9. 12. 2010 | Mladina 49 | Kolumna
Slovenski Enron
Merkur je žalostna zgodba in klavrna podoba slovenskega novodobnega kapitalizma
Poslovna saga o Merkurju že nekaj časa ubira poti skozi dantejevskih devet peklenskih krogov. Število grešnikov je večje, kot mislimo, duše ekonomskih, političnih in poslovnih malomarnežev pa bolj sprijene, kot bi se sprva zdelo. Merkur postaja učni primer usodno napačnih odločitev cele vrste deležnikov Merkurja. Razgrinja poslovne zablode menedžerjev v prvem krogu, revizijskih hiš in finančnega inženiringa bank v drugem, neznosno lahkotnost politike in državnih regulatorjev v tretjem, pa tudi napačno zakonodajo in nedelovanje vseh instanc preganjanja poslovnega kriminala in delovanja pravne države v zadnjem delu. Vse skupaj je žalostna zgodba in klavrna podoba slovenskega novodobnega kapitalizma.
Merkurjeva zgodba je bila sprva klasičen primer slovenske tranzicijske poslovne uspešnice. Družba se je v devetdesetih letih razvijala razmeroma konservativno, pravi zalet je dobila šele z novo upravo Bineta Kordeža. Toda že prvi poslovni skoki so bili relativno zaletavi in protislovni. Uspešnemu prevzemu Kovinotehne konec devetdesetih je nekaj let kasneje sledil poslovni polom z Bofexom. To pa ni omajalo novega razvojnega modela Merkurja, ki je temeljil na hitri poslovni rasti. Merkur se je širil s prevzemi manjših trgovcev, agresivno gradnjo novih trgovskih centrov in postopnim osvajanjem tujih trgov. V dobrih desetih letih se je vrednost družbe več kot podeseterila, prihodki so na leto rasli za okoli 15 odstotkov, dobičkonosnost in gotovinski tok so omogočali razmeroma varno zadolževanje. Poslovne uspehe so zlasti po letu 2004 tlakovali visoka gospodarska rast in potrošnja, razcvet gradbeništva in razpoložljivost relativno cenenega kreditnega kapitala.
Toda Kordežev poslovni model je bil problematičen, ne samo iz sedanjega zornega kota krizne ekonomike, temveč povsem normalne presoje poslovnih tveganj in možnosti izgub. In tu sta grešila tako uprava kot nadzorni svet. Razvoj Merkurja je bil preprosto prehiter, temeljil je na visokem finančnem vzvodu in prepričanju, da bo poslovna rast družbe vedno znova pokrivala visoko stopnjo zadolževanja. Ko je torej leta 2007 Kordež načrtoval in v dobrem letu tudi izpeljal menedžerski prevzem Merkurja z dodatnim verižnim zadolževanjem lastnega podjetja BK, pa menedžerske prevzemne družbe Merfin in še nekaterih drugih prevzemnih partnerjev, je bilo po dobrem letu jasno, da lahko Merkur in prevzemnike reši samo še poslovni čudež. Zakaj se je Kordeževa poslovna ekipa odločila za tako tvegano potezo, kako so se iz zglednega prvega kroga Dantejevega pekla skokovito prestavili v tretji in četrti krog, od »pravičnikov« do »požeruhov« in »pohlepnikov«? Behavioristična teorija financ pojasnjuje nekaj iracionalnih in nezavednih skrivnosti takšnega poslovnega obnašanja, te čudne slike kognitivne, socialne in emocionalne psihologije menedžerjev pri ključnih odločitvah.
Merkur je pokopalo visoko kreditiranje razvoja družbe in njenega prevzema, prepričanje o domala brezmejnem kreditnem pokrivanju na temelju širjenja prihodnjih vrednosti družbe. To sta preprosto napačna razvojna formula in zgrešen poslovni model družbe. In tu ni kaj dodati. Mnogi so spregledali dodatno težavo vseh menedžerskih prevzemov. V zaprti upravljavsko lastninski strukturi prihaja do čistega incesta korporativnega upravljanja. Nikogar ni, ki bi v imenu lastnikov ustavil napačne poteze menedžerjev, ki so hkrati lastniki in nadzorniki. Avtopilot preprosto odpove, ocene tveganj ni več in strmoglavljanje je samo vprašanje časa. Zato je leto 2009 krona napačnih potez. Namesto dezinvestiranja stoji investicijski cikel, poslovno sanacijo nadomesti reorganizacija, družba tone v močvirju finančnega veriženja s premoženjem in kreditnimi obveznostmi Merkurja, Merfina, HTC Dva in drugih povezanih družb. Kordež in njegovi iz šestega kroga finančnih »heretikov« postajajo samo še »prevaranti« predzadnjega peklenskega kroga, ki vodi do končnega finančnega zloma Merkurja konec leta 2010.
Toda na tej poti Merkurjevi menedžerji niso bili sami. Nesporno so odgovorne banke, ki so kreditirale poslovanje in prevzemno finančno veriženje. Njihova ocena tveganj je bila enako sporna kot pri Merkurjevih menedžerjih in v tem so prednjačile zasebne in ne državne, tuje in ne domače banke. To je pomembno sporočilo za tiste, ki brezglavo in vsevprek napadajo banke, zlasti NLB. Revizorska hiša je na drugi strani pokazala na vse omejitve takšnih presoj in poročanj, zlasti v obdobju poslovnih lomov in računovodskih slabitev vrednosti. Toda to poznamo že od Enrona dalje in Merkur je zgolj naš primer.
Pomembno odgovornost nosijo tudi država in njeni regulatorji. Napačna prevzemna zakonodaja, Bajukova davčna reforma in Janšev zaletavi spopad s poslovnimi elitami so mnoge menedžerje pognali na prevzemne okope. Razvojni model Janševe vlade je bilo zadolževanje, neto dolg je narasel za 10 milijard in se prelival tudi v sporne finančne holdinge in prevzeme. V Pahorjevi administraciji je prednjačil ministrski jurišnik Lahovnik, v kritičnem trenutku je protitajkunska histerija domala zaustavila kreditni tok in onesposobila jamstvene sheme. Regulatorji trga vrednostnih papirjev so ostali nemi, BS se je prebudila leto prepozno. In ne nazadnje so molčali tudi drugi, od davčne uprave do preiskovalcev in drugih pravnih preganjalcev gospodarskega kriminala. Ti se običajno zganejo šele ob javnih novinarskih razkritjih, kriminalisti pa že tri leta uprizarjajo groteskne in povsem neprimerne holivudske predstave začasnega prijetja domnevno spornih in krivih menedžerjev.
Poslovno hazardiranje s tveganji se tako v seriji neodgovornega ravnanja deležnikov spreminja v moralno krizo biznisa in države, menedžerjev in politikov. Poslovna odgovornost Kordeževe uprave je nesporna, tudi nihče od drugih menedžerjev v Merfinu ni izstopil in zavpil, da je cesar gol in da cesarstvo propada. Celo pokojni Knuplež ne. Moralni hazard Merkurjeve zgodbe dokazuje, da so v prerazdeljevanju odgovornosti in interesov usodno sodelovali tudi drugi deležniki. Zato je Merkur naše skupno ogledalo. In ko bomo v njem zagledali podobe Kordeža in njegovih, bomo morda v njih prepoznali tudi sami sebe. Zato v tej deželi domačijskega kapitalizma tako ljubimo razbita ogledala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.