23. 9. 2010 | Mladina 38 | Kolumna
Voda
V ZDA so razmerje med preventivnimi investicijami in poplavno škodo doumeli šele pet let po katastrofalnem orkanu Katrina v New Orleansu
Poplave so poleg potresov najhujše naravne nesreče. Ni se jim mogoče izogniti, lahko pa jih z veliko verjetnostjo napovemo ter s pravočasnim in pravilnim ukrepanjem sistematično zamejimo. Prav tako ni nobenega dvoma, da s podnebnimi spremembami in dvigom temperatur naraščata količina in intenzivnost padavin. Stoletne vode postajajo desetletne in s tem tudi tveganja in stroški, ki jih spremljajo. Sodobna urbanizacija in nesmotrni posegi v naravo vodotokov so v zadnjih desetletjih povečali poplavne nevarnosti. In tako smo pri klasičnem paradoksu trajnostnega razvoja. Narava postaja navkljub znanju in tehnološkim sposobnostim ljudi enako nepredvidljiva in neobvladljiva. In to vedno znova frustrira stroko in politiko, spravlja v obup ogroženo prebivalstvo in dviguje stroške sanacije škod.
Katastrofalne poplave, ki so te dni prizadele Slovenijo, niso nobeno pravo presenečenje. Imeli smo točne in pravočasne napovedi padavin in poplavne ogroženosti, toda spet smo imeli težave celo s kratkoročnimi obrambnimi pripravami in ukrepanji. Očitno so vsi, od civilne družbe do profesionalnih državnih organizacij, podcenili nevarnosti napovedanih poplav. Osrednja napaka, ki postaja vse bolj očitna, je povsem procesne narave. Civilna zaščita, gasilska društva in vse druge institucije začno ukrepati tedaj, ko dejansko že poplavlja, ljudem pa bi morali pomagati pri relativni zaščiti že pred dramatičnimi dogodki. Celo vojska pri nas intervenira vedno z dvodnevno zamudo, kot nekakšen zadnji reševalec v skrajni sili. Dejansko bi morali vojaki in profesionalne državne institucije pomagati ljudem v prvi in odločilni fazi priprav na vodno ujmo. Prav tako bi morali v kritičnih trenutkih s centralnim načinom vodenja in koordinacije hitreje premikati razpoložljive reševalce z manj na bolj ogrožene predele Slovenije. In kot vedno smo tudi tokrat videli, da nam ne manjka izjemno požrtvovalnih ljudi, ki izhajajo iz bogate mreže gasilskih društev in predstavnikov civilne zaščite. Nesreče velikih razsežnosti dokazujejo, da pregovorna iznajdljivost reševalcev in ustvarjalni kaos na terenu ne moreta nadomestiti centralne informacijske mreže, jasno opredeljenih postopkov ukrepanj in dobre koordinacije vodenja. Gre torej za klasično obvladovanje projektnega in kriznega menedžmenta, ki mu nismo kos tudi na drugih kriznih področjih.
Toda veliko večji problem tiči drugod. Povezan je s celovitim obvladovanjem in dolgoročnim preventivnim delovanjem države, od prostorskega načrtovanja in državnega prostorskega načrta do sprotnega gospodarjenja z vodami in zagotavljanja potrebnih finančnih virov. Slovenija je vodnata dežela, kar daje naši krajini posebno kakovost, toda hkrati je poplavno ogroženih 300.000 hektarjev njenih površin. Večina naših poplavnih težav izhaja iz geografskih posebnosti, kot so hudourniška narava večine rek, kraška krajina s svojimi vodotoki, hribovit svet z razčlenjenimi pobočji pa zaradi kamninsko pedoloških posebnosti povečuje problem erozije in plazov. Tveganja povečujejo krčenje gozda, razpršena poselitev, agresivna urbanizacija, pa tudi prometna in energetska infrastruktura, predvsem pa slabo vzdrževanje vodotokov in pogosto problematična hidromelioracija. Stari pristopi, kot so bili urejeni kaskadni hudourniki v zgornjem povirju ali pa mlinščice in jezovi v dolinah, pa tudi naravno izkoriščanje poplavnih gozdov, mokrišč in rečnih meandrov, so že zdavnaj pozabljeni. Prav tako stare graditeljske izkušnje na temelju stoletnih voda, kjer so še danes stare hiše naših dedov varnejše pred poplavami in talnimi vodami od urbanističnih zapovedi novogradenj zadnjih desetletij.
Očitno je temeljna napaka zadnjih desetletij najprej povsem formalna. Država je na lokalni ravni izdajala gradbena dovoljenja in dopustila naselitev tam, kjer je ne bi smela glede na poplavno ogroženost. Tu smo desetletja hudo grešili, evropsko poplavno uredbo smo dobili pred slabima dvema letoma, nihče pa ni upošteval niti dosedanjih strokovnih podlag. Še danes projektanti pri prostorskem umeščanju projektov špekulirajo z dvomesečnim molkom pristojnega organa (MOP), ki potem dopušča, da na kraju v celoti sledijo spornim interesom investitorjev. Poplavna ogroženost države je torej zrcalna slika slabe urbanistične prakse, luknjičavih prostorskih aktov občin in problematičnih odločitev državnih in lokalnih upravnih organov.
Drugi veliki problem pa je vzdrževanje vodotokov in načrtovanje ustreznih poplavnih področij ter gradnja zadrževalnikov. Tu je temeljna omejitev očitno v sposobnosti države, da na lokalni ravni doseže soglasje o poplavnih področjih in da skrbi za vzdrževanje vodotokov. Poleg nesposobne državne administracije sta sporna predvsem obseg in način porabe namenskih sredstev. Glede na oceno vrednosti vodnogospodarskih objektov bi v proračunu morali imeti na voljo vsaj nekakšna amortizacijska sredstva, v vodnem skladu bi morali zbrati še dodatne vire, državni in lokalni proračuni bi morali koordinirati svoje vire z evropskimi. Tako bi morali v vodno infrastrukturo sistematično investirati med 200 in 250 milijoni na leto. V protikriznih strategijah bi to morala postati državna prioriteta, kajti oportunitetni stroški poplavnih škod, ki so običajno sistematično podcenjene, že nekaj let presegajo vrednosti potrebnih investicij.
V ZDA so ta razmerja doumeli šele pet let po katastrofalnem orkanu Katrina v New Orleansu. Tudi tam ni bilo preventive, obsežno washingtonsko poročilo o odgovornosti ni našlo krivcev, rešitve pa so pozneje poiskali s pomočjo nizozemskega znanja in izkušenj. Na novo so izdali 38.000 gradbenih dovoljenj, obnova mesta in rečne delte bo trajala 10 let. Sanacija je presegla 150 milijard dolarjev, posredne škode so ocenjene na dvakratnik te vrednosti, človeških življenj in družinskih tragedij ni mogoče vrednotiti. Katrina je razkrila cinizem oblasti in kapitala, dokazala nesposobnost ukrepanja ter razmerja škod in potrebnih investicij.
V krščanski mitologiji poplave igrajo pomembno vlogo. Toda Bog je Noeta napotil h gradnji reševalne ladje in tako sta narava in človek preživela. Danes je prvi najbrž obupal, drugi očitno ne razumemo reševalnih postopkov. In tako smo, pa če to želimo ali ne, korak za korakom bližje končnemu potopu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.