Nova podoba krize
Stojimo na bregu nevarne inflacijske spirale
Večglavi zmaj globalne krize očitno dobiva v letu 2011 novo podobo. Z veliko verjetnostjo smo na začetku dolgoročnega inflacijskega vala. Še pred dobrim letom je v razvitem kapitalističnem centru buril politične duhove ekonomski strah pred deflacijo, danes pa stojimo na nasprotnem bregu nevarne inflacijske spirale. Ne gre za nobeno presenečenje. Inflacija je redna spremljevalka velikih, sistemskih in dolgoročnih ekonomskih kriz. Spodbujajo jo zamejeni trgi hrane, surovin in energentov, lahko je rezultat fiskalnih in dolžniških kriz, pogosto stoje za njo politične drame in družbeni kaos. Ne pozabimo, inflacija je hkrati denarni in psihološki fenomen. Morebitno novo inflacijsko obdobje lahko koristi globalnemu izhodu iz krize, lahko pa prizadene mnoge države in povzroči nove težave. Tudi antiinflacijska politika je danes nekonvencionalna. Namesto monetarne politike vsaj v EU stavijo bolj na fiskalne in strukturne ukrepe. V ospredju so problemi zaupanja in kredibilnosti, ki sodijo v politično psihologijo inflacijskih pričakovanj. Za Slovenijo kot majhno in odprto gospodarstvo je inflacija lahko usodna, če ogroža našo konkurenčnost in izvozne možnosti. Sedanje reagiranje glede cen živil je zato umestno. Nevarnost je preprosto prevelika, da bi jo spregledali ali celo zanemarili.
Inflacija postaja novica leta, čeprav sloviti The Economist miri duhove, da so tveganja trenutno precenjena. Podatki in trendi gibanja cen so relativno sveži, obvladovanje inflacijskih tendenc pa se povsod zdi dovolj trdno in zanesljivo. Pa je res tako? Letne inflacijske številke so za zdaj najvišje v razvijajočih državah s hitro gospodarsko rastjo. Indijska je okoli 10 odstotkov, Brazilija je pri 6, Kitajska ima 5-odstotno inflacijo. V razvitih državah so reči obrnjene. V teh državah je inflacija podpora in hkrati posledica hitre gospodarske rasti in v teh razmerah ni nevzdržna, temveč celo koristna. ZDA in EU so se v veliki recesiji kopali celo v deflacijski spirali in šele zadnji cenovni šoki poganjajo cene proti meji dveh do treh odstotkov, toda osnovna inflacija, brez vpliva prehranskih cen in nafte, ostaja na območju odstotka. Relativno ozek nabor možnih cenovnih udarov, kot so cene živilskih izdelkov in nafte, lahko vpliva na cenovne šoke, ki pa naj bi bili bolj občasni in relativno nenevarni za razvita gospodarstva. Cenovne skoke kmetijskih proizvodov smo imeli v letih 2007-2008, naftne cene pa oscilirajo na višini okoli 100 $ za sodček. Toda interval nevarnih cenovnih skokov se nenavadno hitro širi. Dražijo se surovine v predelovalni industriji, zlasti kovine, posebej nekatere, ki jih obvladujejo zgolj nekatere države in so strateškega pomena. Ko bodo višje cene, podobno kot v kmetijskopredelovalni verigi, ušle po nabavni verigi navzgor, smo pred klasičnim stroškovnim udarom. Tudi to smo že videli sredi desetletja, toda pred krizo 2008 so bila podjetja v dobri poslovni kondiciji, danes pa jih težijo slabe naložbe, tržne omejitve in nelikvidnost. Pomembno postavko predstavljajo tudi sindikati; ti običajno že pri delnih podražitvah, zlasti hrane, zahtevajo zviševanje plač, ki se potem prenašajo v stroške dela in podobno. In tudi države se v fiskalnih stiskah, ko jih težijo zunanji dolgovi in proračunski deficiti, pogosto zatekajo k ukrepom, ki spodbujajo inflacijo, od davkov do ohlapne politike cen javnih storitev.
V državah OECD prevladuje recesijska ekonomika, visoko število brezposelnosti in še vedno šibko povpraševanje. Zato tod inflacijska grožnja ne prihaja s strani povpraševanja, temveč ponudbe. Tako podjetja stroškovne pritiske vedno pogosteje prenašajo na cene in tudi vsi skupaj nenadoma vse bolj popuščamo inflacijskim pričakovanjem, ker ne zaupamo več nikomur. Če cene počijo na enem področju in se potem prenašajo drugam, če jih začnemo vgrajevati v plače in če tudi države vedno pogosteje posegajo po višjih posrednih davkih (DDV), ki so cenovno občutljivi, potem smo na začetku inflacijske spirale. In prvi znaki popuščanja na vseh teh področjih so že tukaj.
Pri tem bodimo pozorni še na tri druga sporočila. Prvega nam v svoji zgodovinski analizi kriz posredno ponujata Rogoff in Reinhartova, ko obračunavata z zdajšnjim »sindromom drugačnosti«. Gre za zmotno mišljenje, da je ta kriza drugačna od prejšnjih, zato očitno ne opazimo nevarne zgodovinske povezanosti velikih kriz z inflacijo. Drugo sporočilo je še bolj presenetljivo. Natanko pred letom dni je Blanchard, glavni ekonomist MDS, skupaj z dvema kolegoma objavil strokovni članek o novi makroekonomski politiki. Sedanje krize, dokazuje Blanchard, ni mogoče rešiti niti s starimi sredstvi »washingtonskega konsenza« (WC) niti s politikami »velike prilagodljivosti« (GM), ki so uspele hkrati stabilizirati gospodarske cikle in cene. Centralnim bankam predlaga novo ciljno inflacijo. Namesto zdajšnjih dveh odstotkov bi inflacijska pričakovanja ciljali pri štirih. Hkrati bi s tem aktivirali monetarno politiko, olajšali fiskalno stabilizacijo in amortizirali ponudbene šoke. Sedanja fiskalna kriza držav, zlasti v EU, nas vodi do tretjega sporočila, fiskalne teorije inflacije (Woodford, Cochrain). Fiskalna konsolidacija je odvisna od obrestnih mer na finančnih trgih, inflacijska pričakovanja se ravnajo glede na prihodnje ocene davkov in državnih izdatkov, prihodnje gibanje cen določajo zdajšnje fiskalne razmere. Zato trenutna fiskalna konsolidacija v EU in drugod tlakuje pot novemu inflacijskemu valu.
Sodba uglednega The Economista glede sedanje inflacije zato pomeni zgrešeno presojo in napačno napoved. Sarkozy v okviru G-20 napoveduje nasprotne ukrepe za stabilizacijo blagovnih trgov, posebno cenovnih špekulacij. In Francozi imajo prav. Podobno velja tudi za Slovenijo. Našo protiinflacijsko držo lahko gradimo predvsem s strukturnimi politikami, ker klasičnih monetarnih orodij dejansko nimamo, fiskalna pa težko uporabljamo. Višje cene hrane, nafte in surovin so leta 2011 veliko nevarnejše kot leta 2007. Zato opustimo vse špekulacije glede inflacije pred vrati. Proizvajalci, trgovci in potrošniki smo v istem čolnu, inflacija pa celi površinske rane in ne bolezni. Zato ni potrebno znova zboleti, da bi o tem zdravo razmišljali.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.