25. 11. 2010 | Mladina 47 | Kolumna
Preveč moralnega hazarda
Zakaj ne bi Irske reševal konzorcij bank in držav, ki so zagrešile “irski zločin”?
Pred dobrim letom in pol je v finančnem središču Londona krožila šala, kakšna je bila konec leta 2008 razlika med Islandijo (Iceland) in Irsko (Ireland). V eni črki in šestih mesecih. Islandske banke so doživele finančni bankrot konec 2008, Irska je konec novembra 2010 sprejela ponujeno stabilizacijsko pomoč EU in IMF-a. Dve značilni otoški državi na severozahodnem robu Evrope, povsem različni zgodbi nastanka in razvoja krize, toda tako podobne zadrege njenega reševanja. EU je vse manj denarna in vse bolj dolžniška unija. Bori se za svoje preživetje, kot dramatično opozarja Herman Van Rumpuy. Očitno še vedno nismo dojeli narave te krize in zato večinoma grešimo tudi pri njenih zdravilih. Irska je zadnji dokaz in veliko novih niti ne potrebujemo več.
Islandija In Irska sta za začetek dobra primera, zaradi svojih različnosti in hkrati podobnosti. Obe veljata za majhni in odprti gospodarstvi, skupna jima je zgodovinska navezanost na matični državi, Islandije na Dansko in Irske na Veliko Britanijo. Obe sta doživeli vrtoglav vzpon gospodarstva v zadnjem desetletja, ki je temeljil na bančni ekspanziji, tujem kapitalu in kreditnem financiranju gospodarstva. Podobna je bila tudi politična agenda. Politiki in poslovneži so bili povsod vneti zagovorniki neoliberalnega washingtonskega konsenza.
Islandske banke so radikalno privatizirali leta 2003, v slabih sedmih letih so za dvajsetkrat povečale svoj kapital, izposojale so si ceneni denar in ga brez posebnih omejitev investirale doma in po svetu. Trem največjim bankam so še sredi leta 2008 peli hvalnice, toda Islandija se je kljub nekaterim opozorilom (2006) finančno zlomila jeseni 2008. V začetku leta 2009 je dobila novo vlado in po dobrem letu je posebna preiskovalna komisija izdelala 2300 strani obsežno poročilo, ki bi ga bilo treba predpisati kot učbenik za preprečevanje norosti politikov, bankirjev in poslovnežev.
Analiza je kompleksna, sporočilo pa preprosto. Katastrofalne napake so zagrešile zasebne banke, odpovedal je sistem korporativnega upravljanja in sistemskega nadzora, grešili so politiki in centralnobančna administracija, svoje so dodali mediji in ideologija svobodnega trga, pa tudi naivnost državljanov in brezbrižnost drugih držav. Epilog je jasen. Pred sodišče bosta stopila bivši predsednik vlade Haarde in bivši guverner centralne banke Oddsson, pa poslovna vodstva treh vodilnih bank in še nekateri drugi. Islandija je lani na priporočilo nordijskih držav zaprosila za vstop v EU, želi takojšen prevzem evra. Islandiji je lastna valuta v tej krizi škodovala, postala je plen medvalutnih špekulacij. Finančna sanacija ostaja znotraj bančnega sistema. Reševanje krize ni povsem sledilo evropskemu vzoru fiskalnega intervencionizma, ko država v zadnji instanci postaja plačnik in reševalec finančnega sistema.
Irska je kot »keltski tiger« veljala za evropski vzor neoliberalnega gospodarskega razvoja, mešanice azijske industrijske politike in zahodne financializacije družbe. Prevzem evra ji je prinesel nizke obrestne mere in ceneno zadolževanje, znižal valutna tveganja in odprl trg neposrednih investicij in lastniškega prepletanja finančnih holdingov. Irska je veljala za biserni člen integriranih finančnih trgov, z visokimi donosi, nizkimi korporativnimi davki in trdimi proračunskimi omejitvami (suficitom). Toda podobno kot v ZDA so bili za banke usodni nepremičninski balon, ki je v zadnjih treh letih početveril cene nepremičnin, predvsem pa špekulativne naložbe in razviti finančni instrumenti, ki so kontaminirali irske banke. Irska ima ene najtrdnejših javnih financ, toda globoko in usodno bančno krizo. Izpostavljenost tujih bank oziroma držav do Irske je ogromna, Velika Britanija meri 222 milijard, Nemčija 205, ZDA 114, Francija 86 in tako dalje, skupaj več kot 700 milijard dolarjev.
Irska lekcija ima nove poudarke. Zlomili so se nekateri proizvodni sektorji (gradbeništvo), v krizi se je znašel finančni sektor, verižni stečaji so dodatno ogrozili banke in proračun. Rešitev so najprej poiskali s »slabo banko« (NAMA), posebno državno bančno agencijo za prevzem slabih kreditov, ki pa ni uspela. Prišla je prepozno, ponudila premajhne odkupne diskonte, bila je preveč selektivna glede prevzemov kreditov, predvsem pa slabost Irske ni kapitalska ustreznost bank, temveč likvidnost. Celoten bančni sistem je zato držala nad vodo likvidnostna pomoč ECB, sicer bi Irska končala kot Islandija. Euro je bil za Irsko rešitev. Irska usodna napaka je bila, da je v paniki leta 2008 država prevzela jamstvo za domače depozite in vse druge obveznice irskih bank doma in v tujini. Vse skupaj je vodilo v radikalno destabilizacijo javnih financ in izjemno visok proračunski primanjkljaj. Zato je Irska prva uporabnica nove evropske jamstvene sheme (EFSF). Irska se je temu upirala, ker izgublja avtonomijo svojih ekonomskih politik, najbolj izpostavljene države EU pa so hitele, ker bi s tem razbremenile lastne banke. In epilog reševalne akcije EU bodo predčasne irske volitve.
Kaj je nauk obeh zgodb? Najprej, da noben primer ni enak drugemu in zahteva drugačne rešitve. Drugič, da postaja vse bolj ključno, kako razmejiti javne (fiskalne) in zasebne (bančne) odgovornosti za sanacijo krize. In tretjič, da enosmerni ukrepi (splošna fiskalna stabilizacija) vodijo do novih globalnih nesorazmerij. Če je problem solventnost, potem je glavnina sedanjih fiskalnih ukrepov napačna. Vse bolj očitno postaja, da bi krizo morali bolj prepustiti bankam in finančnim trgom, manj pa državnim financam in javnemu zadolževanju. Tudi novi evropski finančni blažilnik (EFSF) ni rešitev, preveč je moralnega hazarda, premalo stavi na pragmatične rešitve. Le zakaj ne bi Irske reševal konzorcij bank in držav, ki so zagrešile »irski zločin«, zakaj EU ne spodbuja finančnega restrukturiranja dolgov znotraj »finančnih trgov«, zakaj nima EU močnejšega proračuna z lastnimi viri (obdavčitev finančnih transakcij), ki potem podobno kot v ZDA amortizira fiskalne težave članic in podobno?
Zdi se, da je vsak korak k rešitvi krize bolj problematičen in da še vedno ne razumemo, kaj nas je privedlo v ta globalni krizni kaos. Čas krize ne prenese ekonomskih ideologij in še manj slabega protikriznega vodenja. Toda za sedaj imamo obojega na pretek.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.