Draga učna ura
Vse smo pomešali. Poslovne projekte razumemo kot politične spektakle, tiho lastniško diplomacijo pa smo spremenili v javno pranje perila.
Sredi meseca se je na Brdu pri Kranju končala druga javna obravnava o nacionalnem logističnem holdingu in upamo, da bo tudi zadnja. Enoletna saga o združevanju treh družb, SŽ, Luke Koper in Intereurope, je namreč poslovno in ekonomsko zgrešena. Pomeni čudaški primer politično-ekonomskega inženiringa obeh osrednjih vladnih akterjev, Pahorja in Vlačiča, in velja za cinični dokaz, kako cepljenje domnevnih socialistov s tržno ekonomiko vedno znova vodi do poloma politike in biznisa. Pri tem smo pomešali vse, kar je mogoče. Poslovne projekte razumemo kot politične spektakle, tiho lastniško diplomacijo smo spremenili v javno pranje perila, mačistični politiki brez posebnega znanja in izkušenj bi radi postali vrhunski menedžerji. Takšni projekti in pristopi sejejo nezaupanje in ogrožajo politično in poslovno kredibilnost države, povečujejo oportunitetne in transakcijske stroške.
Skušajmo dešifrirati to nenavadno zgodbo v treh dejanjih. Vlada je najprej konec decembra 2008 začela svoj pohod na SŽ z nesrečnim imenovanjem nadzornega sveta, ki ga je za trenutek zaustavil KAS, toda v dobrem letu je sledila serija odstopov in zamenjav njegovih članov. Podobno usodo so v slabem letu doživljali kar trije generalni direktorji, konec leta 2009 pa sta v upravljanje in vodenje družbe neposredno posegla tudi Pahor in Vlačič. V prvem letu vladnega mandata smo dobili kronski dokaz nesposobnosti slovenske države na področju korporativnega upravljanja, toda Pahor in Vlačič sta menila nasprotno. SŽ so tičale v globoki poslovni izgubi, EU je zahtevala celotno reformo železniškega prometnega sistema, napake prejšnjih vodstev in vlad so bile evidentne. Ocenila sta, da so SŽ najboljši poligon, kjer bo mogoče hitro dokazati nov pristop h korporativnemu upravljanju, doseči hitre spremembe in požeti dobre rezultate.
Na drugi strani je tičala stara pobuda nemških železnic (DB) še iz Janševih časov, da bi problem SŽ reševali s pomočjo novega logističnega holdinga. Tam, kjer so Bajuk in njegovi omahovali, je Pahor videl priložnost. Pojavil se je bivši vodilni menedžer Mehdorn kot nekakšen svetovalec vlade, ki je v njenem imenu začel voditi novo igro glede združevanja treh družb. Poslovna ideja holdinga naj bi bila jasna. Z združenim podjetjem bi povezali logistične storitve, nastopili kot pomemben tržni ponudnik, hkrati pa bi lahko v okviru holdinga lažje obvladovali stroške in finančne tokove. Pahorjevi so se pri tem nadejali poslovne sanacije železnic, Mehdorn je v imenu slovenske vlade dejansko najverjetneje deloval za DB in druge nemške interese, edino pogledi Luke in Intereurope so bili nasprotni. Zgodba je bila povsem jasna. Obe družbi sta tičali zaradi katastrofalnega vodenja Janševih menedžerskih jurišnikov v velikih poslovnih težavah, novi menedžerski vodstvi pa sta komajda začeli poslovno sanacijo. Četudi bi logistični holding pomenil razmeroma dobro razvojno alternativo za vse tri družbe, sta bila čas in način združevanja povsem zgrešena. In to sta obe menedžerski vodstvi v Luki in Intereuropi jasno povedali. Mehdorn kot izkušen menedžer bi to moral videti že na prvem koraku in odnehati.
Obstaja še tretja košarica napak. V okviru strateškega menedžmenta so združitve najtežji poslovni problem in zato jih dejansko povsem uspe manj kot tretjina. Temeljni vzrok niso finance ali tržni pristopi, niti pravna organizacija ali ekonomika poslovnih procesov, čeri tičijo v mehkih dejavnikih, od nezdružljivih kultur do prepirov med vodstvenimi strukturami. Preciznost vodenja takšnega projekta velja za menedžersko mojstrstvo, mi pa smo tu imeli ples političnih amaterjev in nonšalantnost Mehdorna, ki naj bi deloval brez pogodb in prave odgovornosti. Že sama izbira SŽ kot izhodiščne družbe za dokazovanja menedžmenta sprememb je popoln strel v koleno. Samo združevanje sicer lahko sprožite od zgoraj navzdol, toda dejansko lahko uspe samo od spodaj navzgor. In tudi tu so se zmotili. Takšen projekt zahteva natančno vodenje in graditev zaupanja na vsakem koraku, temeljiti mora na kombinaciji strateškega načrta, poslovnih izračunov in jasnih medsebojnih zavez. Namesto tega smo imeli neznosno improvizacijo, brez pravih analiz in strateških projektov. In ko sta Pahor in Vlačič delno doumela, da tacata po močvirju, sta naredila zadnjo ključno napako. Tiho poslovno diplomacijo sta zamenjala s transparentnim pogajanjem in vsesplošno slovensko politično razpravo. Zgodba ni osamljena, videli smo jo pri NLB, AA in drugod. Deutsche Bahn je po seriji teh neumnosti objavil, da nima več poslovnih interesov za holding, nimajo jih tudi drugi investitorji, če opazujejo slovenske domačijske kljukce in želijo ohraniti »evropsko« poslovno kredibilnost.
Dejansko je poslovni model holdinga problematičen. Vertikalno združevanje tovornega pristanišča, logista in železniškega prevoznika je sila redko in mora imeti izredno trdno poslovno jedro, od kapitala do ključnih vodstvenih ljudi. Veliko bolj logično je horizontalno povezovanje vsakega od njih s sorodnimi subjekti in potem lahko vse skupaj vodi do projektnega sodelovanja, ki ga lahko formalno nadgradi gospodarsko interesno združenje (GIZ) in ne holding. Holding brez novega kapitala in trdnega vodstva pomeni poslovni pokop vseh treh akterjev, ker bi jim odvzel potrebno fleksibilnost (LK, Intereuropa) ali pa dodatno povečal že tako presežne ravni upravljanja (SŽ). Ker za holdinško zgodbo ni niti svežega kapitala niti novega vodstva, ostaja odpor obeh primorskih družb razumljiv, relativno navdušenje znotraj SŽ pa znak strateških zadreg njenega vodstva. In če bi imeli celo vse troje na pozitivni strani, sta dosedanji pristop in naveza Pahor-Mehdorn potopila vsakršno upanje.
Izhod ni prijeten. Pahorjeva in Vlačičeva učna ura je draga šola za državo in njen poslovni ugled. Morda bi bilo bolje, da sedaj te reči preneseta na obstoječe NS in uprave ter novo agencijo (AUKN). Tam lahko poskusijo s projektnim sodelovanjem, in če želijo loviti fototermine, bi zadostoval GIZ. Poplačilo Mehdornove ekipe bi računovodsko knjižili na predsednikov kabinet, in če tega ne bo, naj računsko sodišče s Šoltesom na čelu pozove Pahorja k odstopu. To je idealni filmski scenarij, ki pa v LA žal ne more kandidirati za oskarja, ker tam ne vrtijo podalpskih dokumentarcev.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.