10. 6. 2010 | Mladina 23 | Kolumna
Kar v redu nedelja
Referendum se je za Slovenijo končal dobro, navznoter in navzven
© Tomaž Lavrič
Izid referenduma je dobrodejen. Mejni spor s Hrvaško bo dokončno rešen s posredovanjem tretjih. Še ga bo mogoče zavlačevati, a v nedogled ne. Tudi na jugu bomo naposled dobili mednarodno priznano mejo.
V negotovih časih, ki se nakazujejo, je to pomembno. Dobro je tudi, da uredimo odnose z državo, s katero imamo med vsemi svojimi sosedi najbolj čustveno razmerje. Taka emocionalnost se rada spremeni v naklonjenost in prijateljstvo ali pa v trajne zamere in sovraštvo. S Hrvaško smo zlasti zaradi mejnega spora lezli proti drugemu.
To nam (in Hrvatom) škodi v vseh pogledih - varnostnem, gospodarskem in notranjepolitičnem. Na vseh teh področjih omogoča referendumski izid postopno izboljšanje. To seveda ne pomeni, da se bomo odslej s Hrvati samo še bratili. A meja je med vsemi sosedskimi preklarijami pravzaprav edina, ki lahko v skrajnem primeru zaneti celo vojno.
Izid referenduma je bil tesen. Če bi bila podpora sporazumu večja, bi bilo boljše, toda v demokraciji pač odločajo glasovanja - z velikimi ali majhnimi razlikami. Tak ali drugačen izid lahko ne glede na velikost zmage prinese dramatično različne posledice. Če Hitler ne bi zmagal na volitvah, bi se svetovna zgodovina verjetno sukala drugače.
Govoriti zaradi tesnega izida referenduma o razklanosti naroda je traparija. Potem bi ga razklale tudi vsake volitve. Janša po zmagi leta 2004 ni govoril o razklanosti. Molčal bi tudi, če bi se referendum končal drugače. Pri tem volitve posredno odločajo o tako rekoč vseh vprašanjih neke družbe, referendumi pa samo o enem izmed mnogih. Res smo politično dokaj ostro razdeljeni, vendar verjetno manj, kot so v Ameriki republikanci in demokrati. Poleg tega se je »razklalo« samo 40 odstotkov volivcev, ki so se referenduma udeležili. Drugih 60 odstotkov ni »razklanih«, ampak so bili do referendumskega vprašanja bolj ali manj ravnodušni, se niso znali odločiti ali pa jim gre strankarska politika, ki se je referenduma polastila, na živce kot celota.
In če je že kdo koga razklal, je bila to opozicija. To jasno kažejo ankete. Sprva je bila podpora arbitražnemu sporazumu visoka, ko pa se je politika razdelila in temo »kontaminirala«, je začela plahneti. To govori o veliki manipulativni moči politike. Izid referenduma pa je hkrati tolažilen, saj se rezultat ne ujema s trenutno popularnostjo levice in desnice. To pomeni, da je polaščevalna moč politike, leve ali desne, vendarle tudi omejena. Ali drugače: ljudstvo ohranja dobršno mero pameti.
Notranjepolitične posledice referenduma so morda pomembnejše kot mednarodne. Mejni spor ni zastrupljal samo odnosov s Hrvaško in čustev do nje, ampak je pomagal histerizirati tudi splošno družbeno klimo v državi, že tako dovolj težavno zaradi krize, socialne stiske, drugih frustracij itd. Če se zmešajo domoljubje, meja, osamosvojiteljstvo, dnevna politika in še kaj, se iz tega ne more izcimiti nič dobrega. Zgled za to je čudaško divja Hribarjeva izjava o kolaborantstvu z okupatorjem, ki je dodatno razburkala predreferendumska čustva. Družbeno ozračje postaja samostojen dejavnik krize in otežuje vsak normalen dialog, med drugim socialno dogovarjanje med sindikati, delodajalci in državo, ki v marsičem odloča o tem, v kaj se bo razvila Slovenija. Vsaj delni in začasni umik hrvaškega vprašanja z dnevnega reda lahko to splošno živčnost samo omili.
Vladajoči koaliciji je izid glasovanja nedvomno koristil - če bi se izteklo drugače, bi se še bolj razsula. Štiriperesna deteljica je tokrat po dolgem času delovala enotno in dokaj prepričljivo. Če bo vsaj nekaj te urejenosti ohranila, bo referendum posredno vplival tudi na volitve čez dve leti.
Kako bo deloval na Pahorja, ni jasno. To je pomembno, kajti premier je nekako dosegel, da se vse v vladajoči politiki vrti okoli njega - vlada, to sem jaz. Tako gleda na stvar tudi javnost. Dogovor o arbitraži je v marsičem njegov osebni dosežek, tega se je zavedal in to navdušeno kazal. Če bo po nedeljski zmagi nastopal še bolj egomansko, bo s tem še naprej delal škodo, sebi, vladi in koaliciji. Pri premieru se očitno nenehno spopadata ratio, ki mu najbrž vendarle šepeta, naj se manj sili v ospredje, in mogočni ego - personalizacijo politike, sicer povsod na Zahodu splošen pojav, je prignal do konca in čez.
Drugo nerešeno vprašanje je, ali bo Pahor spremenil odnos do Janše. Doslej je bil do njega nekako podrejen, celo ponižen, odpuščal mu je vse za nazaj in naprej, mu tako večal verodostojnost, sebe pa v očeh javnosti delal za slabiča. Tako vedenje je težko razumeti - siceršnja premierova samozaljubljenost in hkratna podrejenost Janši ne gresta skupaj. Iz tega so nenehno rasla sumničenja, da vodja SDS tekmeca z nečim drži. V predreferendumskih soočenjih z Janšo je Pahor prvič deloval bolj energično, deloma celo napadalno. Zgolj zato, ker je branil svoj največji osebni, zanj zgodovinski in ponosa vreden dosežek? Ali pa spoznava, kar že vrabci čivkajo; da s tem nenavadnim odnosom do svojega edinega resnega političnega nasprotnika samo odganja svoje privržence (ali vsaj Janševe nasprotnike) in da mu lahko spremenjena drža v drugem delu mandata prinese precej dodatnih glasov?
Tembolj, ker se je Janša v predreferendumski kampanji razgalil morda bolj kot kadarkoli doslej. Povsem očitno je arbitražnemu sporazumu nasprotoval zato, ker podobnega ni dosegel sam, čeprav se je zanj trudil, in zato, da bi škodoval političnemu nasprotniku in se laže vrnil na oblast. Ljubosumje, prestižnost in oblastiželjnost so zlahka premagali interese države - in tudi lastno strateško pamet, ki je očitno ni v preobilju.
Hkrati je postalo še bolj vidno, da večni vodja desnice boleha za bolečo odsotnostjo vizije, ki se izčrpava v retoričnem domoljubju in antikomunizmu v času, ko je komunizem že dve desetletji mrtev, po svetu pa razgraja neoliberalizem. Ta človek v vseh kočljivih trenutkih brezobzirno igra na stare travme in strah pred prihodnostjo, državi pa nima ponuditi nič razen sebe in kosa preteklosti. Ljudstvo je zanj igračka, ki jo po potrebi zabriše v kot; o tem priča tudi napoved, da bo kljub izidu referenduma, s katerim se je strinjal, blokiral hrvaški vstop v EU (ker bo onemogočil dvotretjinsko večino v parlamentu). Če bi se to zgodilo, bi Slovenijo spravil v hude težave. Toda ta in taka Slovenija si kazen po njegovem zasluži, saj ga je v nedeljo izdala.
Tak človek lahko v krizi in zmedenih mednarodnih okoliščinah (npr. pretresih v EU) postane resnično nevaren svoji državi.
Nedelja za Slovenijo ni bila zgodovinska, pomemben dan pa je bila. Eno našo mednarodno težavo in njene številne slabe posledice v doglednem času skoraj zanesljivo odpravlja, na domači sceni je megla malo manj gosta, razlika med dvema političnima kulturama je očitnejša in tudi slaba čustva bo vsaj začasno teže netiti. To bo netilca najbrž radikaliziralo, ampak tudi to je po svoje dobro - še bolj se bo razgalil.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.