz glede nevšečnih ukrepov.
Vladni račun je navidezno preprost. V treh letih potrebujemo 1,2 milijarde prihrankov, 400 milijonov evrov na leto. Vlada stavi na izboljšanje učinkovitosti javnega sektorja, optimizacijo procesov in racionalizacijo postopkov, predvsem pa vidi prihranke pri zmanjšanju števila zaposlenih in zmanjšanju sredstev za plače in druge prejemke iz delovnega razmerja. Dejansko racionalizacija in reorganizacija javne uprave prinašata majhne prihranke, večino sprememb naj bi dosegli z odpuščanjem in manjšimi prejemki zaposlenih. Ocene prihrankov pri centralizaciji ravnanja z nepremičninami ni, pri javnem naročanju, ki sicer obsega skoraj desetino BDP, pa naj bi se nadejali 10 milijonov evrov na leto. Projekti, kot sta »program minus 25 odstotkov« in pa projekt »minus 10 odstotkov«, pa bolj spominjajo na slabo definirane cilje kot na sistemsko reformo. Prvi naj bi pomagal zmanjševati administrativna bremena in ovire v gospodarstvu in družbi, kumulativno bi prinesel prihranke celo do 500 milijonov evrov na leto. Za drugi sistemski ukrep je potrebno zmanjšanje števila delovnih ur v administraciji za desetino, prihranek pa ni posebej ovrednoten.
Že bežen pogled na igro teh številk, in podobno se dogaja tudi drugod, kaže, da gre za ocene brez posebne analitične in primerjalne vrednosti. Zato tudi natančnejša določitev ukrepov, njihovih namenov in ciljev, celo končnih ocen finančnih učinkov ne more prikriti zadreg, da je vse skupaj vsebinsko, metodološko in vrednostno sila zmedeno in neuporabno. Za nameček govorimo o prestižni analizi, sklepanju in načrtovanju ukrepov države na lastnem področju, kjer bi morala vlada dokazati, da resnično dobro obvladuje svojo izhodno strategijo.
Težava je stara in zakoreninjena. V tej državi ne obvladujemo strateškega načrtovanja in menedžmenta sprememb, projektnega pristopa in kolektivnega dela. Vlade že domala desetletje ponavljajo nekakšno formo svojih dokumentov in ostajajo pri pristopu, ki je že v temelju vsebinsko in metodološko sporen. Temeljna napaka je nekakšen horizontalni nabor ukrepov, ki so razdeljeni po ministrstvih, namesto da bi imeli matrični pristop in definiranje problemov, ki jih želimo rešiti. Vlade skušajo s funkcionalnim pristopom reševati sistemska in procesna vprašanja. To pa je nerešljiva kvadratura kroga. Zato vedno znova dobivamo birokratske dokumente, dobre za politično potrjevanje, toda neuporabne za učinkovito vodenje izvedbenih politik in projektov. Tudi ta izhodna strategija dokazuje, da vlada ne razume prenove procesov in še manj menedžment sprememb, čeprav povsod stavi na njihovo racionalizacijo in na kakovost svojih ukrepov. Vladni dokument nikjer ne opredeljuje menedžerskih metod in tehnik, za vlado vprašanje vodenja in menedžiranja sprememb ne obstaja, čeprav je spremembe veliko težje uresničevati kot načrtovati. Večina dobro urejenih držav članic organizacije OECD ima notranje standarde in protokole, kako voditi menedžment sprememb, organizirati projektno delo, koordinirati dejavnosti. Vodenje kompleksnih sistemov je najprej resno strokovno opravilo, pri nas pa očitno velja za drugorazredno improvizacijo, ki jo potem mašimo s pretirano administracijo ali pa vzporednimi neformalnimi mrežami in centri moči.
Seveda je ključno pri tem, kako ljudi motivirati za spremembe, kako doseči razvojni konsenz, ohraniti jasnost ciljev in konkretne poti sprememb. Vrednote in politični konsenz so tu celo pomembnejši od tehničnega obvladovanja politik in ukrepov. Ta vlada ne more staviti na vrednostni kapital niti na karizmatičnost voditeljev, oboje je namreč že zapravila. Ostaja ji politični kompromis, kjer pa vlada načelo daj-dam. Socialnim partnerjem, pa tudi drugim deležnikom mora kaj ponuditi, če želi doseči svoje cilje. Če bo znala zahtevati zgolj zategovanje pasu na trgu dela, potem bo kot levosredinska vlada pač pogorela na svojem lastnem dvorišču. Običajni trik menedžmenta sprememb je prodaja zaupanja, da obvladujemo probleme in imamo rešitve, predvsem pa morajo nosilci legitimnost projekta dokazovati s konkretnimi etapnimi zmagami. Zato vlada ne potrebuje semaforja reform, temveč koordinacijski center za vodilne projekte in politike, kjer bo spremljala uresničevanje sprememb po matrični mreži odgovornosti. Semafor ne bo pomagal niti Obami in še manj Pahorju, če ne bo pravih razvojnih alternativ in dejanskih postopnih korakov izhoda iz krize.
Če je reforma javnega sektorja eden od ključev izhodne strategije, potem potrebujemo radikalnejši zasuk k menedžmentu sprememb, tu in tudi na drugih področjih. Ministrica ima očitno voljo in pogum, manjkajo ji predvsem strokovna podpora, skupna koordinacija in politično zaledje. Bitka za izhodno strategijo in usoda generalov se bo odločila v javnem sektorju.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.