14. 10. 2010 | Mladina 41 | Kolumna
Izhod iz krize, pokaži se!
Za predstavo o koncu krize je odločilno prav verovanje, da so težave začasne in da pomeni izhod iz krize vrnitev v normalno stanje
»Kdaj lahko pričakujemo izhod iz krize?« To se vsak dan že več let sprašujejo mediji. Postali smo že imuni za neumnost tega vprašanja. Čas je, da postanemo pozorni na to, kako je postavljeno in kaj jemlje za samoumevno, pa ni samoumevno.
Predvsem tako postavljeno vprašanje ne dvomi, da izhod jè. Za nameček si ga predstavlja na moč preprosto. Utrujeni gorniki trdno vedo, da jih na koncu poti čakajo topla koča, peč in jota. Pot se vleče in vleče. Že pred kakšno uro bi morali biti na cilju, pa koče še zagledali niso. Nestrpni in sitni so, a vztrajajo, saj zaupajo, da bodo ob joti pozabili na muke, ki jih prestajajo zdaj.
Če vas moti, da sem za prikaz vere v izhod iz krize vzel prostorski zgled, lahko ponudim ustreznejšega, časovnega. Potujete in čakate na vlak, ki ima zamudo. Potrpite, ker veste, da bo končno le prispel in vas odpeljal, kamor ste namenjeni. Če niti ta zgled ni dovolj blizu realističnemu opisu vsakdanjih pričakovanj medijev in njihovih potrošnikov, da se bo izhod iz krize pokazal zdaj zdaj, pa upoštevajmo še gospodarsko razsežnost. Spomnite se, kako ste pričakovali, kdaj bodo zgrajene slovenske avtoceste: minister Igor jih je še v nekem drugem tisočletju napovedal za prav kmalu, in čeprav so do dograditve minila dolga leta, se zdaj vozimo po njih.
Za predstavo, kako bo krize konec, pa je še boljši zgled, ki ji je psihološko najbliže. To je ideja, da se nekam peljemo in smo v predoru, ki se noče končati. Konec krize je prihod iz teme v svetlobo, iz utesnjenosti na odprto, iz tesnobe v olajšanje, predvsem pa iz začasno neugodnega položaja nazaj v normalo, v vsakdanji, znani svet. Za predstavo o koncu krize je odločilno prav verovanje, da so težave začasne in da pomeni izhod iz krize vrnitev v normalno stanje. Izhod se pričakuje kot stanje, ko se bo vse uredilo in bo »tako kot prej«.
Pričakovanje, da bomo po krizi na znani poti, samo brez največjih prejšnjih nevšečnosti, recimo preveč pohlepnih bankirjev ali »tajkunov«, je žal povsem neutemeljeno in tisti, ki ga gojijo, bodo kruto razočarani. Jè zabloda, ki jo širijo mediji kot razpečevalci vladajoče liberalistične prazne vere. Zvrstno je ta ideologija ozki ekonomizem, širijo in udejanjajo pa jo družno politiki vseh »smerizpovedi«: desnice in obeh sredin, leve in desne. Kazalec, da smo že zunaj tunela in se nam je odprl Sezam kot Aladinu s čudežno svetilko, pa naj bi bila gospodarska rast (za vero ni bistvena stopnja rasti, niti to, ali se rast nanaša na EU, na Nemčijo ali na Slovenijo).
Zakaj je ta vera ozki ekonomizem? Ker odmisli čisto vso družbeno vsebino, ki se je docela spremenila od časov pred krizo in je ni mogoče videti v domnevno odrešilni (šele pričakovani ali pa že doseženi) stopnji rasti. Ekonomisti so izobraženi za to, da bi gospodarstvo delovalo, in že cele rodove jih njihova praksa in doktrine delajo za strokovnjake za doseganje rasti. Delovanje gospodarstva je njihov poklic, zato jim prizadevanja za to pač nihče ne zameri. Težava je v tem, da njihove poklicne deformacije - da se namreč ne sprašujejo o morebitnih škodljivih ali na dolgi rok celo katastrofalnih družbenih posledicah DELOVANJA gospodarstva (dejanski družbeni problem kajpak ni nedelovanje, ki ga je mogoče odpraviti s standardno ekonomsko politiko!), temveč to prelagajo na politiko - ne popravljata ne druga družboslovna vednost ne politika. Nasprotno! Politika - z vlado in s prvim ministrom na čelu - v Sloveniji, enako kakor drugod v Evropi, napačno verjame, da je rast sama na sebi temeljni cilj družbe. Da je vladajoča ideologija ne glede na smerizpoved politične stranke še zmeraj liberalizem (ali neo ali paleo, je drugotno), je videti po tem, da ves parlamentarni spekter evropske politike prostovoljno podreja vse druge politične cilje in sam družbeni razvoj cilju rasti. Sredstva za doseganje rasti so skoz in skoz politična: ukrepi za povečanje konkurenčnosti gospodarstva vsake posamezne države nasproti vsaki drugi, tekmovanje v metanju denarja v brezno največjih zadolženih podjetij pod jurisdikcijo vsake države, blago obdavčenje bogatašev ter demontaža socialne države s kleščenjem proračunov in »fleksibilno« delovno zakonodajo. Skupni posledici takih ukrepov so stopnjevanje družbenih bojev v vsaki posamezni državi in vedno večja trenja med državami.
»Po« krizi bo torej - zares kriza! Namreč družbena in politična kriza vsake posamezne države, EU in - zaradi vsega tega - mesta in vloge Evrope v svetovnih družbenih razmerjih. Aladinove svetilke za izhod iz te krize, v katero šele stopamo, zdajšnja »politika« nima. Prepoznavni znamenji nove, odgovorne politike v Evropi in Sloveniji bosta šele to, da bo opustila idejo o medsebojni ekonomski konkurenci med državami v EU in se nehala bahati z vsakim evrom, ki ga iztrga EU. Za cilj si bo morala postaviti solidarnost med evropskimi državljani in med evropskimi državami in se vprašati, kakšna mora postati Evropa, da bo to uresničljivo, in kaj moramo početi mi sami, da bo Evropa postala taka.
Nikakor pri tem nimam v mislih samo »visoke politike«. To so stvari, ki prizadevajo vsakogar, in to tudi v našem lokalnem, mikro, okolju. Postavimo, da »izhod iz krize« v Nemčiji pomeni, da nemška avtomobilska industrija spet potrebuje podizvajalce. Ali to pomeni, da bo, recimo, vstal od mrtvih Prevent iz časov, ko je vse zalagal s prevlekami? Realnost »izhoda iz krize« ima več obrazov, vsi pa so grozljivi. Vsesplošna konkurenca med državami napoti BMW ali Renault, da išče podizvajalce, ki so cenejši od slovenskih. Lastnik podjetja v Sloveniji lahko poskusi odpustiti del ljudi in ostanek zaposliti pod slabšimi pogoji; lahko sam poskusi najti delovno silo drugod in svoj kapital odnese v Srbijo ali na Šrilanko; lahko proda svoj delež in se gre sončit na Florido. Delavke in delavci so pri vsakem izmed teh scenarijev postavljeni pred izbiro tipa »denar ali življenje?«, samo da je ta izbira bolj siva: proletarizacija ali proletarizacija?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.