22. 6. 2010 | Mladina 21 | Kolumna
Pred referendumom
Če se sploh ne sporazumevamo, se težko sporazumemo.
»Zunanja politika je notranja politika na tuj račun. Ker to počnejo vsi, je to tvoj račun.«
(Josef Clausewitz, Pogrešane misli)
Oddahnite si. Tole ni še eno »strokovno mnenje«, kako potegniti mejo med ljudmi po morju, kopnem, zraku in v glavah. Nikogar ne bom prepričeval, kaj naj obkroži na volilnem listku. Naj vsak ravna po svoji vesti. Rad pa bi, da bi se odločali trezno.
Kampanja pred referendumom o arbitražnem sporazumu se je začela apokaliptično. En del slovenske »politike« - razglašenega zbora, kjer se med seboj predobro poznajo - oznanja katastrofo za državo in narod, če bodo slovenski državljani privolili v arbitražo, drugi nam napoveduje tragično prihodnost, če ne pridemo obkrožit »za«. Ko to pišem, se zdi, da se je kampanja nekoliko umirila. Mogoče pa, medtem ko to berete, vsi preroki spet oznanjajo propad, če boste verjeli lažnemu preroku. Zato se je smiselno vprašati, kolikšna je teža odločitve in zakaj imamo tokrat tolikšne težave pri odločanju.
Vprašajmo se predvsem, ali so posledice take ali drugačne končne določitve meje med Hrvaško in Slovenijo (se pravi, bodisi potem ko bosta državi sprejeli odločitev arbitraže, bodisi sporazumno določili mejo kako drugače, bodisi ostali pri zdajšnjem stanju) zares usodne za obstoj in razvoj ene ali druge. Spor menda ni večen?! Premislimo lahko, v kakšnih okoliščinah je nastal in kako bi sprememba okoliščin vplivala nanj.
Je za obstoj Slovenije ali Hrvaške lahko usodno, če je meja na nekaj deset hektarih zemlje potegnjena tako ali drugače ali če pomorska meja določi stik Slovenije z mednarodnimi vodami tako ali drugače? Če bi bilo tistih nekaj metaforičnih pedi zemlje res tako odločilnih, Slovenija in Hrvaška že zdaj sploh ne bi smeli obstajati, ko pa že stoletja živijo tisoči Slovencev v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, Hrvatov pa v Bosni in Hercegovini, Črni gori, Srbiji (v Vojvodini) in tudi Avstriji (na Gradiščanskem). Za nekaj smrek za Snežnikom in za vrbino ob Muri se pulijo domoljubi, ki jih bistveno manj vznemirja, da desettisočem njihovih rojakov v Italiji in Avstriji sosednji državi že desetletja kratita pravice, zapisane v mednarodnih pogodbah. Se je zgodovina na severni in zahodni meji Slovenije že končala, na jugovzhodni pa se šele začenja, in je treba na tuj račun kompenzirati nacionalne frustracije (enako velja za hrvaške domoljube, ki stresajo na Slovenijo svoje hercegovsko-bosanske frustracije)? Ne glede na to, kako se bo reševal mejni spor in ali ga bomo sosedje reševali hitro, počasi ali pa sploh ne, se bo svet vrtel dalje, če se ni ustavil, ko je ostal Celovec v Avstriji, Trst pa v Italiji.
Z imuniteto lahko tudi za predsednika države razglasiš za veleizdajalca. Nimam torej iluzij, da ne bi tudi mene. A saj ne trdim, da je vsaka rešitev za eno ali drugo državo enako pravična ali ugodna! Dokazujem le, da je govorjenje o usodnosti rešitve za narod in državo hudo pretiravanje.
Dejansko razsežnost spora najbolje vidimo, če premislimo, kdaj in zakaj se je začel. Po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške, torej tedaj, ko so meje, ki so bile dotlej lahko prehodne ali pa jih ni bilo, nenadoma postale državne meje. Prej so bile to administrativne meje, ki so bile sporne tam, kjer se pristojnosti različnih uradov ali pa lokalni interesi in državna politika niso skladali (nekdanje meje piranske občine so npr. pretežno posledica nekdanjih piranskih mestnih mej in poslovnih interesov ter preprostega dejstva, da je bilo čez zaliv v Savudrijo bliže s čolnom kakor po kopnem, sodobne komunikacije pa so južni breg povezale z Bujami in Umagom; v vsakem primeru so bile meje znotraj države, pa naj je šlo za Beneško republiko, Avstrijo, Italijo, STO ali Jugoslavijo). Zato je problem razmejitve predvsem praktičen problem ljudi in skupnosti, ki jih je državna meja nenadoma ločila. Slovenska in hrvaška država te probleme zelo počasi rešujeta. Nepremišljena politika na obeh straneh jih izkorišča in povečuje. A premislek glede okoliščin nastanka problema nakazuje tudi možnosti za rešitev. Treba je omogočiti, da bo državna meja nehala biti meja z zapornicami in s patruljami in bo spet le razmejitvena črta, ki jo bomo svobodno prehajali.
A težave pri odločanju, ali sploh iti volit in kako voliti, imamo še bolj kakor zaradi pretiravanj o pomembnosti odločitve zaradi načina in vsebine odločanja na referendumu. Volivci imamo z referendumi doslej že dovolj izkušenj, da smo utemeljeno prepričani o dvojem. Najprej, da nas »politika« po nepotrebnem utruja z njimi. Preveč jih je bilo doslej, preveč med njimi je bilo premalo pomembnih za tak način odločanja in preveč nas stanejo - ne le denarja, tudi človeške energije, ki bi jo lahko koristneje uporabili. Poleg tega se nas večina tudi že dobro zaveda, da so referendumi bolj spopadanje za veljavo med strankami in voditelji kakor pa odločanje o razvojnih razpotjih. Vsak naslednji referendum je za slovensko družbo bolj škodljiv, namesto da bi bil le robni primer odločanja v položaju, ko sta pred ljudmi dve jasni alternativi v razvojno bistvenem vprašanju.
Referendum o arbitraži ne izpolnjuje niti drugega pogoja - da bi bila odločitev usodna. Še bolj nerodno je, da ni jasen. Ni glavni problem, da večina ljudi ne razume zapletenih pravnih vprašanj, o katerih se prepirajo stranke in strokovnjaki. Večji problem je, da odlično razumemo, da jih razlagajo na tisoč in en način. Zato jim ne moremo zaupati. Še huje pa je to, da Hrvaška in Slovenija z arbitražo izročata odločanje o svojem sporu tretjemu, za kogar ni znano, kdo bo, niti kako bo določil, še celo to ni docela jasno, o čem bo odločal. Seveda dogovora o arbitraži sploh ne bi bilo, če bi bile te stvari bolj jasne!
Posledica je huda zbeganost volivcev. Nezaupljivi najraje ne bi šli volit. Kdor bo šel, bo volil na zaupanje. Težava pa ni le, komu v tej zmešnjavi zaupati. Ali naj pokažemo, da »se ne gremo več« teh igric, in oddamo neveljavno glasovnico?
Če pa gremo in obkrožimo »za«, smo se oklenili krhkega upanja, da je arbitraža kot oblika sporazumevanja, do katere sta državi pač prišli, boljša od nesporazumevanja. Če se sploh ne sporazumevamo, se težko sporazumemo. Če pa sporazumevanje poteka, tisti, ki se nočejo sporazumeti, niso nič na slabšem: že doslej so se le delali, da se sporazumevajo. Glas za sporazum je konstruktiven zato, ker je glas zaupanja v sporazumevanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.