22. 4. 2010 | Mladina 16 | Kolumna
Politiki in objemi
Objemi so v zgodovini in seveda politiki čudna stvar. Pogosto označujejo ne začetek, ampak konec neke afere, kot bi rekel Graham Greene.
V vsaki drami se najde košček komedije, po navadi sarkastične. Tragično preminuli poljski predsednik ni izjema. Ne pretirano spoštovan drugod v združeni Evropi in na poti, da izgubi naslednje predsedniške volitve, ki so tako rekoč tik pred vrati, se je zaradi napake pilota ali iz kakršnegakoli drugega bedastega razloga skozi smrt v Katinskem gozdu zavihtel tako visoko, kot se na Poljskem sploh lahko, in končal v panteonu največjih Poljakov. Iz dvomljive sedanjosti naravnost na nacionalni vrh. Spomnimo se nasprotne poti, ki jo je prehodil drug pomemben človek, tudi Poljak, kot se je izkazalo ...
Mislimo na že zelo pozabljenega gospoda, ki je navduševal množice, ne poljskih, pač pa ruske, takrat, ko se je odločala usoda Evrope, v drugi svetovni vojni. Bil je to sovjetski maršal Rokosovski, ki je bil preganjan, potem izpuščen iz zapora, kamor so ga v tridesetih letih zaradi Stalinove samovolje stlačili kot še celo vrsto najboljših generalov, in ga je Stalin, potem ko si je premislil, poslal na bojišče, da bi rešil Moskvo.
Nihče v vojnih časih ni razmišljal o generalovem rodu, še najmanj, da je Poljak. Rokosovski je bleščeče, kot resnično velik vojskovodja, opravil delo pred Moskvo, njegove že napol razpadle armade so ustavile premražene Nemce tik pred moskovskim predmestjem Kuncevo. Drugo je znano.
V naslednjih poglavjih pa se je pokazala vsa brezobzirna logika sovjetskega voditelja. Rokosovski je bil, drugače kot maršal Žukov, priljubljen med vojaki bolj kot kdorkoli. Zanj so brez besede umirali. O njegovem rodu nihče ni razmišljal. Še najmanj, da je obrambo prestolnice vodil človek iz naroda, ki je tri stoletja prej prav tako stal pred Moskvo, a mu je ni uspelo zasesti.
Pozneje se je Stalinu porodila stalinovsko neponovljiva zamisel, da Rokosovskega pošlje v Varšavo na položaj, ki ga je zdaj zapustil Lech Kaczynski. Rokosovski je potem deloval kot predsedniška figura v sovjetizirani državi, katere jezika se je, čeprav je bil njegov materni, moral šele učiti. Malo smo potem slišali o enem najboljših vojskovodij druge svetovne vojne. Kar se javnosti tiče, je hitro utonil v pozabo.
Iz nejasne in morebiti nelagodne situacije v Poljski, ki je ponosno neodvisna, je njen pravkar ponesrečeni predsednik prispel na Vavel, kjer bo ležal v neposredni bližini Pilsudskega, ki je nekoč porazil Rdečo armado. Slavo enega najbolj znanih vojskovodij pa bo sovjetski maršal-predsednik izgubil celo v spominu ruskega naroda, ki je sicer zmagal, ima pa danes drugačne skrbi in popolnoma drugačne pomembne ljudi.
Poljaki so v odnosih z Rusi čudni in zapleteni. Da so se kljub nasprotjem dobro poznali in celo mešali, se bodo danes spomnili le redki, nihče pa tega ne bo imel za nekaj zgodovinsko in kulturno pomembnega. Rusi nič drugega ne morejo niti pričakovati, potem ko so v zgodovini trikrat sodelovali pri uničenju poljske državnosti. Krčevito pa so Poljaki vedno povzdigovali svojo evropskost in včasih tudi niso pozabili omeniti, da Rusi v Evropo niti ne sodijo. Imel sem v mladosti prijatelja Poljaka, oba sva živela na istem prostoru - v Rusiji.
Vladek je trdil, skoraj s peno na ustih, da je Mickiewicz večji pesnik kot Puškin. Ker bi bilo zame nespametno, če bi se odločil za kakšno tretje ime, sem branil Puškina. Oba sva bila zunaj svoje domovine, toda Vladek jo je branil do zadnje besede. Bil je Poljak vedno in samo Poljak. Oba sva se sicer strinjala, da je Sienkiewicz sijajen pisatelj. Ampak to je bil pravzaprav nevtralen prostor. To ni reševalo ničesar. Šlo je za veličino prvega pesnika nacije. Vladek je bil nepopustljiv.
Minilo je veliko časa in zgodovina je hotela, da se odnosi med dvema narodoma in njunima kulturama označijo drugače. Ne vemo, ali smo že čisto pri koncu. Življenje je denimo hotelo, da so vsaj štirje velikani ruske glasbe po rodu Poljaki, čeprav so več kot stoodstotno ruski in jim česa drugega niti Poljaki ne bi očitali. Čajkovski, Rimski-Korsakov, Stravinski, Šostakovič - vsi ti velikani imajo tudi precej poljske krvi. Prišel bo čas, ko se bo morebiti mirno omenjalo tudi to - takrat, ko se bodo Rusi mirno strinjali, da je v sporu med Puškinom in Mickiewiczem o poljski vstaji in njeni zadušitvi v začetku tridesetih let devetnajstega stoletja prav imel poljski, ne pa ruski pesnik, in da je bil Chopin pravzaprav strahopetec, ker se po tisti vstaji nikoli več ni vrnil v domovino. Pel je o revoluciji, sedeč v Parizu. Imeli pa so prav Rusi, če so sprejeli protislovanofilsko misel, da so tudi oni vendarle evropski narod, pa še kakšen. Chopina navsezadnje najbolje igrajo ruski pianisti, čeprav imajo pogosto židovske priimke, tako kot Horowitz.
Hotel pa sem pravzaprav reči nekaj o objemu. Objemi so v zgodovini in seveda politiki čudna stvar. Pogosto označujejo ne začetek, ampak konec neke afere, kot bi rekel Graham Greene. Še danes ni mogoče brez občutka neugodja gledati posnetke objemov in poljubov, s katerimi je Leonid Brežnjev sprejemal svoje vzhodnoevropske satelite, ki so tisto njegovo cmokanje morali stoično prenašati. Imeli pa smo še en, prav rusko-poljski objem, ki si bo najbrž utrl pot v zgodovino.
Vladimir Putin je ob katastrofi v Katinskem gozdu (potem ko je priznal rusko krivdo za poboj tisočev elitnih Poljakov, a jo naprtil osebno Stalinu) objel poljskega kolega Tuska. Trenutek je bil popoln izraz pravega stanja odnosov. Tusk je objem sprejel tako, da ga ni prekinil. Ni pa, kot Putin, resnično objel drugega predsednika. Ne gre za malenkosti. Ne gre niti za drugačno razumevanje državniškega protokola.
Gre za to, da je Putin Rus, Tusk pa seveda Poljak. Lahko si mislimo o Putinu, kar hočemo, lahko ga imamo za aparatčika ali za pretkanega igralca. Mislim, da je bil tisti trenutek kratko malo pravi pravcati pravoslavni Rus, ki v takšnem trenutku objame nezavedno, kratko malo zato, ker je v njem spregovorila ruska duša. Poljak je prav gotovo čutil globoko, vendar je katolik in je to bil tudi tisti trenutek. Pravoslavni in katoliki iskreno stojijo na nasprotnih bregovih. Zastopniki narodov lahko povedo, in to tudi delajo, da med narodi ne bo več sovraštva. Od tu do ljubezni pa so še milje in milje. Ne le med Poljaki in Rusi. Tudi med Francozi in Nemci in tako naprej.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.