EU, srce svetovne krize
Leto 2011 bo dejansko čas iskanja preživetja EU, kot smo jo poznali doslej
Globalne politično-ekonomske napovedi na začetku letošnjega leta nehote odpirajo perspektive celega desetletja. V igri napovedovanja bodo v letu 2011 na mizi tudi težko napovedljive karte. Pred nami je še eno leto globalne tržne negotovosti, politične nesposobnosti za dobre in možne institucionalne rešitve in kulture nezaupanja v vodstva in skupne rešitve. To bo še vedno leto zasilnih rešitev in reformnih obljub, bolj navideznih kot dejanskih sprememb, leto čakanja na čudeže, ki naj bi jih prinesli drugi, leto vere v možnost preživetja »free riderjev«, prostih jezdecev«. Zahodni svet vidi izhod v razvoju perifernih držav BRIC, zasebni sektor naj bi rešila država, dolžniško krizo naj bi odrešila gospodarska rast, sedanjo socialno vzdržnost naj bi zagotovili učinki jutrišnjih reform ... Toda nihče ne želi priznati, da ni zastonjkarskega kosila. Zato bodo leto 2011 najbolj zaznamovali dolžniška kriza držav v razvitem svetu, negotovost globalnega finančnega in monetarnega sistema, kriza vodenja in upravljanja ter širjenje starega in novega fundamentalizma.
V novo desetletje stopamo z novim paradoksalnim spoznanjem. V krizi tiči razviti svet, najbolj opazno EU, ZDA in Japonska. Kriza pa je sorazmerna z razvitostjo in sistemsko nestabilnostjo financ, s »financializacijo« tržnega gospodarstva in njegovim razraščanjem v tržno družbo (»marketizacija« države), z ideologijo tržnega fundamentalizma in preraščanjem formalne demokracije v vladavino plutokracije. V resnici so v prednosti države z novimi modeli državnega kapitalizma, ki imajo močne in vplivne vlade z razmeroma veliko sposobnostjo vodenja razvojnih sprememb in obvladovanja socialnih pričakovanj ljudi. Perifernim državam svetovnega kapitalizma (BRIC) je v zadnjih dveh letih uspelo zagotoviti hitro gospodarsko rast, ki jim omogoča potrebno socialno varnost in politično legitimnost za vodenje sprememb. Nasprotno pa razviti svet doživlja pravo politično-ekonomsko paralizo. Finančna in bančna kriza zasebnega sektorja se je lansko leto prelevila v dolžniško krizo držav in v prve bankrote manjših članic EU, kot sta Grčija in Irska. Zato bo leto 2011, posebno v EU, namenjeno obvladovanju zadolženosti in konsolidaciji javnih financ.
Igra številk je zgovorna. Svetovno gospodarstvo bo v letu 2011 raslo nekaj pod štirimi odstotki BDP-ja, manj kot leta 2010. V ZDA in EU bodo popustili učinki državnih spodbud, v državah BRIC bodo ohlajali pregreta gospodarstva. Predvsem pa v razvitih državah prevladuje ideologija fiskalnega varčevanja, nezaupanje porabnikov in investitorjev je še vedno veliko, banke in finančni sistemi pa tudi niso ozdravljeni tveganih naložb. Zato bodo razviti v letu 2011 rasli pod dvema odstotkoma, države v razvoju med šest in sedem, domala prepolovljena svetovna trgovina glede na leto 2010 pa bo s skoraj šestimi odstotki tudi letos gonilno kolo svetovnega gospodarstva. V letu 2011 bo gospodarska rast ključnega pomena. Razvite države upajo, da bo to prineslo večje proračunske prihodke in znižalo fiskalne pritiske, razvijajočim se državam pa ponuja potrebno samozavest glede razvojnega dohitevanja. Pod težo izhoda iz krize bodo v ospredju vzdržni finančni sistemi in ne ekološke zahteve trajnostnega razvoja. Leto 2011 je namreč tudi čas treznejših presoj glede financiranja stroškov boja proti podnebnim spremembam. To bo začetek pokopa evropskega modela 20/20/20, ki zahteva do leta 2020 znižanje toplogrednih plinov za 20 odstotkov in petino zelene energije.
Največje tveganje sveta tiči v EU, ki s težavo premaguje dolžniško krizo. Svetovni dolg meri danes nekaj nad 82 000 milijard USD, pri čemer je javni dolg slaba polovica tega, večina pa tiči v najrazvitejših državah. Danes se meri moč držav v centru s sposobnostjo obvladovanja zasebne dolžniške krize in konsolidacijo javnih financ. Toda največ težav ima pri tem prav EU. Razlog je preprost. Evropske države so podobno kot druge uporabljale dolžniške vzvode gospodarske rasti in blaginje prebivalstva, nimajo pa enako učinkovitih sredstev za gašenje kriznega požara. EU se je v tej krizi izkazala kot institucionalni torzo, kjer monetarna unija z evrom zahteva določeno fiskalno unijo, oboje pa veliko večje politično povezovanje, ki pa dejansko ni nezaželeno. Fiskalna unija bi namreč zahtevala večjo fiskalno centralizacijo, fiskalne transferje od bogatejših k revnejšim državam, predvsem pa veliko višji evropski proračun in lastne fiskalne prihodke. Dejstvo je, da dosedanja fiskalna pravila niso preprečila dolžniške krize in da novi mehanizem refinanciranja dolgov ne rešuje problemov večjih držav, kot sta na primer Španija ali pa Italija. Zato bo leto 2011 dejansko iskanje preživetja EU, kot smo jo poznali doslej.
Nemčija je danes za EU tisto, kar pomenijo ZDA za svet. Postavlja pravila igre glede razvoja evra in EU in velja za zadnjega posojilodajalca oziroma potrošnika evroobmočja. Nemčija zahteva fiskalno disciplino, strukturne reforme in cenovno stabilnost, omejuje skupne finančne garancije in zavrača evropske obveznice. Toda visoka stopnja fiskalne discipline, edina mantra EU v letu 2011, je lahko problematična za države s šibkim domačim povpraševanjem, ker deluje prociklično. Podobno velja za strukturne reforme, ki zadevajo trg dela, pokojninski in zdravstveni sistem. Dejansko pa v letu 2011 potrebujemo reformo financ in bančnega sistema, predvsem javne uprave in vodenja javnih in zasebnih sistemov. Pretok kapitala in dela, pa tudi skupen trg blaga in storitev, infrastrukture in energetike mora dejansko zaživeti in to mora biti temeljno spoznanje EU v letu 2011. Težava EU zato ni toliko fiskalna odgovornost držav, temveč finančna neodgovornost zasebnega sektorja, slabo integriran enotni trg, politično in poslovno nezaupanje v skupne rešitve.
Leto 2011 bo torej čas globalnih presoj antikriznih receptur. Prevladujoči tržni fundamentalizem bo moral dobiti treznejše idejne in institucionalne nastavke. Za prvo so odgovorni ekonomisti, za drugo politiki in poslovneži. Osrednjo politično bitko leta 2011, vsaj v EU, bodo vodili sindikati in vlade. To bo leto politično-ekonomskega populizma doma in prerazdelitve moči ter odgovornosti na globalni ravni. Toda namesto častitega Shakespeara nas čaka zgolj usoda Hamletov v Spodnji Mrduši.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.