13. 5. 2010 | Mladina 19 | Hrvaška
Naš človek na terenu
Zgodba o še enem neodvisnem, zunajstrankarskem, odgovornem in bla, bla ... ministru se je sesula kot hišica iz kart
Kadar se kak igralec na polovici snemanja filma odloči, da se bo posvetil bolje plačanemu ali zanimivejšemu projektu, je dolžan plačati odškodnino ali se odreči dobršnemu delu honorarja ali pa je lahko celo srečen, če ne konča pred sodiščem. Ali če kak menedžer v kakem podjetju dvigne sidro, češ da je dobil donosnejšo ponudbo ..., se mora vsekakor odreči večjemu znesku iz svoje pogodbe ali pa ima opraviti s sodiščem. No, na Hrvaškem seveda veljajo drugačna pravila. Tu lahko recimo premier nekega jutra reče: »Dovolj mi je!« In odide, potem pa od države še vse leto dobiva visok osebni dohodek.
To prakso, ki jo je vpeljal premier Sanader s svojim nenadnim pobegom, zdaj nadaljuje pravosodni minister, torej minister najbolj ogroženega državnega resorja, prav tistega, ki je tako razdejan, da zaradi tega Hrvaški nikakor ne uspe odpreti poglavja 23 v pogajanjih z Evropsko unijo. Ta človek je prišel na to pomembno funkcijo na povabilo bivšega hrvaškega premiera malo pred njegovim pobegom s položaja. Ustoličili so ga kot resnega strokovnjaka in ga vztrajno predstavljali kot nestrankarskega človeka, čeprav gre za profesorja prava, ki je dolga svinčena leta Tuđmanovega režima, vse tam od leta 1992, preživel na pomembnih funkcijah, povezanih z zunanjimi zadevami, ali kot veleposlanik v Združenih narodih. Vendar je z njegovim prihodom na čelo pravosodnega ministrstva narod, utrujen od tolikšnega števila vladajočih pustolovcev, verjel hvalnicam, češ da je gospod Ivan Šimonović pravni izvedenec, ki bo končno izpeljal reformo pravosodnega sistema, zmanjšal ogromno množico nekompetentnih, ideološko obremenjenih sodnikov in navsezadnje rešil tudi nerešena vprašanja v odnosu s haaškim sodiščem. On sam pa se je vedel kakor človek, ki je sposoben urediti grozljive razmere v pravosodju, in je optimistično napovedoval, da bo Hrvaška gotovo že do konca letošnjega leta odprla omenjeno sporno poglavje v pogajanjih z EU.
Seveda nihče ni vedel, da profesor, ki je govoril, da tu ni zaradi oblasti, ampak zaradi Hrvaške, manj kot leto po tem, ko je postal minister, v strogi konspiraciji piše prošnjo za službo v ZN. In te dni jo je tudi dobil. Tam na East Riverju je postal pomočnik generalnega sekretarja za človekove pravice. Zlobni jeziki zatrjujejo, da je Šimonović uporabil svoja stara poznanstva v svetovni organizaciji in da mu je v življenjepisu manjkala samo še ena podrobnost, in sicer funkcija pravosodnega ministra. Šimonović o celotni operaciji zapuščanja delovnega mesta pravosodnega ministra ni obvestil nikogar, medtem ko je čakal, da bo legendarni borec za svetovni mir, tisti Ban Ki Mun, med toliko kandidati izbral prav njega.
Tako se je zgodba o še enem neodvisnem, zunajstrankarskem, odgovornem in bla, bla ... ministru sesula kot hišica iz kart. Šimonović za sabo pušča prav tako neurejen resor, kot ga je bil prevzel, za njim ostaja nereformirano pravosodje, 800 tisoč nerešenih sodnih primerov, kljub trditvam o boju proti korupciji in organiziranemu kriminalu, ki jih je širil predvsem sam, pa se je ta boj omejil na manjšo skupino priprtih uslužbencev javnih podjetij, namesto da bi se za zapahi znašli ključni igralci iz hrvaškega podzemlja. Za pobeglim ministrom ostajajo nedokončana ali še nezačeta sojenja za vojne zločine, ostaja tudi sramotno dejstvo, da Branimir Glavaš, ki so mu sodili zaradi hudih vojnih zločinov, še dobro leto po tem, ko je bil obsojen na desetletno zaporno kazen, živi v Bosni in se posmehuje hrvaškemu pravosodju.
Gospod Šimonović je, ko je postal minister, hitro dojel, v kaj se je bil spustil, zato se je enako kot v težavnih devetdesetih letih odločil, da bo svojo »nestrankarsko« kariero nadaljeval v New Yorku. Kot izvedenec za človekove pravice!
Čeprav živi duši ni jasno, kje in kako se je, ko je bil Tuđmanov birokrat, zavzemal za človekove pravice, še toliko bolj, ker je v Hrvaški še dandanes kakršenkoli boj za svojo človekovo ali bog ne daj opičjo pravico boj brez upa zmage in lahko samo skrajni naivneži verjamejo v hitro in pravično odločitev kakega domačega sodnika. Kljub temu je večina medijev in politikov, trajno obremenjenih s kompleksom malega frustriranega naroda, Šimonovićev odhod pospremila z besedami, da je ministrovo novo delovno mesto prav izvrsten dokaz spoštovanja, ki ga Hrvaška uživa v svetovnih organizacijah. No, če damo šalo na stran, prav ta gospod pooseblja idealen kadrovski obrazec gromozanske in neučinkovite organizacije, v katero odhaja. Z mesečno plačo 25 tisoč dolarjev bo tako naš človek opravljal junaško službo v nevarnih svetovnih žariščih, sedel bo, kot sam pravi, »na stolu, polnem žebljičkov«, postal bo še eden izmed tistih številnih neustrašnih uradnikov ZN, kakršne smo srečevali v času vojn v nekdanji Jugoslaviji.
V svoji ameriški rezidenci tako rekoč ne bo mogel uživati, ampak bo življenje postavljal na kocko, obdan s kopico oboroženih varnostnikov, kje v Darfurju, Čečeniji, Afganistanu ... In to celo po nekaj ur. Toliko časa namreč ZN dajo na voljo svojim pomembnim facam za izkrcanje na kakem nevarnem območju in seznanjanje z ogroženostjo tamkajšnjih civilistov. Kratko in najpogosteje neuspešno. Dovolj je, da se spomnimo samo usodne vloge, ki so jo pri varstvu človekovih pravic v Srebrenici odigrali prav »ZN-jevci«. Eh, če jih ne bi bilo, bi Ratko Mladić zagotovo pobil še več kot sedem tisoč prebivalcev Srebrenice. Umrlo bi torej še tistih nekaj preživelih.
Zato nikakor ni pravično, če trdimo, da je gospod Šimonović zgolj karierist, ki je svoj odhod pripravljal dolgo in premeteno, ampak je za Hrvaško resnična čast, da je v ZN, tam med tisto množico idealistov in uglednih borcev za svetovni mir, na »nevarnem« terenu, torej, odslej tudi naš človek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.