8. 4. 2010 | Mladina 14 | Kolumna
Starajoča se družba mladih upokojencev
Imamo eno najnižjih stopenj zaposlenosti starejših oseb (32,8 odstotka), najmlajše upokojence (53,7 leta) in izjemno nizko povprečno pokojninsko dobo (nekaj nad 32 let)
Slovenska vlada je po letu dni strokovnih priprav in površnih usklajevanj začela svoj križevi pot s pokojninsko reformo. Že prvi koraki javne obravnave dokazujejo, da vlada ni kos niti tehnični niti politični pripravi zakona in da razpadajoča vladna koalicija ne zmore sprejemati težavnih strukturnih reform. Pogačar pač ni Rop in Pahor še zdaleč ni Drnovšek. Z zakonom po pričakovanju ni zadovoljen nihče, ne sindikati in delodajalci, ne stroka in širša civilna javnost, čeprav je na drugi strani legitimnost pokojninskih sprememb nenavadno visoka. Slovenija je s sedanjimi demografskimi spremembami in razvojnimi problemi na trgu dela v nezavidljivem položaju in v slabši četrtini držav EU. Zato drugi reformni val pokojninskega sistema ni zgolj socialno in fiskalno vprašanje, temveč predvsem prvovrstni ekonomski in politični razvojni problem.
Napovedovanje demografskih trendov, ki so temeljni okvir sedanje reforme, velja za najmanj tvegano in najbolj natančno ekonomsko analizo prihodnosti. Demografska slika Slovenije dokazuje v naslednjih štirih desetletjih absoluten padec števila prebivalstva, pri sedanjih trendih staranja pa bo število starejših od 65 let doseglo po letu 2050 tretjino vsega prebivalstva. Vsi dosedanji ukrepi na pokojninskem področju, podobno kot v EU, niso prinesli želenih rezultatov. Imamo eno najnižjih stopenj zaposlenosti starejših oseb (32,8 odstotka), najmlajše upokojence (53,7 leta) in izjemno nizko povprečno pokojninsko dobo (nekaj nad 32 let). Smo torej starajoča se družba mladih upokojencev. Škarje se pri prevladujočem dokladnem javnem sistemu hitro zapirajo na obeh straneh. Povečuje se število prosilcev za pokojnine in zmanjšuje število tistih, ki vplačujejo v pokojninske blagajne del svojih tekočih dohodkov. V EU 15 je še leta 2008 vzdrževalo 100 upokojencev 142 zaposlenih, leta 2030 samo še 107 in leta 2050 predvidoma samo še 92. Od tod tudi dve poti, ki ju priporoča EU od začetka devetdesetih. Povečanje gospodarske rasti, zaposlenosti in konkurenčnosti, ki vključuje zlasti tudi starejše delavce v starosti od 54 do 65 let, in širitev zavarovalnih stebrov ter javno-zasebnih zavarovanj.
EU je leta 1999 poskušala pospešiti reformo, toda metoda nejasnih skupnih ciljev, šibke koordinacije in prevlade nacionalnih interesov so vodile do protislovnih rezultatov. Dobili smo reformo brez pomembnih učinkov. Za večino članic EU 15 je sedaj 65 let normalna doba upokojevanja za moške in ženske. Prav tako večina držav spodbuja daljše delo in kaznuje hitrejše upokojevanje z bonusi in malusi. Pokojninska osnova se izračunava za celotno delovno dobo (Švedska, Portugalska, Finska ...) ali pa se vsaj bistveno povečuje (Francija), pokojninski krediti in pravice upokojencev pa se širijo tudi na obdobja začasnega dela in posebnih delovnih obveznosti (Danska, Nizozemska, Švedska, Nemčija). Tudi indeksiranje pokojnin postaja bogatejše (inflacija, rast plač, gospodarska rast, revščina) in bolj egalitarno (hitreje rastejo nižje kot višje pokojnine). Nekatere države so preprosto posegle po samodejnih stabilizatorjih (prilagajanje pokojnin glede na zvišanje življenjske dobe) ali pa ustanavljajo v okviru fiskalnega sistema posebne rezervne sklade (Belgija, Nizozemska, Španija, Portugalska). Večina držav je razvila obvezno in prostovoljno dodatno zavarovanje, vendar jih je malo razvilo drugi in tretji steber kot del celovitega pokojninskega javno-zasebnega sistema (Švedska, Danska, Avstrija, Italija).
Evropski predlogi modernizacije pokojninskega sistema in same reforme niso sporni, toda rezultati so pičli ali celo nasprotni izhodiščnim ciljem. Na ravni EU se večina razprav vrti okoli finančne vzdržnosti in parametričnih ciljev, manj so v ospredju večja harmonizacija nacionalnih sistemov, večja panevropska koordinacija in druge strukturne reforme. Očitno je največja slepa pega prav celovitejša skupna evropska reforma, ki bi omogočila evropski politični konsenz in kanaliziranje političnih pritiskov glede preferenc in različnosti posameznih članic. Tako bi lahko bolj uskladili javni prvi steber in dodatna obvezna zavarovanja drugega stebra, diferencirali pa predvsem tretjega v okviru skupnih pokojninskih računov in potrebnih davčnih spodbud.
Težava dosedanje slovenske pokojninske reforme so podcenjevanje demografskih procesov, nesorazmeren razvoj treh stebrov in prehodna obdobja. Uspešna pokojninska reforma je vedno procesna, zahteva dolgoročne sistematične spremembe in politično legitimno delovanje vlade, ki reforme predlaga, razlaga in menedžira spremembe. Legitimnost pokojninske reforme je pomembnejša od nomotehničnih sistemskih rešitev. Pokojninskega kapitala zato ni mogoče povečevati brez socialnega (zaupanje) in političnega kapitala (konsenz). Vsega tega Pahorjeva vlada ni dobro razumela. Politična procedura sprejema zakona je slabo zastavljena, sistemske rešitve so spregledale predvsem vrsto dodatnih možnosti širitve drugega in tretjega stebra (pokojninski računi in rente pri bankah, zavarovalnicah, vzajemnih skladih ...), prehodna obdobja so neusklajena in bodo, kot v preteklosti, spodbudila nov upokojitveni val in nasprotne učinke. Ogrožena je tako vrsta pozitivnih reformnih nastavkov, korenčkov je premalo glede na palico, ki jo vlada vihti nad bližnjo generacijo upokojencev.
Predvsem pa temeljna nevarnost tiči drugje, v zmanjšanju obsega delovno sposobnega prebivalstva. Zato je edina prava rešitev, o kateri danes nihče ne govori, politika priseljevanja, zlasti kompetentne delovne sile. Demografske spremembe zahtevajo namreč sistematične spremembe prebivalstvene, migracijske, socialne in javnofinančne politike. Reforma trga dela in politika konkurenčnosti sta skriti ključ do pokojninske reforme. Zato je 1. 1. 2011 sanjski datum njenega začetka.
Vse skupaj je obrnjeno na glavo. Težavnih reform v času globalne krize in recesije ne moremo reševati brez globalne koordinacije. Pokojninska reforma je lahko pot do socialne in politične kohezije EU. Namesto evra bomo mogoče jutri stavili na pokojninski vezni člen. Toda EU tega ne sprevidi. Podobno je s Pahorjevo vlado. Upanje, da bi jo lahko rešila uspešno izpeljana pokojninska reforma, je majhno. Za sedaj velja bolj za enega od njenih nagrobnih spomenikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.