29. 4. 2010 | Mladina 17 | Kolumna
Zmeda
Zastrupljeno ozračje je postalo samostojen dejavnik krize
© Tomaž Lavrič
Poglejmo si tri primere.
Prvi; v dnevih islandske zamegljenosti je premier Pahor odprl tradicionalne Pučnikove dneve. Prireja in udeležuje se jih izključno desnica in si skuša z njimi utrditi svoje domnevno ekskluzivne osamosvojiteljske zasluge. Pahorjevo udeležbo na shodu bi lahko razumeli kot poklon Pučniku in premagovanje razkola med levico in desnico. Deloval pa je kot še eno čudaško premierovo koketiranje z Janšo (ki je premiera na srečanju grdo ponižal) - in to v trenutku, ko je koalicija hudo razklana in na robu obstanka.
Drugi; na Delovo Sobotno prilogo se je nedavno vrnil Marko Crnkovič. Je znan, če hočete razvpit kolumnist, med drugim zaradi zvestega capljanja za lastnim egom, ki mu služi tudi tako, da pozornost lovi z zavestnim nasprotovanjem prevladujočemu mnenju. Sam-proti-vsem drža. Iz tega se rada skotijo protislovja v enem in istem tekstu, še več pa jih je, če gledamo skozi malo daljši čas - MC proti MC. Crnkovič radovednost za SP morda povečuje, njeno verodostojnost pa zmanjšuje. Resnega tiska brez verodostojnosti ni. Brez resnega tiska ni spodobne države.
Tretji primer; strategije (vizije) za slovensko prihodnost so doslej izdelale tri skupine - Hanžkova, Šušteršičeva in Turkova. Prva je zelena, socialna, negacija neoliberalizma, drugi dve bolj ali manj neoliberalni. Prva skupina je samostojna, drugo je sestavil minister, tretja spada k SDS. Tekmovanje različnih filozofij se zdi na prvi pogled privlačno. Toda prva in drugi dve sta kot noč in dan in nerabni za kakršnokoli pametno sintezo. Hanžkov papir je na eni izmed prvih predstavitev slovesno uvedel Pahor, ne da bi sicer imel z njim kakršnokoli zvezo.
Vsem izbranim primerom je skupno, da sicer imajo svoj specifični raison d'être, gledano v celoti pa večajo zmedo in negotovost. Dodali bi jim lahko kopico podobnih zgledov.
To so drobni lokalni odbleski nič kaj dosti manj zmedenega in negotovega sveta. Zahod polagoma izgublja prednosti, njegov model kapitalizma in prevladujoče miselnosti se v marsičem kaže kot slab za svet in zanj samega. Poročilo komisije, ki je preiskovala zlom Islandije, je zgovorno: odpovedali sta politična in gospodarska elita. Globalizacija zbuja dvome in napetosti, demokracija izgublja status absolutne vrednote. Kaj se bo rodilo iz nakazujoče se mnogoplastne krize okolja, je popolna neznanka. Skratka, nekatere velike samoumevnosti padajo, jasnih alternativ pa ni videti ali pa predvidevajo »nesprejemljive« spremembe.
Slovenija je del te svetovne zgodbe, seveda z lastno specifiko. V prihodnost drvimo ali lezemo, kakor se komu zdi, z množico vprašanj brez odgovorov. Majhna, pogosto v obliki afer, nastajajo sproti, mnoga velika nas spremljajo od osamosvojitve. Na primer: je politika v celoti odpovedala? Je naš gospodarski model izčrpan? Smo sploh doživeli zgodbo o uspehu? Zakaj tako kronično šibka pravnost? Ali bo neoliberalna država požrla socialno, kriza pa bo pretveza za to? Kolikšen in kakšen je naš srednji razred, kaj je v njegovem interesu? Je bila privatizacija izpeljana tako, da je to družbo skorumpirala? Je naša demokracija postala letargična in brezkrvna?
Pritisk vseh teh velikih in majhnih, starih in novih, praviloma nedokončanih zgodb nas, rečeno z nekaj pretiravanja, polagoma spravlja v kolektivno blaznost. Občutje zmede, negotovosti, prevlade čustev namesto razuma se je silovito okrepilo zadnja leta, z napadalno Janševo vladavino in potem še s krizo. Prej smo bili mirnejša družba. Zdaj k temu prispevajo Pahorjeva oblast, ki se nenehno grize v kolena, opozicija, ki v času krize kapitalizma napada blagopokojni komunizem in vidi v kaosu svojo priložnost, dokaj izgubljeni mediji (najbolj nacionalna tv), preplašeni menedžerji brez avtoritete in nasploh elite, ki se prerivajo za isti kos pogače.
Zastrupljeno ozračje, v katerem se za pozitivne stvari nihče ne zmeni, vsaka negativna pa se napihne do neba, je polagoma postalo samostojen dejavnik krize; iz nje se napaja, deluje nanjo nazaj in jo zaostruje. Posledice: drobljenje družbe, relativizacija vsega, upadanje zaupanja v politiko, demokracijo, institucije. Akcija čiščenja Slovenije je bila blagodejen, a zgolj hipen pobeg iz nenehne histerizacije. V takem ozračju je težko ohraniti trezno glavo, težko ali nemogoče je izpeljati pametne reforme in določiti temelje sistema, ki naj bi postavil na noge dostojen, a vitalen slovenski kapitalizem. Tudi če bi se ozračje z morebitnim hitrim ekonomskim okrevanjem znatno popravilo, bi zlasti v glavah ostali globoki sledovi. Sicer pa hitrega okrevanja ni na obzorju.
Iz krize - globalne in slovenske - smo doslej potegnili malo ali nič naukov. Zdaj še bolj kot prej vidimo drevesa, ne pa tudi gozda. Oblast ni naredila poštene analize položaja, zato pa tudi jasen in realističen načrt za naprej ni mogoč. Iz tega izvira pogosto shizofreno delovanje. Če temu dodamo še družbeno klimo, je Pahorjeva kriza kot priložnost samo še floskula.
Tudi zato se širi družbeni cinizem. To je najslabša možna drža, saj stvari prepušča stihiji in samopašnosti politike, kapitala, lobijev. Taki drži se je težko izogniti; tudi sicer smo dežela, ki rada zganja kritikastrstvo in uničuje avtoritete, če jih sploh pusti zrasti. To velja za posameznike, čedalje bolj pa tudi za institucije. Ustanove brez zaupanja in avtoritete so znak za preplah.
Abstraktni pozivi k treznosti ne zaležejo. Kriza je objektivno huda, politično-gospodarska elita jo skuša reševati, a se hkrati še naprej gre svoje igre. Civilna družba je že po svoji naravi preveč razdrobljena, da bi lahko delovala kot močan korektiv, čeprav se skuša po malem povezovati, da bi povečala vpliv. Glede pokojninske reforme izgubljajo mero celo sindikati. Vendar bi se obnašali drugače, če bi vlada zbujala več zaupanja. Ta primer nazorno kaže negativno moč skaljene družbene klime.
Zmeda, nepreglednost, negotovost so deloma naravno stanje stvari. Vendar lahko preidejo v anomijo, razkroj. Mi smo na eni izmed izmuzljivih točk te padajoče daljice - dežela v prepletu materialnih težav, slabega političnega vodenja in psihološkega krča. Koristi od takega stanja imajo samo raznovrstni ribiči v kalnem. Še pomembneje: pod krinko krize so v splošni zmedi manj vidni sistemski premiki v korist kapitala in premožnih. Reforme v nastajanju nenehno zbujajo take sume.
Osrednje vprašanje ostaja, kako sedanjo oblast pripraviti do tega, da bi se navzela dobrih političnih standardov, vsaj solidno krotila krizo in umirjala napetosti. Zdaj se navzven kaže predvsem kot one man show in soustvarja kaotično stanje. Ta zmeda oblasti izrazito škodi, opoziciji pa koristi - želja po redu in trdni, magari trdi vodeči roki (Janševi) se krepi.
Pahorjev odhod (in prihod boljšega premiera) je pogoj za preobrat v učinkovitejše premagovanje krize in za to, da volitve za levico ne bodo vnaprej izgubljene. Oblast kot celota si tega zaradi mlahavosti in strahu pred zapleti še ne upa javno priznati. Ve pa to že dobro, če ne zaradi drugega, zato ker premiera najbolj podpira opozicija. Ta hoče sedanjo oblast seveda zrušiti. Pahor na premierskem stolčku ji je pri tem očitno v pomoč. Še en dokaz zmede.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.