10. 6. 2010 | Mladina 23 | Kolumna
Robin Hood - junak našega časa?
Ni zanesljivo, da Robini Hoodi dajejo revnim, kar so vzeli bogatim
Evropski, če že ne svetovni junak leta 2010 je dobri stari Robin Hood. O tem priča uspeh Scottovega filma, pa še niz lokalnih Robinov: latvijski narodni junak je heker, ki je v začetku leta v deželi z največjo brezposelnostjo v EU prek spleta poslal v javnost podatke o nekaznovanem bogatenju latvijskih bank in menedžerjev. Zaukazano varčevanje v javnem sektorju v vsej EU, da bi rešili banke upnice, razkriva, da je strategija EU za izhod iz krize preprosta in pričakovana: vzeti revnim in dati bogatim. Od tod popularnost Robina Hooda; baje je jemal bogatim in dajal revnim.
Oglejmo si lik Robina Hooda pobližje. Skoraj nič ni znano o zgodovinski osebi, na katero se opira mit. Ve se, da je bil svobodnjak (zato lokostrelec) in je živel okrog leta 1200, v nemirnih časih šibke centralne oblasti v Angliji med križarskim junačenjem kralja, ki ga je mit naredil Levjesrčnega. Pa vendar je o liku Robina Hooda že dolgo znano, kar je treba vedeti, da razumemo njegovo trajno popularnost in družbeno vlogo. Že pred dobrimi 40 leti je to pojasnil zgodovinar Eric Hobsbawm.
Dejanske osebe, kakršen je bil baje Robin Hood, najdemo v ustreznih okoliščinah v vseh mogočih družbah, od srednjeveške Anglije prek Sredozemlja (od korziških gusarjev do balkanskih hajdukov v 18. in 19. stoletju) do Kitajske v različnih obdobjih in do Indije danes. To so nenavadni razbojniki, ki uživajo popularnost in podporo med prebivalstvom in se več let ali desetletij izmikajo policiji ali vojski. O njih kroži glas, upravičen ali ne, da se maščujejo za krivico, ki jim jo je storil brezvesten lokalni bogataš in/ali oblastnik, tako da ropajo ali terorizirajo njega in njegove pomagače in širše tiste družbene skupine ali predstavnike oblasti, za katere menijo, da nekaznovano delajo krivico nemočnemu ljudstvu. Skupno tem družbam je, da patriarhalni red na deželi, ki se ga ljudje nostalgično spominjajo, razpada. Posamezni bogataši in oblastniki v navezi s slabo plačanimi in podkupljivimi uradniki in silami reda izkoriščajo pomanjkanje nadzora in neučinkovitost oblasti tako, da nekaznovano protipravno bogatijo - praviloma na račun tistih, ki so prešibki, da bi se ubranili. Med slednjimi je na robovih družbe, posebej še v prenaseljenih kmečkih družbah, kjer je zemlje premalo, reveži pa so brez dela, siva ekonomija v obliki švercanja, krivolova ipd. edini način preživetja. »Nottinghamski šerifi« (= tajkuni, če to prevedemo v aktualno slovenščino) nekaznovano prevzemajo ilegalne posle, revno kriminalno konkurenco pa si bodisi podredijo bodisi jo uničijo. Če gre vse po sreči, te posle potem legalizirajo v ugledne biznise. Gre, skratka, za tisto plat »prvotne« akumulacije kapitala, ki je ekonomske zgodovine (da ne govorimo o učbenikih ekonomike) ne omenjajo, zlahka pa jo najdete ne le v Marxovem Kapitalu, ampak tudi na tisoč in tisoč straneh socialne zgodovine sveta.
Ni zanesljivo, da Robini Hoodi dajejo revnim, kar so vzeli bogatim. Kadar to naredijo, imajo obdarjenci odlične razloge, da o tem molčijo. Zanesljivo pa je, da jih ljudje podpirajo in sami ustvarjajo mitologijo o njih. Z njimi se identificirajo, ker socialni razbojniki maščujejo krivice, kakršne se ves čas dogajajo tudi njim, pa se ne zmorejo, se ne znajo, si ne upajo upreti.
Ne spreglejmo, da je Robin Hood junak družbenih okoliščin, kjer se ljudje nostalgično ozirajo v (domnevno) boljšo preteklost, ko je bil še red in je oblast varovala ljudstvo, tajkunov pa ali ni bilo ali pa so bili razkrinkani in kaznovani. Vera v dobrega vladarja, ki bi kaznoval krivice, pa ni obveščen o njih, je nujna sestavina ideologije robinhudovstva. Ne spreglejmo, da je robinhudovstvo zahteva, da nam vrnejo, kar nam je bilo po krivici vzeto. Ne vpraša, kako družbeni red poraja tajkune in zakaj ostajajo nekaznovani, medtem ko njihove žrtve le redko doživijo popravo krivic, tepeni pa so drobni lopovi iz stiske. Ne pelje v zahtevo po spremembi družbe. Družba, ki mora fantazirati o Robinu Hoodu, je družba, ki ne verjame več v omajani družbeni red, a ga s svojim verovanjem vzdržuje natančno takega, kakršen je: krivice so doživete kot osebne in naključne, ne kot skupne in sistematične. Maščevanje je plod osebne zamere, vera v maščevalca je socialna fantazija podrejenih kot osamljenih posameznikov - brezmočnih, ki čakajo na pravilno obveščenega vladarja, ki si bo vzel pet minut, da jih posluša, in še pet, da naroči popravo krivic. Vera v Robina Hooda je trenutek nepotrpežljivosti v oboževanju lika dobrega vladarja, ki bo popravil krivice. Ker ima v realnosti socialno razbojništvo vedno tudi nedolžne žrtve med nemočnimi, nazadnje konča kot kaznovani kriminal, v kar nemočni privolijo, v svojih fantazijah pa ga dopolnijo z baladami o mrtvem razbojniku dobrega srca, blage duše in s smolo v življenju.
V Evropi danes so idealne razmere za Robina Hooda. Gozd in gore kot skrivališče sta zamenjala urbana džungla in internet. Rastoča brezposelnost mobilnih in izobraženih mladih ljudi in rastoča beda večine sveta proizvajata cele vojske potencialnih rekrutov za oboje, za mafijske podjetnike in socialne razbojnike. Ne manjka revežev, ki si želijo plemenitega maščevalca. Delavci, ki so jih spravili na cesto njihovi nekdanji šefi, gojijo osebno zamero do dobro znanih posameznikov, za katere dobro vedo, da jih krijejo bolj ali manj anonimni in naključni uradniki, politiki, pravniki, financerji in mafijski zaščitniki. Nič drugače ni z ljudmi, ki so bili žrtve finančnih goljufij. Velikansko področje goljufanja brezmočnih v Sloveniji so npr. nepremičninski posli, kjer nekdo lahko dobro ve, kdo ga je ogoljufal, pa mu nič ne more, ker ima goljuf dovolj močno zaščito, da lahko goljufijo legalizira.
Latvijski Robin Hood je pravno kriminalec in bo zanesljivo obsojen. Protipravno je objavil podatke, ki demonstrirajo, da pravni red EU še vedno omogoča finančne transakcije, nad katerimi so sicer vsi ogorčeni in v njih vidijo neposredni vzrok za krizo. Zanesljivo bo prispeval k popularnosti lika Robina Hooda in k razcvetu socialnega hekerstva. In nič več.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.