4. 11. 2010 | Mladina 44 | Kolumna
Kdo in kam vozi?
Slovenijo naj bi v prihodnje navezali na nemško-francosko lokomotivo, toda za brezskrbno sedenje v vagonu bo treba razumeti, kam pelje evropska kompozicija
Politični vrh EU je konec oktobra v Bruslju sprejel nekaj političnih zavez glede dopolnil lizbonske pogodbe in finančne stabilnosti. Političnoekonomska kvadratura kroga postaja vedno bolj zapletena. EU se mora v obdobju 2013-2020, če želi preživeti krizo, iz zdajšnje monetarne unije postopoma spremeniti v fiskalno unijo, iz zveze avtonomnih v nekakšno konfederalno meddržavno ureditev. Politična zanka teh sprememb je dopolnitev lizbonske pogodbe, ne da bi do leta 2013 sprožili krizo njenega sprejemanja. Ekonomski problem zadeva način fiskalne konsolidacije. Evropski državniki ob tem delujejo kot razglašen orkester. Deauvillska deklaracija med Nemčijo in Francijo je politično že doživela poraz, Cameron se je doma hvalil s starimi sklepi z vrha EU, Pahor je ob pomanjkanju trdnih slovenskih stališč enkrat prikimaval Merklovi, drugič Cameronu. Slovenijo naj bi v prihodnje navezali na nemško-francosko lokomotivo, toda za brezskrbno sedenje v vagonu bo treba razumeti, kam pelje evropska kompozicija in kje so morebitne odrešilne postaje.
Ostanimo najprej v političnih vodah. Politiki so vsaj na svetovni ravni ob izbruhu krize sprva dosegli zavidljivo soglasje (2008-2009). Politična reakcija je bila koordinirana, hitra in po finančnem obsegu impresivna. Dobljena je bila serija prvih bitk, pri reševanju bank in posameznih nefinančnih sektorjev. Finančna stabilnost in obramba zaposlenosti sta utrjevali politično legitimnost protikriznih ukrepov. Na mednarodni ravni so še posebej presenetile vlade razvijajočih držav Azije in Latinske Amerike, ki so pokazale izjemno politično in ekonomsko robustnost. Toda po navidezno dobljeni vojni z globalno recesijo se je hitro izkazalo, da je težje vzdrževati negotovi ekonomski mir. Leto 2010 je na vsakem novem političnem srečanju ponudilo manj konsenzualnih rešitev. V volilnih letih je povsod prišlo do političnih menjav, povezanost ekonomskih in političnih ciklov je postala usodna, politične elite pa so na naraščajoči politični kaos doma začele reagirati vse bolj panično in fatalistično.
Nenadoma je postalo jasno, da fiskalni stimuli in ohlapna monetarna politika niso dovolj, da potrebujemo veliko bolj kompleksno kombinacijo fiskalne konsolidacije in tečajnih sprememb, strukturnih reform socialne države in novo tržno ter finančno regulacijo. Politika je obtičala v postmoderni krizi vodenja in upravljanja, doživeli smo teater nesposobnosti političnoekonomskih elit, ki niso doumele niti diagnoze niti terapije sedanje krize. Za začetek bi zadostovala tri preprosta spoznanja. Prvič, da je globalna ekonomija vezna posoda, zato ne morejo vsi hkrati izvažati in rasti, vsi hkrati varčevati in izravnavati zunanjih primanjkljajev. V odprtem gospodarstvu velja igra z ničelno vsoto, kjer nekdo dobiva, ker drugi izgublja. Drugič, sodobna tržna gospodarstva temeljijo na kreditnem financiranju, zato niso podobna rimskim latifundijam, kjer lahko trošimo letno toliko, kolikor pridelamo. To je vodilo za treznejše presoje o fiskalni konsolidaciji in denarnem popuščanju. In tretjič, v tržni ekonomiji ne vlada socialni darvinizem, temveč medsebojno zaupanje, da smo vsi v skupnem čolnu. Sodelovanje je ključ sodobne konkurenčnosti, solidarnost velja v krizi več kot racionalni egoizem in vedno bolj prevladujoč ekonomski nacionalizem.
Ekonomski pogledi na fiskalno konsolidacijo niso teoretično nič manj zmedeni in politično težavni. Gre za štiri temeljna stališča. Prvi zagovarjajo hitro znižanje deficita ob pomoči radikalnih rezov v državne izdatke, drugi želijo isti cilj doseči s pomočjo bolj uravnoteženega delovanja, ki vključuje tudi selektivno davčno reformo, tretji fiskalno konsolidacijo blažijo na daljši rok in so proti hitenju, četrti trdijo, da je ključ v spodbujanju rasti in samodejnih stabilizatorjih, ki bodo sami postopno uravnotežili ciklično naravo deficitov. Dejstva so znana. Neto vladne zadolžitve na svetovni ravni so od 23.000 milijard (2007) narasle na 34.000 milijard (2010), kar znaša 59 % svetovnega BDP, ocena IMF za 2015 pa je 48.000 milijard (65 % BDP). To pomeni, da je ogrožena globalna fiskalna stabilnost sveta in medgeneracijska prerazdelitev tveganj in odgovornosti. Naše napake bodo preprosto plačevali naši otroci. Razvite države so na slabšem kot manj razvite, zaradi nižje gospodarske rasti, upadanja prebivalstva in njegovega staranja. Dolg na državljana je v razvitem svetu od 19.400 $ (2007) narasel na 29.000 (2010), v razvijajočih državah pa je danes 1200 $. Zgodbo v razvitih državah poslabšuje nizka rast prebivalstva; Američani bodo leta 2015 dolžni letno 48.000 $, Japonci pa 76.000 $. Vemo tudi za prve ocene fiskalnih stroškov zdajšnje globalne krize. Znašajo v povprečju 13 % svetovnega BDP.
Tudi tukaj imamo na voljo nekatera političnoekonomska spoznanja, ki so lahko poučna za EU in za Slovenijo. Prvič, fiskalna decentralizacija ne prispeva k rasti in konkurenčnosti, pozitivno korelacijo pa prinaša zgolj večja regionalna kohezija. Drugič, finančni sektor hitreje okreva kot realni, zato ima prednost, sanacija bank je pred fiskalno konsolidacijo. Tretjič, hitra fiskalna konsolidacija koristi predvsem visoko zadolženim državam, manj zadolženi naj namesto šok terapije stavijo na gradualizem. Četrtič, zniževanje izdatkov deluje manj recesijsko kot zvišanje davkov. In petič, fiskalna konsolidacija ne vodi do znižanja gospodarske rasti, če državno potrošnjo nadomesti zasebna, ključno pa je vzbujanje zaupanja zasebnih finančnih trgov in podjetnikov. Iz teh modrosti lahko pridemo do pomembnega sklepa. Vsaka država ima svojo formulo fiskalne konsolidacije, ali kot bi rekel ugleden madžarski ekonomist Kornai, vsaka mora najti svojo pot reševanja »mehkih proračunskih omejitev«. Za začetek bi morala slovenska vlada izdelati poročilo o fiskalnih tveganjih in pričakovanjih.
Prihodnost bo pokazala, kdo ima prav v razpravi o ekspanzivni ali restriktivni fiskalni konsolidaciji. Toda že danes je jasno, da potrebujemo kompleksne in pragmatične rešitve, politični in razvojni konsenz doma in v tujini, ki pa ne sme nadomestiti inovativnih in pravočasnih ukrepov. Samovšečni in nerazgledani politiki ter menedžerji naj si kupijo mesto v muzeju voščenih lutk, dokler je še kaj prostora.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.