2. 12. 2010 | Mladina 48 | Kolumna
Usodna frustracija
Nacionalni reformni program niti formalno niti vsebinsko ne ustreza naslovu in pričakovani vsebini
Nacionalni reformni program (NRP) je še eden v vrsti vladnih dokumentov, kjer formalni okvir ne ustreza vsebini. Še manj pa je jasno, kdo je naslovnik in dejanski uporabnik teh politično-ekonomskih pisarij. NRP prihaja natančno ob polovici mandata te vlade in simbolizira njen dosedanji pristop in prihodnji domet. Skupna ocena socialno-ekonomskih ministrstev je, da so delali veliko in dobro. Osrednji krivec za njihovo slabo javno podobo sta zunanja globina krize in slabo domače komuniciranje. Toda NRP ne odpravlja nobenih od teh osrednjih problemov. Še vedno je usodno odvisen od kriznega razpleta EU, hkrati pa tudi tokrat ne ponuja prepričljivo drugačnega reformnega pristopa do domačih javnosti. Dokler bomo torej delali problematične proevropske dokumente, ki v ničemer ne spodbujajo državljanov glede sprejemljivosti reformnih sprememb, nam ni pomoči.
Nacionalni reformni program najprej niti formalno niti vsebinsko ne ustreza naslovu in pričakovani vsebini. Kot programski dokument bi moral vsebovati veliko več konkretnih podatkov in akcijskih projektnih napotil. Za dobro reformno agendo mu manjka jasna predstavitev reform. Če že ponuja celovito platformo sprememb, potrebuje preprosto in prepričljivo zgodbo, zakaj in kaj, kako in kdo so nosilci sprememb. NRP ni niti strategija niti program institucionalnih reform, ne ponuja koherentnega sistema ekonomskih politik in tudi ne sistematičnega nabora strukturnih ukrepov. Namesto tega smo dobili nekakšno mešanico domače Izhodne strategije 2010-2013 in Proračunskega memoranduma 2011-2012 z novo evropsko strategijo (Evropa 2020). Dokument brez barve in okusa, delan v maniri napačnih šablon ekonomskih politik v zadnjem desetletju. Brez podatkov in ustreznih meril, brez zavezujočih ukrepov in odgovornosti, namesto tega pa veliko razvojne ideologije in formalnih zavez.
Logika NRP je razmeroma preprosta. Temeljni cilj je dolgoročna vzdržna gospodarska rast. Temeljno sredstvo za dosego tega cilja je konsolidacija javnih financ s krčenjem izdatkov in ne s povečanjem davčnih obremenitev. Razvojna vertikala sprememb temelji očitno na več stebrih, od inovativnega podjetništva in povečanja zaposlenosti do spodbujanja znanja in aktivnosti posameznikov, temeljni materialni razvojni preboj zagotavljata prometna infrastruktura in energetika, najpomembnejše dolgoročne reforme pa zadevajo pokojninski in zdravstveni sistem. Horizontalni preseki teh stebrov se dotikajo ekonomske konkurenčnosti, okoljske nizkoogljične družbe in večje socialne kohezivnosti. Kriza naj bi razkrila nekatere strukturne slabosti in neravnovesja slovenskega gospodarstva. Tu so premajhna produktivnost in konkurenčnost, pa korporativno upravljanje in slabo vodenje, visoka zadolženost podjetij in nelikvidnost, stalnica so pomanjkljivosti na trgu dela, problematično je gradbeništvo, manjka novih perspektivnih projektov. Toda dokument ni problemski, ne ponuja hierarhije problemov in nabora sistemskih rešitev. Nejasna je opredelitev ciljev, ni razmejitve med dolgoročnimi in kratkoročnimi pristopi, ni jasne časovnice projektov in tudi ne izvedbenega projektnega menedžmenta.
Nerodnosti ni ne konca ne kraja. Ukrepi za fiskalno vzdržnost so na primer povzeti po glavnem ekonomistu IMF-a O. Blanchardu, potem jih kot v kakšnem študentskem seminarju priredijo za Slovenijo. Med možnimi ukrepi za znižanje javnega dolga pa se malce vstran mimogrede omenja tudi »postopno zmanjšanje državnega lastništva«. In če je ključno ozko grlo rasti in strukturnega primanjkljaja staranje prebivalstva, potem so tu famozne tri odrešitve. To so »pametna rast«, »vključujoča rast«, »trajnostna rast«, tri nove evropske pomenke za trajnostni razvoj in vse, kar sodi vanj na splošno in počez. Še dobro, da so cilji »pametne« in »vključujoče« rasti raztegnjeni do leta 2020, da lahko vmes postorimo še kaj nespametnega in tudi koga izključimo, če je treba. Seveda v okoljskem razdelku o energiji ni nikakršne navedbe največjega energetskega projekta novega desetletja, in podobno projektno mrtvilo velja tudi za druga področja. Navidezno najbolj pregledna je končna matrika razvojnih politik in ciljev, ki pa samo še dodatno razkriva dodatni težavi.
Prva se nanaša na uporabo podatkov in analitično podporo statističnih podatkov v tovrstnih dokumentih. Spet imamo pri analizi zgolj makroekonomske, ne pa tudi drugih podatkov, ki bi lahko dokazovali domete »pametne«, vključujoče« in »trajnostne rasti«. Ni prave povezanosti med strateškimi in drugimi cilji ter izbranimi kazalci, še manj med njimi in strateškim ukrepanjem, kar je temelj učinkovitega vodenja sprememb in obvladovanja sedanje krize. O tem nenavadnem informacijskem deficitu, zmotni politični legitimnosti ukrepov ter pomanjkljivi statistični pismenosti deležnikov, od vlade do državljanov, so na začetku tega tedna govorili tudi visoki predstavniki OECD, Statističnega urada Slovenije in drugi strokovnjaki ter politiki. Druga napaka tiči v sami strukturi in vsebinskem zastavku dokumentov, s katerimi nosilci slovenske ekonomske politike načrtujejo spremembe. V takšni obliki in vsebinski zastavitvi to ni orodje učinkovitega vodenja sprememb, temveč predvsem samomorilsko orožje, ki zmanjšuje nujno potrebno zaupanje in legitimnost političnih odločitev. Če so takšni zmazki ogledalo politike, potem ni mogoče zmagovati nad krizo niti na ravni EU niti same Slovenije. Strokovno je popolnoma jasno, kaj morajo vsebovati takšni dokumenti, in skrajni čas je, da jih v temelju spremenimo, tako z vidika statistično analitičnih podlag, vsebinske strukture, kot tudi načinov uporabe.
Seveda pri tem nismo niti načeli vsebinskih vprašanj, kje tičijo pasti sedanje »recesijske ekonomike« EU, ki politično ogrožajo unijo. Prav tako ostajajo nerešena protislovja domače fiskalne konsolidacije, saj je predlagani reformni program kratkoročno brezpredmeten za ozdravitev javnih financ. Vse skupaj je demonstracija grozljive nemoči in osupljive nesposobnosti. Za sprejemanje političnih odločitev in učinkovito izvajanje ukrepov preprosto nimamo niti razvojnega konsenza niti pravih voditeljev. Kako in kdo naj ukrepa? To očitno postaja vedno večja in usodna frustracija reformnega izhoda iz sedanje krize.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.