16. 9. 2010 | Mladina 37 | Kolumna
Status javnosti
Politika “deli in vladaj” na dolgi rok razbija solidarnost med zaposlenimi sploh in v družbenih dejavnostih še posebej. Ukvarjajo se z medsebojnimi nesoglasji in s hierarhijo pri koritu - namesto z razvojem.
Družbeni boji v Sloveniji zdaj delajo javnost za predmet pozornosti. Že nekaj mesecev jim daje ton boj med vlado in sindikati javnega sektorja. Ta ton občasno - zdaj spet intenzivneje - barvajo spopadi zaradi zakonov o RTV Slovenija in o medijih. Ker sem sociolog, me skrbi nekaj, na kar udeleženci bojev niso pozorni: s pojmi javnega, javnosti in javnega interesa zaradi svoje naravnanosti na bližnje cilje ravnajo tako, da siromašijo idejo javnosti. Javnost javno trpi za multiplo sklerozo.
Osiromašenim predstavam je skupno, da »javno« v njih ne nastopa kot vsebinsko določilo vsega, o čemer ljudje razmišljamo, presojamo in odločamo skupaj in kar delamo v skupni prid. Ne! V teh debatah je »javno« vsebinsko prazna oznaka za pravni status nekaterih družbenih skupin in dejavnosti. Predlogi ukrepov praviloma krčijo obseg in pomen javnega v prid zasebnega. S tem opuščajo nadzor nad vsemi, ki lahko denar in položaj zasebno izkoriščajo za ohranjanje in večanje družbene moči na račun tistih, ki so brez nje.
Ko vlada napove, da bo zamrznila plače v javnem sektorju, izzove refleks vseh prizadetih: »To se mi dogaja, ker sem po zakonu javni uslužbenec.« Pri vseh drugih, pa naj so rentniki ali brezposelni, upiranje prizadetih zbudi nasprotni refleks: »Javni uslužbenci so sebični; nočejo si deliti z nami bremena krize.« Z eno samo potezo je vsebina družbenih bojev popačena v upiranje javnega sektorja navidezni objektivni usodi vseh. Iz družbene zavesti kot kafra izhlapi vsa vsebina dejavnosti, katerih formalni status je javen.
Seveda je prav, da v javnem sektorju iz solidarnosti z vsemi prizadetimi v družbi tudi varčujemo. Zdi pa se, da so prevladali računovodski ukrepi, vpeljani pavšalno, po sporazumu med ministri. V Sloveniji ni strategije raziskovanja družbenega razvoja, niti javne debate o njej. So samo projekcije proračunskih izdatkov, ki so kompromis med budžeti ministrstev ter močjo in zvitostjo lobijev, in nejavne odločitve izvedenskih gremijev. Obenem se kot »razvojne spodbude« (da ne omenim promocije Slovenije v tujini) trošijo milijoni za podvige v gospodarstvu, za katerih uspešnost ne jamči nihče in za katerih neuspešnost ne bo nikoli nihče odgovarjal, ampak so bolj ali manj posrečene domislice tistih, ki jih je politična konjunktura zanesla v položaj, da si jih lahko izmišljajo.
Vladna taktika je realistična: manj ko je denarja v proračunu, manj je mogoče vzeti ali prerazdeliti v togem javnem sektorju, in kjer koli vzameš, bo vik in krik. Zarežimo pavšalno in se pogajajmo; če se bodo sindikati sprli med seboj, bomo toliko lažje uveljavili svojo voljo, nasprotnika pa oslabili. Tisti sindikati, ki bodo iztržili več, bodo bolj osovraženi ne le v zasebnem sektorju, ampak tudi pri tistih zaposlenih v javnem sektorju, ki bodo potegnili krajšo. Na dolgi rok bodo kot pogajalci oslabljeni, ker bodo izgubili (so ga že) ugled v družbi. Sprti sindikati pa bodo oslabljeni partner v pogajanjih. Politika »deli in vladaj« na dolgi rok razbija solidarnost med zaposlenimi sploh in v družbenih dejavnostih še posebej. Ukvarjajo se z medsebojnimi nesoglasji in s hierarhijo pri koritu - namesto z razvojem.
Javno je močno atrofiralo tudi v postopkih priprave zakonov o RTV Slovenija in o medijih in v razpravi o vsem skupaj. Postopek nikakor ni bil »nedemokratičen«. Najglasneje to očitajo taki, ki jih ni prav nič motilo, da za predlog Grimsovega zakona sploh ni bilo znano, kdo ga je sestavil, in da pri pripravi sploh ni bilo mogoče sodelovati. Zdaj je bila skupina pripravljavcev dobro znana, številna in sestavljena iz zastopnikov več strok in zelo različnih interesov, z izrecno zastopanostjo ekspertov, ki jim je naklonjena opozicija. Zakaj sta predloga zakonov razočaranje? Ministrstvo sestavljavcem na začetku ni dovolj natančno predstavilo svojih pričakovanj. Sestavljavce je v kvalitetnih razpravah prevarala lastna skupinska dinamika. Izčrpavali so moči v medsebojni izmenjavi pogledov in izumljanju zapletenih rešitev za odpravo slabosti prejšnjega zakona. Kopico predlogov so potem pravniki z osebnimi pogovori predelovali v pravne formulacije. Nastal je po hotenjih raznoroden predlog, kjer so predvideni postopki včasih tako zapleteni, da je težko verjeti v učinkovitost zakona. Ministrstvo je predlog predelalo v novo različico. Navsezadnje ga nobeden izmed sestavljavcev ne prizna za svojega in ga ne brani prav zavzeto. - Kar velja za zakon o RTV, velja tudi za zakon o medijih.
Predlagani hibridni položaj, ki potiska RTV Slovenija med podjetja, a ohranja njen javni značaj v želelni obliki, kot fosil v členih, katerih uporabnosti še ne poznamo, je simptom usode javnega v zdajšnjih družbenih preobrazbah. »Javni interes« je v kulturi in prav tako tudi v drugih družbenih dejavnostih ime za namišljen posebni interes, ki ga ima namišljena bitnost - javnost - v polju, kjer povsem prevladujejo zasebni interesi. Ti veljajo za vsakdanje in normalne in so nedefinirani in poljubni, »javni interes« pa je dodatek, ki ga zasebni interesi trpijo, če jim po medsebojni poravnavi kaj ostane. Zaposleni na RTV bi bili javni uslužbenci, kadar jim to ustreza, drugače pa ne. Novinarji bi bili avtonomni pri pisanju in pri izbiri urednikov, v praksi pa je avtonomija zamenljiva za redno službo, stanovanjski kredit ali mesto v upravi. Nobene razprave pa ni o tem, da zakon o medijih uzakonja »evropski« status medijsko posredovane kulture kot blaga in storitev v prostem pretoku. Mediji in njihova vsebina so nasploh zasebni. »Javni interes« je nekakšen magičen presežek, ki naj bi ga priskrbeli neznani čarovniki.
Zato od javne RTV pričakujem, da bo odmrla: da jo bodo po kosih tudi de iure privatizirali, saj de facto je že. Ideologom zasebnih medijev je lahko cepetati po ništrcu, kakršen je »javni interes« brez materialne prakse in njene materialne podlage.
Javnost je nekaj drugega, dejanskega: to smo ljudje, kolikor skupaj mislimo osebne probleme, jih definiramo in rešujemo kot skupne. Samo medij, ki to omogoča, tvori javnost. Posamezni potrošniki, sešteti skupaj, to niso. Status javne ustanove ne zagotavlja mediju, da deluje javno - se pravi, da oblikuje aktivno javnost - in status zasebnega podjetja mu te možnosti ne jemlje neizogibno.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.