REŠITELJI, REŠEVALCI, REŠILCI ...
Samo politično nepismenim se lahko utrne ideja, da je trdna oblast vzvod za reševanje družbene krize. Dejansko potrebuje slovenska družba popolno nasprotje nasilnemu poenotenju od zgoraj.
Skupna »vrlina« slovenskih medijev je, da so opozorila o globini družbene krize in poskuse, da bi o njej racionalno razpravljali, spet zmešali v neužitno enolončnico z dnevnimi političnimi manevri za ohranitev ali polastitev oblasti. Različne pobude pa je treba dobro razločiti glede na to, za kaj si sploh prizadevajo. Le tako se bomo lahko za silo orientirali v vsesplošni politični zmedi.
Parola druge republike je med pobudami za »nekaj novega« v slovenski politiki najbolj prazna. Ozračje splošnega nezadovoljstva izkorišča za obnovo fantazije o absolutni parlamentarni večini desnice, poenotene pod Janšem kot vodjo. Ta zadušljivo ozka »perspektiva« po madžarskem zgledu nam ponuja predvsem izključevanje drugače mislečih. Namesto reševanja najbolj žgočih težav (razslojevanje družbe, vsemogočnost bogatih in brezpravnost revnih, brezperspektivnost mladih, nezadostno poznavanje družbene strukture in dinamike, ki onemogoča realistično razvojno strategijo) obeta »dokončni obračun« z režimom, ki ga ni več že vsaj četrt stoletja. Mrtvih in upokojencev ni mogoče lustrirati, mogoče pa je v imenu »poprave preteklih krivic« in »preprečevanja totalitarizma« metati iz službe »nesproščene«. To pa smo vsi, ki opozarjamo, da lov na čarovnice in izganjanje hudiča nista nič novega, razen da povzročata nove krivice. V totalitarizem se pride tudi skozi parlament. Podreditev sodstva politiki, ideje o večinskem parlamentarnem sistemu ali krepitev predsedniške funkcije ali pa izvršne oblasti (in po vsem tem po malem smrdi v idejah o drugi republiki) pomenijo podreditev vse družbe in vseh različnih političnih pobud, ki v njej nastajajo (in jih je že zdaj bistveno premalo za življenje v demokraciji), poenotenemu vrhu. Samo politično nepismenim se lahko utrne ideja, da je trdna oblast vzvod za reševanje družbene krize. Dejansko potrebuje slovenska družba popolno nasprotje nasilnemu poenotenju od zgoraj. Potrebuje ideološko premirje v političnem razredu in zavezo, da nasprotnika jemljemo za dobronamernega in ga poslušamo. Politični razred bi se moral odpreti civilni družbi in postati dovzeten za njene pobude in za njeno avtonomijo. Samo tako bi si omogočil dotok novih idej in morebitno regeneracijo.
Ničesar podobnega si ne moremo obetati od slovenske desnice danes, še zlasti ne pod Janševim vodstvom. Kar zadeva družbeni razvoj, ne ponuja popolnoma ničesar, kar ne bi bilo železni repertoar pasivnega podrejanja evropske politike neoliberalni koncentraciji vsakršne moči v rokah nikomur odgovornih velekapitalistov. Njena kritika koalicijske politike se ne razlikuje bistveno od kritike, ki jo je sama poslušala, ko je bila na oblasti, in če bi bila na oblasti zdaj, bi na njen račun poslušali prav take kritike, kakršne izreka sama. Tisto, zaradi česar je desnica pod Janšo nevarna za prihodnost Slovenije, so njene protofašistične fantazije. S tem nikakor nočem trditi, da je Janša (ali da so njegovi privrženci) občudovalec Mussolinija in Hitlerja. Nikakor! Gre za naravo vezi med vodjem in sledniki in za dojemanje družbe, ki je zanj značilno. Kot vodja združuje tiste, katerim vera v njegovo moč nadomešča lastno šibkost in si od njega obetajo popravo vsakršnih resničnih ali umišljenih krivic, ki jim jih je naredil kdorkoli, ki ga udobno štejejo h »komunajzarjem«. Slovenija se deli na »nas«, ki smo dobri, in na »njih«, ki nam preprečujejo uresničitev naših »vizij«. Simptom take drže, ki ji je upravičeno reči janšizem (saj Janša v janšistični fantaziji ne deluje kot vodja s kakšno »ideologijo«, ampak z držo popravljavca krivic, ki se ne ustraši navpičnih sten in se z nezlomljivo voljo bojuje proti povsod navzočemu »bivšemu režimu«), je prav neznosni občutek, da tudi takrat, ko je na oblasti, ne more vladati, ker ga blokira Sovražnik, in ta je povsod: iz ozadja vleče niti, upravlja podjetja, zabarikadiran je v medijih, v uradih, v šolah ... Obtožbo za protofašizem utemeljujejo bogate zgodovinske izkušnje Evrope med obema svetovnima vojnama: totalitarno nasilje nad vsemi mogočimi fantazijskimi sovražniki se ni rodilo iz vnaprej dane »totalitarne ideologije« (kot poenostavljeno radi verjamejo zlasti desni volivci), ampak iz nezlomljive volje, da bes razočaranega ljudstva, ki doživlja »reševanje krize« kot bogatenje bogatih in brezpravnost nemočnih, usmerja proti notranjemu sovražniku. Notranji sovražnik pa je ekstrakt, ki ga protofašizem ves čas sproti proizvaja. Družba zanj ni prostor, kjer v diskusiji preizkušamo različne načelno enakovredne politike in se umaknemo, če se naša ne izkaže za uspešno. Nadomešča jo mit o narodu kot razširjeni družini, kjer imamo vsi v bistvu isti interes in moramo ravnati složno - kdor se temu ne podredi in ne čuti z nami, pa je tujek v našem okolju. Ovira nas in ga je treba ali prevzgojiti ali odstraniti.
Take fantazije niso nevarne zato, ker bi bili njihovi uresničevalci žleht, ampak zato, ker je v vsesplošni krizi (ne glede na to, kdo poosebi Vodjo - ni nujno, da bi bil to Janša, in niti to ne, da bi bil z desnice) smrtonosno, če nezlomljiva volja, popravljati krivice, mandat za svoje početje prejme od jeznih in nejevernih.
Opozorilo nekaj družboslovcev, da v krizi ljudje pričakujejo mesijo, ima racionalno jedro prav v protofašističnem ozračju, ki se polašča Slovenije. Namesto da bi se SDS odprla družbeni razpravi (in resni kritiki svoje pozicije), si prilašča nezadovoljstvo. Političnemu prisvajanju frustracij je zmotno rêči »populizem«, saj je samostojnih političnih pobud ljudi v krizi premalo, ne preveč. Izkoriščanje jeze je kratko malo protofašistična taktika. Nikakor ne trdim, da Janša »jè« ali da hoče biti mesija. Pričakovanje mesije izhaja iz obupa nad zdajšnjim političnim sistemom v Sloveniji v celoti, z delitvijo na levico in desnico vred. Prednost desnice pred levico je edino, da ni na oblasti in da ima vodjo. Sicer pa ima za resno vladanje še manj znanja in sposobnosti in je bistveno bolj zapredena v pretekle boje. Desnico drži skupaj fantazija o dednem, nepremaganem totalitarizmu levice, samo ta volja do »končnega« obračuna pa še pomaga držati skupaj levico in je dovolj njenih volivcev na zadnjih volitvah primorala, da so glasovali za Pahorja namesto za Zares ali za LDS. Zmaga SDS na prihodnjih volitvah bi bila le potrditev brezizhodnosti zdajšnje delitve na oba bloka. Če bo SDS zmagala, bo to uvod v totalitarizem. Od razmer v svetu in Evropi je odvisno, ali bo zdajšnja desnica z obračunavanjem odprla pot diktatorju, ki jo bo odpravil, ali pa ga bo postavila kar sama.
Žal so resnične tudi govorice, da levica stavi vse upe na iskanje svojega vodje. Potrebuje takega, ki ni kompromitiran in Slovencev ne bi cepil, kakor jih Janša. Že to, da ga išče, dokazuje, da ga nima. Noben ni idealen. Ljubljanski župan je v Ljubljani trdno v sedlu s svojo ekipo in si nabira točke s podjetnostjo (hkrati pa je ranljiv za obtožbe, da je tajkun), zato ga ne vleče v vodenje skregane druščine, ki se ji čas izteka; Janković bolj pripada svetu postpolitike, ki ji bo oblast padla v roke kot zrela hruška, potem ko se bosta levica in desnica pobili med sabo. Ideja, da je na levici, samo kaže, da je ta pojem popolnoma izgubil vsebino. Kučana kot voditelja levice najbolj prepričano promovira desnica sama: potrebuje ga za vzdrževanje svojih fantazij, da je bivši režim še na oblasti, s tem pa hkrati za konsolidiranje svojih volivcev in za upravičevanje Janševe vloge vodje. Za politike na levici je Kučan kvečjemu zadnja možnost. Sploh pa bi kot voditelj zgolj levice ne mogel nastopati kot združitelj naroda, kakor je lahko v preteklosti, ampak bi ga tudi sam cepil - hote ali nehote. Scenarij s Kučanom bo postal verjetnejši, če se bo začela razgrajevati tudi desnica in ga bo »poklicalo ljudstvo« v podobi »nadstrankarske« druščine odličnikov. Trenutno najbolj realističen kandidat je Janez Potočnik, a zanj ni zanesljivo, ali bi lahko koga vodil ali pa bi bil le fasada za leve zdrahe. Vsakdo v tej vlogi bo obsojen na zastopnika združbe v agoniji in bo uspešen le, če bo spominjal na ogledalce, ki vam naravnost kaže spodobno sliko, če pa pogledate od strani, vidite nagico. Če ga boste pogledali naravnost ali z desne, bo vseslovenec, če pa z leve, bo levičar.
Kučanova izjava, da se mora slovenska politika rehabilitirati, je tehtno opozorilo političnemu razredu v celoti. Kaže, da se zaveda odgovornosti, ki se je večina drugih še vedno ne. Napačno jo je šteti le za taktično izjavo ali pa v njej orakeljsko slutiti napoved njegove vrnitve. Popolnoma namreč velja ne glede na to, kdo jo je izrekel, čeprav avtorstvo prispeva k temu, da jo gre jemati resno. Politični razred je izgubil veljavo kot tak, ne glede na barvo. Ne more ga rehabilitirati zamenjava nekaj šefov strank. Kdor zahteva zamenjavo rodov, pozablja bistvene reči. Prvič, podmladki strank so podmladki levo-desnega klofutanja in so po dozdajšnjih izkušnjah kvečjemu še hujši od svojih starejših kolegov. Ni videti, da bi stranke premogle boljši mlajši rod. Mladi bežijo od politike po zgledu intelektualno samostojnih strokovnjakov, ki so iz nje že zbežali ali pa z njo nočejo nič imeti. Drugič, formiranje kakovostnih politikov je v družbeni delitvi dela dolgotrajen proces. Eno je kaznovati korupcijo in odsloviti nesposobne in utrujene. Nikakor pa si ne Slovenija ne katera druga država ne more privoščiti kar odpisa ene generacije ljudi. Mnogi so sposobni, se še učijo in so se zmožni spremeniti. Rehabilitacija lahko pomeni le to.
Prav tako je ideja o resetiranju slovenske politike le domiselna metafora. Samo v slovenskih medijih je mogoče, da v treh ekonomistih na kupu, ki niso ne v vladi ne v opoziciji, takoj »prepoznajo« napoved nove stranke. V njihovi ideji je, nasprotno, dobrodošlo prav to, da vidijo strokovnjaki svoj prostor političnega vpliva in družbene akcije zunaj strank, v polju civilne družbe, kjer se oblikujejo pobude, ki spravljajo v delovanje institucije. Nikakor ne predvsem strank, ampak druge dele družbenega sistema: urade, sodstvo, nevladne organizacije. Slovenski družbeni prostor mora zadihati s polnimi pljuči. Pogoj za to je, da se vse veje oblasti ukvarjajo s tistim, zaradi česar so bili nosilci izvoljeni ali imenovani (namesto same s seboj in s strankarskimi zdrahami), mediji pa s funkcioniranjem družbe, ne s prerokovanjem iz Pahorjevega počutja in iz Kučanovega parkiranja. Vsi smo apolitični, ker se je v praksi političnega razreda in informativnih medijev predstava o politiki strahovito skrčila in ne zajame več temeljnih problemov, kakor jih različni deli slovenske družbe doživljajo na svoji koži. Besedo si jemljejo sami - ampak ali je naš politični in medijski prostor sploh tak, da se različni deli lahko med seboj obveščajo in sporazumejo? Nekoliko dvomim, da blogi zadoščajo za to. Še bolj pa dvomim, da dobičkonosna proizvodnja političnih tračev in navideznih dogodkov vzpostavlja kakšno javnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.