Mrhonovinarstvo
Namesto da bi slovenski mediji postavljali na noge razmišljajočo javnost, iz publike delajo idiote
Mrhonovinarstvo je te dni zavladalo v dnevnoinformativnih medijih v Sloveniji, od spleta prek časopisja do televizijskih dnevnikov. Ime žali hijene in jastrebe. Oni naravo čistijo. Slovenski mediji pa družbo onesnažujejo. Namesto da bi postavljali na noge razmišljajočo javnost, iz publike delajo idiote. Idiot tu in zdaj zase meni, da je on že fejst, pač pa je v državi vse bolno in povezano v kriminalno mrežo. Iz take klime klije pričakovanje heroja, ki bo za poštenjake počistil deželico z izrednimi pooblastili in eksemplarično silo.
Ni dovolj, da zavrnemo pisanje o posameznem primeru. Zastruplja nas vrsta prijemov mrhonovinarstva, ki so v splošni rabi. Navedel bom nekaj značilnih in nakazal, kakšno družbeno škodo delajo. V navado je prišlo, da v TV Dnevniku pokažejo fotokopijo dokumenta, ki ni bil namenjen objavi, in iz njega berejo umazanosti, ki bremenijo kakšno javno odgovorno osebo, najraje iz vladajoče koalicije. Časopisi rajši kažejo fotokopije drugih dokumentov, ki bremenijo opozicijo. Pogosto so to medosebna sporočila. Lahko so poslovni ali pravni dokumenti, včasih zasebne in osebne narave. Sporočila so lahko predmet ali del sodnih procesov. Z objavo nastane vtis, da gre za izjemno pomemben dokument, kar naj bi menda dojel vsakdo (npr. »kršen je zakon«), ali pa medij zato takoj zahteva ne le pojasnilo, ampak tudi odgovornost: »Gospod minister, ali boste odstopili?« V resnici so taka sporočila vedno delna, nejasna, praviloma nedokončna in nerazumljiva zunaj konteksta, v katerem so nastala. Konteksta pogosto niti specialisti (npr. preiskovalci) ne morejo zadovoljivo rekonstruirati. Nevpletenim dogajanje ne more biti kar jasno. Objava »vročih« podatkov, ki so začasen delček neznane celote, je vedno manipulacija. Pojasnjuje, ko še ni jasno, in zahteva odgovornost, preden je nedvoumno, kaj kdo je ali česa ni storil.
Odgovornost medija ni tehnično vprašanje, ali je bil spoštovan novinarski kodeks ali kršen zakon. Gre za odgovornost do javnosti in za družbene posledice mrhonovinarstva. Objavljanje dokumentov, ki črnijo politične nasprotnike ali kar posamezne pripadnike elite, ni preiskovalno novinarstvo. Po dolgem delu objavljena zgodba o nekem skritem družbeno spornem dogajanju vedno temelji na informacijah, ki so med seboj povezani koščki nekih drugih dejstev ali sporočil, in kar je v njih osebno, novinarjev in javnosti nič ne briga! Napačno si je predstavljati to, kar je medij objavil, v primerjavi s tem, kar je izvedel, kot vrh ledene gore. Kar javnosti ni bilo sporočeno, v dobrem poročanju ni skrito bistvo, ampak mora ostati zasebno, ker ne osvetljuje vsebine, ki jo mora spoznati javnost (se pravi, družbenega problema). Članek je zmeraj konstrukt iz povezave prejšnjih konstruktov in mu daje težo notranja trdnost argumentacije, ne pa raztrganine usod, trpljenja in strasti, ki jih je medij privlekel na svetlo brez sočutja - kakor klavec vleče na dan drobovino.
Mediji imajo posebno družbeno funkcijo in moč: ločene dele življenja družbe predočijo vsakega vsem drugim. Prav zaradi svoje posebne vloge pa ne morejo nadomestiti teh področij v njim lastnih funkcijah. Slovenska družba je v temeljni krizi medsebojnega zaupanja. Negotove so vezi med posamezniki, družbenimi skupinami in njihovimi ideološkimi in političnimi zastopniki. Kadar mediji sami postanejo preiskovalci, tožilci in sodniki, namesto da bi s poročanjem in kritiko krepili sposobnost ustanov, da opravljajo vsaka svojo vlogo, takrat slabijo te ustanove.
Vpadljiv način, kako mrhonovinarji to počnejo, je zasliševanje in pozivanje nosilcev funkcij k odstopu kar med intervjujem ali pogovorom v studiu. Ali so zamešali glasovanje s SMS-ji v kontaktni oddaji z ljudskim sodiščem? Novinarji lahko s poročanjem dogajanje osvetlijo, odgovorna racionalna razprava ga lahko pomaga pojasniti in predvsem da ljudem argumente za njihovo lastno razmišljanje. Če informator to mejo prekorači in toži in sodi namesto drugih, se kmalu ne bo več vedelo, kdo toži in kdo sodi. Sodstvu je delo oteženo, v družbi pa se krepi občutek, da država ne deluje.
Razumna razprava je v medijih redkost. Uredniki in novinarji ne gostijo govorcev, ki bi sami znanstveno dosledno za javnost definirali in predstavili resne dileme dejanskih družbenih problemov. Voditelji postavljajo z vulgarnim mnenjem zapacana vprašanja sogovornikom, izbranim tako, da zastopajo levo oziroma desno politično opcijo plus še kakšno ustanovo ali »stroko«. »Avtoritete«, kakor jih (napačno) dojemajo nestrokovnjaki v medijih, »pokrivajo« predvsem tiste ustanove in lobije, ki s svojo močjo dosegajo, da jih uredništvo pusti pod reflektorje.
Ali lahko sledi trezen premislek oddaji, kjer gostitelj dežurni levi in desni družbenokritični avtoriteti po uredniški presoji in po enem lobistu in kolumnistu vsiljuje za temelj premišljevanja blodnjo, da vse niti dogajanja v Sloveniji vlečejo nenadzorovane klike, ki dovolijo vse? Ta blodnja je sama na sebi brezčasna paranoična fantazija. Zadnji teden so z njo zamazali Slovenijo blogi in spletni komentarji anonimnih obrekovalcev, hrano pa so jim priskrbeli »informativni« mediji. Predmet resne analize je lahko le škandal, da medij to blodnjo obravnava kot upoštevanja vredno mnenje, namesto da bi analiziral vzroke za njeno popularnost in svojo krivdo zanjo. V Odmevih je voditelj blodnjo vpeljal kot splošno mnenje. Navzoči so jo vljudno sprejeli, saj strokovno raznorodna sestava gostov raven razprave zniža na najmanjši skupni imenovalec. Nehote so sprejeli sovražni govor spletnih komentarjev za nivo govora o družbenih bojih v Sloveniji danes. Ta raven so calumniae, obrekovanje, udeležencem pa lahko rečemo kalumnisti.
Razslojitev Slovencev na tranzicijske povzpetnike in vse druge in kriza identitete, ki je v družbeni in ekonomski krizi prizadela politično elito, sta potrebni resnega premisleka. Medijski konstrukt ob primeru bulmastifov pa odpravlja razmišljanje. Sije od jasnine, saj realizira slovenske ideološke fantazije v zgoščeni obliki: elita si privošči, česar nam ne dovoli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.