30. 9. 2010 | Mladina 39 | Kolumna
Tista prikazen
Dobrodejni vpliv poplav na slovensko javnost
Nedavne poplave nam pomagajo samostojno presojati o medijskih zakonih. Bile so dovolj hude, da so dale misliti vsem ljudem v Sloveniji. Medijem ni več zadoščalo predalčkanje, po katerem so gradnje (na poplavnem območju) »gospodarstvo«, urejanje vodotokov gre pod »okolje«, poplave pod »vreme«, glede na kraj dogajanja pa so zadrževalniki vode »lokalna« tema v Dobrovi, poplava na Viču pa v Ljubljani. O naložbi v laško zdravilišče se poroča pod »razvojem slovenskega turizma«, poplavljeno Laško pa je »naravna nesreča«.
Zdaj smo postavljeni pred dejstvo, da vode niso odtočni kanal nobenega gospodarja ali upravljavca in da ne obstajajo zato, da bi odnesle naplavine v morje, poplave pa k sosedom nižje ob rekah. Z vodo planet »diha«. Vode niso ne vaše ne naše. So skupen življenjski pogoj. Spet se moramo naučiti živeti z njimi, ne proti njim ali mimo njih. - Da smo to dojeli, so nam poleg hude izkušnje pomagali informativni mediji. Tako, da so soočili zakonodajo z dejstvi, ene upravljavce in strokovnjake z drugimi. Besedo so morali dati hidrologom, saj edini poskušajo vode spoznati scela, ne po oblastvenih pristojnostih.
In v tem trenutku smo se - vsaj kar zadeva vode - v Sloveniji za nekaj časa začeli vesti kot javnost. Začeli smo povezovati med seboj podatke, ki jih prej ali nismo poznali ali pa smo se jih lotevali ločeno. Sprašujemo se, kaj je treba spremeniti v ravnanju z vodami in v razmišljanju o njih. Prav to se pravi biti javnost: imeti medije, ki so javna glasila. Glas posodijo tistim, ki jih je dogajanje prizadelo, družbi pa dajo na voljo podatke, na temelju katerih lahko presojamo: ali pomoč poteka v redu; kako lahko pomagamo? Predvsem pa potrebujemo strokovna pojasnila in medijski nadzor nad upravljanjem dogajanja, da se lahko kot družba pravočasno in premišljeno odzovemo, potem pa premislimo o vzrokih in posledicah in se začnemo pogovarjati ne le o popravilu škode, ampak o celotnem ravnanju.
Javnost je nestalna in dinamična. Nikakršna »danost« ni. Kot javnost ne funkcioniramo avtomatično in ves čas, ampak delujemo kot javnost samo takrat, kadar ob pomoči medijev, ki povežejo vsakega »porabnika novic« z vsemi družbenimi področji, razmišljamo o skupni problematiki in tehtamo, kako ravnati v skupno dobro. To merilo nam zelo dobro pove, zakaj večina sodobnih medijev večino časa ne pomaga vzpostavljati javnosti, ampak jo kvečjemu duši. Duši, ker večinoma v imenu oglaševalcev nagovarja vsakogar kot izoliranega posameznika, ki je zanimiv samo toliko in samo s tistimi svojimi zmožnostmi, kolikor in s katerimi lahko kupuje blago in storitve, do katerih medij pripelje njegove oči in ušesa, želje in fantazije. Ženske in moške revije bralk in bralcev ne nagovarjajo kot družbenih bitij, ki imajo kakšne posebne težave, ki bi jih morali reševati skupaj, kot družbene, zato, ker smo pač tega ali onega spola, s katerim se v neki družbeni situaciji ravna na določen način. Ženske revije ne problematizirajo nižjih plač žensk ali feminizacije poklicev učiteljice ali novinarke. Moških revij ne zanima, kako lahko fantje na družbeno sprejemljiv način kanalizirajo svojo agresivnost. Moški in ženska, posamič, sta nagovorjena kot konkurenta v boju za pozornost drugih. Investirati morata v nakupovanje tega, kar medij oglašuje, da bosta deležna tistega, za kar oglas obljublja, da naredi »pravega« moškega, »pravo« žensko. Za glasbeno TV je gledalka potrošnica zabave in kozmetike, za športno TV je gledalec potrošnik športne opreme in storitev. Glasbena javnost pa smo takrat, ko si prizadevamo imeti glasbo, ki izraža naša občutja, upanja in bolečino. Športna javnost smo takrat, ko pretresamo organizacijo športnih prireditev, uporabo dopinga ali kariere, uničene zaradi poškodb.
Javnost se ne oblikuje ob poljubnih vesteh, ampak le ob tistih, ki nas spodbodejo, da uzremo neki problem ne kot ločeno osebno težavo, ampak kot proizvod družbenih razmer in zato kot skupen problem, ki ga žrtev ne more rešiti sama, ampak potrebuje solidarnost drugih. Problemi niso sami na sebi osebni, ampak so taki samo, dokler nam medij kot rešitev ponuja plačano storitev ali pa obravnava problem kakor zanimivost, namesto da bi pokazal, da prizadeti ni sam na svetu, ampak se lahko organizira za svoje reševanje skupaj z drugimi - žrtvami, kakor je sam, pa tudi s prostovoljci, s solidarnostno podporo, ob pomoči strokovnjakov.
Zato medija še ne naredi javnega njegov pravni status. Preizkus je njegova praktična pripravljenost in sposobnost, oblikovati javnost skozi svoje delovanje, vsak dan znova, v naših vsakdanjih težavah. Nikoli noben zakon ne bo mogel prisiliti lastnikov ali novinarjev, da bo njihov medij sooblikoval javnost. Gre, ponavljam, za pripravljenost in sposobnost.
V sodobnem kapitalizmu nekaj velekorporacij obvladuje glavnino svetovne medijske produkcije, informativne in zabavne. Mediji delujejo na trgu in so prisiljeni pridelovati profit. Ker so podjetja, nikakor nimajo za svoje poslanstvo osveščanja ljudi, da so njihovi »zasebni« problemi dejansko družbeni, kaj šele, da bi jim pomagali organizirati boj za njihove pravice. Zato je delovanje v javnem interesu zanje v najboljšem primeru obrobna tržna niša, sicer pa stvar imidža in ugleda. Zato se nam »javni interes« zdi kot prikazen - nekaj, kar se ne ujema z nobenim jasno razvidnim posebnim interesom. Ironično je, da je zato govorjenje o »javnem interesu« deležno nezaupanja novinarjev, politikov in navadnih ljudi: vedno ga spremlja sum, kdo je zadaj, kdo prikazuje svoj posebni interes kot javen. In če krivca ne najdemo - še bolj ironično -, napačno sklepamo, da javni interes torej ni nikogaršnji. Da ga v resnici ni in ga smemo ignorirati.
Nevarna iluzija sodobnega kapitalizma je, da je zasebni interes le interes posameznih oseb. Negativno je družbeno določen kot sovražni interes nasproti drugim sovražnim interesom. Interesi so med seboj res lahko v nepomirljivih nasprotjih, a prav to dokazuje, da so družbeni. Treba jih je priznati za družbene in obravnavati kot skupne. Za to (in zato) potrebujemo javnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.