12. 8. 2010 | Mladina 32 | Kolumna
Čudo pri Stožicah
Urbanistično in arhitekturno smo dobili izvrsten izdelek, poslovno in organizacijsko pa so stvari manj rožnate
Spektakularno delno odprtje športnih objektov Stožice in športni krst obeh objektov je za nami in lahko se vsaj za trenutek oddahnemo. Slovenska država je pridobila nesporno evropsko primerljive športne objekte, Ljubljana bo do leta 2012 dobila urejen športno-trgovski in rekreacijsko-zabaviščni center. Urbanistično in arhitekturno smo dobili izvrsten izdelek, poslovno in organizacijsko pa so stvari manj rožnate. Največ težav je pri financiranju in vodenju investicije, veliko tveganj prinašata zagon trgovskega centra in trženje športnih objektov, vprašljiva sta obstoj in delovanje matičnih športnih klubov. Arhitektura objektov bo ohranila svoj lesk še desetletja, športni in operativni biznis pa se mora šele potrditi. In tu je težava.
Ljubljana je leta 1965 dobila Halo Tivoli, takrat vrhunsko športno dvorano. Pet let kasneje je doživela vrhunec, ko je Jugoslavija z Daneuom postala svetovni košarkarski prvak, Miro Cerar pa je osvojil zlato na gimnastičnem svetovnem prvenstvu. Od tistih časov se je marsikaj spremenilo. Dvorana je povsem zastarela, športni dogodki in druge prireditve so zbledeli, matični klubi so v velikih športnih in poslovnih težavah. Športni park Stožice zato pomeni ponovno rojstvo športne Ljubljane in prinaša paradoksalno nadgradnjo tivolskih izkušenj. Nove so arhitekturne in poslovne rešitve, ohranilo pa se je staro razumevanje športa. Športni biznis je po štiridesetih letih še vedno del državne infrastrukture, športni klubi so organizacijsko enako preprosta društva, športne in poslovne dejavnosti pa upravljajo in vodijo javni zavodi. Športni biznis se je vsebinsko komercializiral in kapitalsko okrepil, ohranil pa je socialistično organizacijsko in menedžersko logiko.
Dejansko se za temi zadregami skrivajo tradicionalne razlike med EU in ZDA. Evropski model športa je mešanica države in civilne družbe. Piramidne strukture državnih športnih zvez dopolnjujejo klubi, ki so neprofitne organizacije. Športna infrastruktura je državna, športne organizacije večinoma financira država, dodatna sredstva za razvoj pa dobivajo s sponzorstvi in donacijami. Prevladuje mecenstvo zasebnega sektorja in politično pokroviteljstvo. Tako so politiki v športu dobili nacionalne ikone in gojišče nacionalnega populizma, menedžerji in igralci pa prosto pot do davčnih oaz in prisvajanja tržnih rent. Ameriški model, vsaj v štirih osrednjih ligah, temelji na podjetniški tržni strukturi, korporativni logiki in razumevanju športa kot navadnega biznisa. V EU je šport nekakšen fevdalni politični relikt, v ZDA pa torišče tržnega kapitalizma. Evropski šport financirajo subvencije in sponzorji, ameriškega predvsem delničarji in trženje.
Športne objekte v Stožicah naj bi gradili v okviru javno-zasebnega partnerstva. Toda zalomilo se je na obeh straneh. V imenu javnega sektorja sta vlada in MOL vseskozi med seboj igrali nekooperativno igro, med zasebnimi investitorji in izvajalci pa tudi ni bilo dobrega sodelovanja. Očitno se je vse skupaj zalomilo pri sodelovanju strateškega partnerja, ki naj bi prevzel levji delež financiranja, drugi deležniki, skupaj z MOL, pa niso bili sposobni in pripravljeni prevzeti celotnega finančnega bremena. Tako projekt vseskozi plava v veliki finančni negotovosti, postal je nekakšen znanilec gradbene, finančne in politične krize. Dobili smo klasičen rezultat. Namesto zasebnih partnerjev prevzema vedno večje tveganje javni sektor. Hkrati je zaradi velikih dolgov pri financiranju projekta potrebna visoka poslovna učinkovitost v trgovskem in prireditvenem biznisu. Uvodni tekmi sta dokazali, da trg za elitne dogodke v Sloveniji obstaja, če jih bomo le znali tržiti in poslovno izkoristiti.
In tu tiči prvi institucionalni problem. Upravljavski in menedžerski model Stožic ni dobro zastavljen. Grep naj bi tržil najem, Zavod Tivoli športne prireditve, vse pa je odvisno od tega, ali bo trgovski del obiskalo vsak dan 15.000 kupcev, hkrati pa bomo v povprečju vsak teden gostili eno prireditev. Operativni stroški takšnega kompleksa so okoli 5 milijonov evrov na leto, finančni dolg bo dvakrat tolikšen, vse skupaj pa je zalogaj, za katerega je nujno centralizirano in sposobno poslovno vodstvo, če želi projekt poslovno preživeti. Začetna kombinacija Supernove in Grepa ter javnega zavoda Tivoli je poslovno in menedžersko zgrešena. Prva dva sta očitno brez kapitalske moči, tretji partner nima dovolj znanja in izkušenj. Vse drugo je politični in poslovni amaterizem, ki je sprt s profesionalnimi ambicijami multifunkcionalnega centra in finančnimi zahtevami investicije. Stožice bi morale postati samostojna kapitalska družba z jasno strukturo javnih in zasebnih deležnikov, s športnim in kulturnim menedžmentom, korporativnim upravljanjem in nadzorom.
Podobna logika velja za domicilne športne klube, od nogometnega in košarkarskega do rokometnega, ki so športno in poslovno v razsulu. Tudi tukaj potrebujemo radikalen zasuk, če želimo normalno uporabljati športne objekte. Novi objekti sami po sebi ne bodo spodbudili prenove klubov. Načeloma se bodo v novih prostorih celo povečali njihovi operativni stroški. Spet je rešitev preprosta, čeprav o njej ne govorimo. Športne klube, ki so zdaj društva, moramo spremeniti v delniške družbe, profesionalni šport pa naj postane normalen korporativni biznis. Brez tega ni prave finančne in športne rešitve ljubljanskih Olimpij. Hrvaški primer propadanja Dinama, ki je športno društvo, in vzpona Hajduka, ki je delniška družba, je poslovno zgovorna in športno poučna zgodba. Če bo Janković razumel razliko med športnim delovanjem župana Bandića in Mamića v Zagrebu ter Keruma in Svaguša v Splitu, lahko MOL kot delničar bistveno pripomore k poslovni sanaciji vseh Olimpij. To pa je pogoj za preživetje športnega parka Stožice.
Zgodba torej ni posebno zapletena. Uspešen šport je resen biznis in ne patetičen oder navijaškega domoljubja in političnega populizma. Če bomo spremenili zakonodajo o športu, ločili profesionalni in amaterski šport, športna podjetja in neprofitna društva, potem smo na dobri poti nadgradnje evropskega modela. Stožice so lahko začetek širše renesanse slovenskega športa, drugače bodo postale zgolj spomenik padlih junakov, skupaj z Zoranom Jankovićem, svojim nespornim očetom.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.