9. 9. 2010 | Mladina 36 | Kolumna
Turčija kot zgled
Turčija ima kljub krizi eno višjih gospodarskih rasti, turška podjetja so poslovno prodorna, premiera Erdogana pa je Monocle uvrstil na peto mesto svetovnih državnikov
Istanbulska košarkarska epopeja ni samo velik športni dosežek slovenskega športa, temveč prinaša širše sporočilo. V Istanbulu je bila namreč enako fascinantna igra košarkarjev kot tudi fenomen slovenskih navijačev, v dvorani in zunaj nje. Očitno smo v športu zmogli postaviti poslovni model projektnega inženiringa, ki povezuje spontanost igre z načrtnostjo organiziranega navijaškega spektakla. Tega, kar je Slovenija pokazala na športnem igrišču in navijači s svojo zeleno prepoznavnostjo v dvorani in v mestnem središču, ni niti v absolutnem in še manj relativnem smislu pokazala nobena od udeleženk prvenstva. Torej znamo in zmoremo narediti nekaj, česar drugi očitno niso sposobni. In to je morda pomembnejše sporočilo od samih športnih rezultatov.
Slovenski navijači so v predtekmovalnem ciklu z enotno zeleno uniformiranostjo prevladovali v dvorani, hkrati pa so tudi v turističnem središču starega Istanbula hitro postali svojevrsten fenomen prvega dela prvenstva. S športnega vidika je prav z njihovo pomočjo uspel preobrat v igri s Hrvaško, rasli sta samozavest in forma igralcev, igra je vseskozi ostala brez nepotrebnih kalkulacij glede šestnajstine finala. Toda tradicionalna povezanost navijačev na tribuni in športnikov na igrišču je v tem primeru preveč preprosta pojasnitev, da bi jo lahko postavili v klasični navijaško-športni kliše.
Poslovno dešifriranje tega fenomena nam lahko pri tem marsikaj pojasni. Najprej imamo z reprezentanco svetovno primerljiv proizvod, ki ga je mogoče izvoziti na globalni trg. Košarkarska zveza je z organizirano akcijo brezplačno opremila in podprla vse navijače, posameznike in organizirane skupine. Turistične agencije so ustvarile ustrezno ponudbo aranžmajev, internetna ponudba je dodala možnosti individualnih rešitev. Imeli smo torej centralizirano in koordinirano marketinško akcijo in dober splet javno-zasebnega partnerstva. Znotraj te mreže očitno ni nobenih ovir, še posebej za prekmurske navijače, ki so bili najbolj prepoznavni. Očitno smo pred tekmovanjem ustvarili okolje in sprožili nacionalno zavest, ki omogoča, da so ljudje s celotne socialno-ekonomske piramide našli najrazličnejše rešitve. Skupna pripadnost in pripravljenost na sodelovanje v skupnem projektu sta bili pogosto večji ter prepričljivejši od zmožnosti njihovega vsakdanjega življenja.
Nauk ni posebej zapleten. Če imamo dober produkt in smo sposobni okoli njega organizirati spodobno mrežo aktivnosti, lahko razmeroma hitro dosežemo konsenz in široko legitimnost, ki zagotavljata končni uspeh akcij, povečujeta zadovoljstvo ljudi in omogočata doseganje želenih ciljev. Očitno vsega tega, kar smo dokazali na športnem področju, ne zmoremo pri oblikovanju protikriznih reformnih strategij in vladnih projektnih aktivnosti. Reformni paketi niso dovolj kakovostni, podporni sistemi so slabi, konsenza vlada niti ne išče več, zato je legitimnost želenih sprememb izjemno nizka, politične možnosti za končni ekonomski uspeh pa domala nične. Športni inženiring dokazuje, da imamo poslovne modele in ljudstvo, ki je pripravljeno sprejemati in slediti danim projektom, toda v političnem življenju teh poslovnih in menedžerskih prijemov nismo sposobni uresničiti.
Vlada se je protikriznih ukrepov lotila z jasnim političnim sporočilom, da želi s svojimi ukrepi pomagati predvsem prebivalstvu in gospodinjstvom. Poglejmo samo subvencioniranje plač za krajši delovni čas in delna povračila za začasno čakanje na delo, pa državna jamstva za bančne vloge in jamstvene sheme za kreditiranje fizičnih oseb, sem štejemo tudi programe aktivne politike zaposlovanja ali pa podporo razvojnim projektom in podobno. Toda vse to je ostalo brez prave reformne povezanosti, politični marketing je bil katastrofalen, javno in zasebno partnerstvo ter potrebna konsenzualnost skupnih ukrepanj sta se povsem izgubila. Na koncu ob množici ukrepov povsod vlada občutek nemoči zaradi kaotičnosti in nesposobnosti obvladovanja razmer, ljudje so notorično nezadovoljni, politična legitimnost potrebnih reform in priljubljenost vlade pa sta katastrofalni.
Vzemimo preprost primer, ki bi ga lahko primerjali s športnim poslovnim modelom, vlada pa bi z njim lahko dobila pomemben reformni projekt. Gre za energetsko prenovo obstoječega stavbnega fonda in gradnjo novih pasivnih stavb. Novi energetsko varčni ovoji stavb in fasade, drugačno urejanje klimatizacije in gretja, uporaba alternativnih virov energije so osrednji del razvojne zgodbe. Igra in vsebina številk sta zgovorna. Imamo okoli 830.000 stavbnih enot, petino več kot gospodinjstev. Merijo več kot 90 milijonov m2 stavbne površine, osem desetin njihovih lastnikov je zasebnikov. S prenovo bi do leta 2025 zagotovili delo gradbeništvu in inštalacijskim dejavnostim, pa tudi visoko tehnološkim podjetjem na področju fotovoltaike in geotermalne energije. Imamo pravilnike o energetski učinkovitosti (PURES), toda nobenih pravih spodbud in sistematičnega pristopa za njegovo izvajanje. Vlada v tem ne vidi pravih ekonomskih multiplikatorjev, zamuja pri evropski energetski varčnosti in podcenjuje politično privlačnost projekta. Pa bi z njim lahko rešila problem obnove večstanovanjskih hiš, industrijske kogeneracije, pa ekološke zahteve obnovljivih energetskih virov in novih ekotehnologij. Za nameček v varčevalni vnemi razmišlja celo o odpravi dosedanjih subvencij, zadnja cvetka pa so omejitve glede sončnih elektrarn. Namesto pozitivnih rešitev, ki bi ljudem ponudile otipljive spremembe, spodbudile podjetništvo in gospodarsko rast, smo spet proizvedli administrativni kaos, poslovni zastoj in vsesplošno nezadovoljstvo.
Vrnimo se na koncu spet k Turčiji. Država ima kljub krizi eno najvišjih gospodarskih rasti, turška podjetja so poslovno prodorna in redno dobivajo nagrade za poslovno odličnost, pravkar so dosegli sporazum o dvigu plač javnim uslužbencem, premiera Erdogana pa je britanski Monocle uvrstil na peto mesto svetovnih državnikov. Istanbul je letos evropska prestolnica kulture, njihova struktura institucij in poseben zakon sta podobna predlogom, ki sta jih letos Maribor in Ljubljana opustila. Turčija je torej lahko v marsičem zgled, ki ga bo treba doseči. Košarka je očitno ena zgodba, politično janičarstvo pa povsem druga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.