3. 6. 2010 | Mladina 22 | Kolumna
Evrosong 2010
Celo evropski popevkarski festival ima nekaj, česar evropska politika ne more doseči. Visoko stopnjo legitimnosti in popularnosti.
Evrosong in politika nimata navidezno ničesar skupnega. Lahkotna pop glasba po mnenju mnogih sodi med zabavne in lahkotnejše reči, politika naj bi bila resno opravilo. Toda evropski popevkarski festival ima nekaj, česar evropska politika ne more doseči. Visoko stopnjo legitimnosti in popularnosti, veliko povezanost držav, ki presegajo običajne delitve EU in segajo daleč proti vzhodu. Letošnji festival je prinesel zmagovalko s povprečno popevko in izjemno mlado izvajalko Leno Meyer. Naš nastop je po pričakovanjih obstal v labirintih predtekmovanj in še tam na zadnjih mestih. Sporočilo je nenavadno in zgovorno. Medtem ko nemški Bild piše, da je zmaga dokaz, kako jih je širša Evropa spet vzljubila, in da so zato kljub krizi Nemci sedaj upravičeno boljše volje, smo mi dobili nasproten dokaz. Evropa nas ne razume in očitno tudi ne mara, mi pa smo še naprej čemerni in zaljubljeni predvsem sami vase.
Zdi se, da imamo ob sedanjem referendumu podobne težave. Tudi tokrat se preizkušamo v kombinaciji nacionalnega »mejnega narodnjaštva« in evropskega »pravnega roka« in upamo, da nas bodo pri tem vsi razumeli in kajpada podprli. Po dobrem letu in pol prerekanj stojimo pred usodno politično izbiro. Referendumska potrditev arbitražnega sporazuma nam odpira pot do končne mejne rešitve, ki jo bo postavilo mednarodno razsodišče. In tu je jasno, da povsem prostega teritorialnega stika z odprtim morjem ne moremo dobiti, ker smo nekaj pomembnih zgodovinskih okoliščin v polpretekli zgodovini zamudili (1948-1954), nekaj zapravili z nespametnimi ravnanji (1991-2009), drugo nam preprečuje mednarodno pravo morja, pa tudi povsem legalni in legitimni hrvaški ter italijanski interesi. Zato bomo z veliko verjetnostjo dobili določen prehod na odprto morje glede na zgodovinske, geografske in pomorske posebnosti. Zamejen bo s posebnimi mednarodno priznanimi pravicami uporabe, med njimi pa zagotovo ne bodo ozemeljske z vidika razpolaganja z morskim dnom. In v tem ni ničesar tragičnega in usodnega.
Na drugi strani nas zavrnitev sporazuma vodi na začetek možnih bilateralnih pogajanj, ki doslej niso prinesle rešitve. Naš veliki adut, da pogojujemo svoje mejne zahteve z vstopom Hrvaške v EU, pomeni v prihodnosti popoln diplomatski poraz Slovenije. S tem se je sprva poigraval Pahor, danes je to osrednji argument Janševih političnih in intelektualnih jurišnikov. Arbitražno razsojanje dejansko nima prave politično-ekonomske alternative. Vse smo preigrali, naše nacionalne zahteve pa nimajo mednarodne teže in to so nam pred kratkim povedali tako v Bruslju kot v Washingtonu. Dejansko je še najslabša možna rešitev, mednarodnopravno in dejansko, sedanje obmejno stanje. To še posebej zadeva precej slabše življenjske razmere prebivalcev na obmejnih območjih, ki jih imajo zaradi nerešenih meja dosedanjega reševanja mejnih sporov. Usoda ljudi, zlasti v Prekmurju, nikogar prav posebej ne zanima tudi v tej predreferendumski razpravi. To je prvi dokaz neizmerne politične nečimrnosti uradne Ljubljane, in to že nekaj vlad zapored.
Podoben semenj ničevosti in poniglavosti pomenijo argumenti glede poslovnega omejevanja Luke Koper. Medtem ko vse zelo skrbi pomorska usoda Luke Koper z vidika prostega dostopa ladij, v zaledju referenduma politiki mešetarijo s podjetjem v povsem drugih vodah. Luke Koper trenutno ne ogroža arbitražna odločitev, temveč ad hoc politične rešitve pri nastajanju velikega logističnega holdinga. Medtem ko se lovimo okoli pomorske meje in dramatiziramo usodo pristanišča zaradi morskih poti, bo Luka Koper pristala v načrtovanem mešanem lastništvu in v rokah strateških tujih partnerjev. Poslovna usoda družbe bo morda v nemških in ne slovenskih rokah, zato bo skrb za morebitno plutje in ustavljanje ladij nemška in ne slovenska. Pomorski ekonomski nacionalisti so pri tem ostali brez besed, morda pa se bodo oglasili kopenski branilci »nacionalnih ekonomskih interesov«.
V političnem zakulisju Pahorjevega kabineta je spet oživela stara Janševa ideja velikega holdinga, povezanosti Luke Koper, Intereurope in SŽ pod okriljem nemškega Deutsche Bahna, le da tokrat pod taktirko nekdanjega prvega menedžerja Mehdorna. Na prvi pogled ni z idejo ničesar narobe. Podjetja naj se povežejo v logistični holding, izkoristijo primerjalne prednosti, država jih sanira, strateški partner pa potem to poplača in vse skupaj zapelje v obetavne vode evropskega globalnega logističnega biznisa. Težava tiči v načinu izvedbe, ki preprečuje morebitni končni uspeh. Vse skupaj spominja na komunistično zaletavost konec sedemdesetih let, ko so povsod želeli združevati podjetja v SOZD-e, višje oblike samoupravnih družbenih konglomeratov.
Vsa tri podjetja imajo nekaj pomembnih skupnih lastnosti. Imajo dobre poslovne nastavke, toda zaradi zgrešenih investicij in katastrofalnega preteklega vodenja tičijo v globokih izgubah, pri čemer je zgodovina napak države in menedžerjev pri SŽ najdaljša. To je izvrstno ogledalo Janševe vlade, političnega nastavljanja menedžerjev in čudaških, pogosto kriminalnih poslov doma in v tujini. Sedanji nadzorni sveti so novi, v vseh treh podjetjih imamo na vrhu mlada in neizkušena menedžerska vodstva, poslovni modeli in strategije so domala nespremenjeni. Zato pa imajo vse tri družbe prek 200 milijonov tekoče izgube (2009), njihove finančne obveznosti presegajo 850 milijonov evrov. V takšnih razmerah sta vsako združevanje in politični voluntarizem od zgoraj navzdol popoln poslovni nesmisel. Lahko razumem nemški interes in Mehdorna, povsem nerazumno pa se zdi ravnanje Pahorja in Vlačiča, ko vsiljujeta rešitve, ki jih podjetja niso sposobna in pripravljena sprejeti. Združevanje podjetij ni politični peskovnik za nabiranje menedžerskih izkušenj, temveč najzahtevnejši menedžerski posel. Zanimivo, da v tej vladni zgodbi ni nikjer Lahovnika, ki ima strokovne reference iz poslovnih združevanj in strateškega menedžmenta.
Morda poleg političnih referendumov potrebujemo tudi poslovne, da bi se v soočanjih naučili nekaj poslovne abecede. Predvsem pa naj si Pahor in njegova SD, pa tudi Janša in njegovi kriptokomunisti, ogledajo nekaj primerov iz samoupravne zgodovine. Da nam ne bo treba ponavljati starih napak z novimi političnimi tipi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.