5. 8. 2010 | Mladina 31 | Kolumna
Intermezzo
Sedanji predah je priložnost, da se novinarji zganejo kot celota
© Tomaž Lavrič
Zakon o medijih gre v javno razpravo, resnim medijem, zlasti tisku, pa se godi tradicionalno slabo. Med novinarji prvič nekoliko resneje vre.
O tem govori tudi akcija mladih novinarjev. Prejšnja generacija je očitno preveč utrujena, preplašena in oportunistična, da bi jo zmogla. Njena malodušnost je deloma razumljiva, hkrati pa kratkovidna in pogubna.
Akcija mladih je koristna v več pogledih. Nekaj lahko prinese zlasti glede zakonsko urejene novinarske avtonomije. Glede lastniških stvari se da napraviti bolj malo, nekaj pa le - če bodo novinarji bolje organizirani in bojevitejši, bo lastnik previdnejši. Kdo bo novi lastnik Večera in Dela, je stvar hazarda. Boljši od dosedanjega bo le, če bo sploh hotel ohraniti resen medij, če se bo sprijaznil z nižjimi dobički in če časopisov ne bo hotel uporabljati kot politični vzvod. Obstajajo taki kupci?
Akcija lahko deloma vpliva tudi na prihodnje navade politike, na njeno manjše vmešavanje. Še največ pa lahko stori za drugačno novinarsko držo, za njeno večjo samozavest in odpornost. Vendar le, če se skupina mladih novinarjev ne bo šla ekskluzivnega egotripa in če se bodo zganili tudi »starci«.
Nastop mladih je hkrati kritika novinarstva, kakršno je. Ceh se pri drsenju po krivulji navzdol, ki traja že slabo desetletje, ni izkazal. Devetdeseta leta so bila v primerjavi z današnjimi časi idilična. Naklade in dobički so bili visoki, za tisk nevarni globalni trendi (internet, brezplačniki, nova vrsta lastnikov, spreminjanje bralnih navad ...) pa še šibki, podobno kot politični in lastniški pritiski. To je bila zlata doba avtonomije, učenja profesionalnosti in - uspavanosti; lažnega občutka varnosti in zajamčene prosperitete.
Potem se je zaostrenim globalnim grožnjam, ki uničujejo resne medije na vsem Zahodu, pridružila grda slovenska realnost, najbolj surovo izražena z janševsko medijsko politiko in šrotovskim tajkunskim lastništvom. Vsem tem pritiskom se je bilo težko upreti. Svojih težav pa so deloma krivi tudi novinarji. Pred predvidljivim prepletom težav, ki so prihajale počasi, a neizogibno kot jesensko deževje, so si v glavnem zatiskali oči. Zato so bili manj odporni proti pritiskom in zato so se vsebinsko slabše prilagajali času, ko novice same silijo izza vsakega vogala. Skratka, bili so žrtve, a deloma po svoji krivdi.
Delovo nazadovanje, na primer, se je začelo s slabimi notranjimi premiki še pred Janševim naskokom. To še veliko bolj velja za nacionalno TV, kjer sta Možina in Gerič, domača človeka, spodkopala gledanost in verodostojnost ustanove. Na Delu je s trdo roko in brez vsebinske vizije zavladal Koširjev triumvirat, razdrobil in pasiviziral novinarje in tako zmanjšal odpornost kolektiva, ki bi lahko sicer morda preprečil ali vsaj bistveno ublažil kasnejši politični prevzem časopisa. Koširja, ki je nato zvesto služil tudi pogubnemu laškemu gospodarju, je kolektiv podpiral še dolgo potem, čeprav je naklada začela upadati hkrati z njegovim vzponom. Prav tako ni izobčil politično nastavljenega in cenzorskega urednika Jančiča. Slivnika, kroničnega uničevalca spodobnega novinarstva, na TV še naprej vabijo h komentiranju, pri Večeru so v nedogled mirno prenašali politično vsiljenega in nesposobnega odgovornega urednika. Dnevnik se je - podobno kot sorodniki - dolgo zapiral v sijajno osamljenost, zdaj pa ni kaj prida na boljšem kot druga dva velika dnevnika. V Sobotni prilogi Dela je nedavno postal kolumnist Crnkovič, ki v kritičnih trenutkih praviloma zasadi nož v novinarski hrbet. Na akcijo mladih novinarjev se je odzval s kolumno, ki je bila v bistvu en sam poziv k temu, naj vse ostane tako, kot je - torej propada naprej.
Take podrobnosti povedo marsikaj o stanju duha v novinarskih vrstah. Če se bo inertnost nadaljevala, se resnim medijem slabo piše, državi pa grozi, da bo ostala brez njih. To je realna možnost in to bi bila katastrofa.
Ni dvoma, da so bili novinarji zadnje desetletje pod hudim pritiskom, neprimerno bolj kot denimo ljudje na univerzah. Čeprav se povsem brez odpora niso vdali, so med njimi prevladovali pasivnost, oportunizem, nesolidarnost, zatiskanje oči pred slabšanjem položaja na vseh frontah. Če bi se novinarska moštva bolj upirala, bolj sodelovala in imela bolj odprte oči za položaj v celoti, bi bil pritisk manj uničujoč, izguba verodostojnosti in s tem poslovne uspešnosti pa manjša. Isto velja za dekontaminacijo lastnih vrst, potem ko je najhujši pritisk vsaj začasno minil (Janšev in Šrotov padec).
Vse dosedanje nevarnosti ostajajo ali lahko znova oživijo. Trenutni predah - lastniška negotovost, do medijev razmeroma prijazna politika, spreminjanje medijske zakonodaje - se splača izkoristiti. Glavno smer so nakazali mladi novinarji. To je bil pravi refleks. Toda njihovo načelno predlagano refleksijo bo treba, kot rečeno, razširiti in konkretizirati. Ob spreminjanju medijske zakonodaje bi bilo npr. pametno, da bi povsod sprožili razprave o razmerah v svojih hišah, aktivirali medmedijsko sodelovanje, na novo razmislili o sestavi hišnih novinarskih aktivov in sindikatov, pogledali, ali jih vodijo dobri uredniki itd. Negativna selekcija v lastnih vrstah je vsaj tako pogubna kot vsiljevanje ljudi od zunaj. To prav dramatično velja za nacionalno TV.
Resni mediji se tolčejo za obstanek. Zlasti tisk lahko dostojno preživi le, če bodo dobro delovali vsi členi verige - lastniki, uprave in novinarji. Tudi slednji bodo morali, če hočejo prekiniti nazadovanje, dati od sebe optimum; zdaj ga ne. Pod pritiskom pa bodo ostali tudi pod prosvetljenimi lastniki; prilagajati se bo treba tehnološkim spremembam (denimo preobražanju v tiskano-digitalne hibride), natančno opazovati družbo, nenehno obnavljati verodostojnost in spremeniti držo; zdajšnja je premalo načelna, prepričljiva in žilava. Lastniki in politika bi morali vedno računati na to, da lahko prehudo privijanje vijaka kadarkoli sproži tudi stavko. Zdaj jim ni treba.
K spremenjeni drži spada jasno zavedanje, kakšen je resničen položaj novinarskega ceha. Vplivnost, verodostojnost in socialni status novinarskega stanu upadajo. V kolesju neokapitalizma novinarji vedno bolj postajajo pogrešljiva delovna sila in čedalje manj del etabliranega, varnega višjega srednjega razreda. Tudi novinarjem velikih treh dnevnikov za ovratnik že diha nižanje plač, krčenje pravic, odpuščanje. Zato je čas, da začnejo na cehovsko in tudi na družbeno solidarnost gledati drugače, ne iz perspektive lažne razredne zavesti, kot se temu reče. K njej so že tako nagnjeni zaradi poklicno privilegiranega nagovarjanja javnosti, dostopa do pomembnih ljudi itd.
Bomo vendarle ostali toliko resna in kulturna družba, da bo potreba po resnih medijih ostala živa? To je v marsičem odvisno prav od novinarjev, njihove pameti, poklicnega dostojanstva, odpornosti in realne ocene lastnega položaja. Boj za preživetje apriori nikakor ni izgubljen. Toda če se bodo novinarska negibnost, nesolidarnost, gojenje iluzij nadaljevali, bo to ples na Titaniku.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.