Zmeda in kaos
Evropske banke, evro in fiskalna pravila so danes sejalci zmede in kaosa, namesto da bi bili integralni elementi skupne EU
Finančni ministri EU so v teh dneh ponudili nov sveženj začasnih ukrepov za finančno stabilizacijo in možno sanacijo evroskupine držav. Predlog vsebuje poglabljanje reševalnega sklada (EFSF), dodatne zakonske in finančne zaveze za povečanje fiskalne odgovornosti držav in novo protikrizno koordinacijo. Vse skupaj naj bi utrdilo robustnost evropske obrambe pred morebitnimi novimi finančnimi kriznimi šoki in hkrati umirilo nezaupljive »finančne trge«. Zadrega pa je dvojna. Evropska obrambna strategija pred krizo je še vedno bolj taktično preigravanje kot dejanska politično-ekonomska rešitev EU. Hkrati pa regulacijski postopki niso dovolj radikalni, da bi spremenili finančno diktaturo ozke svetovne elite finančnih menedžerjev, ki je skrita za paravanom »finančnih trgov«. Če smo lani govorili predvsem o vzrokih in posledicah same krize, letos stoji v ospredju kritična analiza napak izhodov iz nje. In EU veliko popravnih lekcij nima na voljo.
Sedanja fiskalna konsolidacija je nekakšna tretja faza izhodnih antikriznih politik. Na krizni šok 2008 so se najprej začele odzivati centralne banke, ki so v prvem obdobju reševale problem globalne in domače likvidnosti. Centralnobančni ukrepi ECB, FED in drugih so bili koncentrirani, usklajeni in razmeroma uspešni. Toda po obsegu so bili premajhni, da bi rešili bilančne probleme bank, hkrati pa so bolj koristili neodgovornemu ravnanju menedžmenta in lastnikov. Niso zagotovili kapitalske ustreznosti, niso odpravili kreditnega krča bank, so pa že leta 2010 omogočili novi val osupljivih menedžerskih nagrad in dividendna izplačila lastnikom.
V drugem obdobju, zlasti leta 2009, so postale ključne vlade in državne intervencije na bančno-finančnem in socialnem področju. Vlade so bankam dajale različne oblike jamstev, pomagale so podjetjem pri sofinanciranju zaposlovanja, ponekod so posegale po neposrednem reševanju panog, regij ali strateško pomembnih podjetij. Deficitarno fiskalno financiranje je ublažilo padec rasti in povečanje brezposelnosti, toda hkrati se je povečala odvisnost držav od finančnega in bančnega sektorja. Dolžniška kriza držav je izjemno povečala premije za tveganja, podražila je zadolževanje in povečala pritiske zasebnega finančnega sektorja na politične nosilce javnih financ. Razprla se je bitka, kdo bo nosil temeljno breme pokrivanja stroškov te krize, javni ali zasebni sektor, davkoplačevalci ali lastniki premoženja.
Tretje obdobje je zato logična posledica prvih dveh. Fiskalna stabilizacija držav in vzporedni mehanizmi za njihovo finančno sanacijo so postali politični imperativ druge polovice leta 2010. Svežnji fiskalnih spodbud so sedaj pozabljeni, v modi so krčenja proračunskih izdatkov in radikalna sanacija proračunskih primanjkljajev v naslednjih dveh letih. Toda krčenja javne potrošnje ne more nadomestiti zasebna potrošnja, pa tudi gospodarska rast ni dovolj velika, da bi brez novih davkov samodejno zapolnila proračunsko vrzel. V času nizkih obrestnih mer, visoke zadolženosti podjetij in bank ter splošne negotovosti nihče ni pripravljen tvegati, če pa je, mora zato plačati visoke premije. Negotovost povsod hromi investicije in rast, splošna in hitra fiskalna konsolidacija pa lahko prinaša več škode kot koristi.
Če vemo, da je G 20, po ocenah IMF-a, namenil v obdobju 2008-2010 kar 17,6 % BDP-ja za sanacijo finančnega sektorja v primerjavi s slabih 3 % BDP-ja v realnem sektorju, da celotna izhodna strategija EU računa na 1,6 % BDP-ja, potem je ocena jasna. Vlade so veliko storile za sanacijo bank in veliko manj za rešitev realnega sektorja in zato bo treba plačati politični račun. Ekonomskega namreč še nihče ni izstavil. In naivnost tukaj ne more biti pravo opravičilo.
V EU bi se morali spomniti treh lekcij. Latinskoameriške krize v osemdesetih so pokazale, da nacionalizacija zasebnih dolgov vodi do zlomov državnih financ, ki na koncu zahteva radikalne odpise dolgov in izgubo desetih let razvoja (Brady plan). Drug primer najdemo v azijski krizi konec devetdesetih let, ki se je izšla v radikalnem korporativnem restrukturiranju in drugačni politiki konkurenčnosti (Južna Koreja). Tretja lekcija je evropska. EU potrebuje veliko časa za konsenzualne rešitve, nima poguma za radikalnejše rešitve, kot so fiskalni federalizem, skupna politika konkurence in enotna platforma strukturnih reform. Manjkajo skupni razvojni projekti, ki bi dejansko povezali EU in spodbudili njen razvoj. Premalo konkretno in strateško deluje, preveč pa je splošnih in birokratsko brezkrvnih rešitev, povsod vladata nezaupanje in prenašanje odgovornosti na druge. EU bolj umira, kot živi, in rešitev je samo ena in prava. EU mora postati federalna skupnost držav ali pa bo končala kot skupni trg proste trgovine.
Evropske banke, evro in fiskalna pravila so danes sejalci zmede in kaosa, namesto da bi bili integralni elementi skupne EU. Nova regulacija bank in finančnega sektorja, drugačna (skupna) fiskalna politika in disciplina, radikalno izboljšanje korporativnega upravljanja in spodbujanje restrukturiranja podjetij so prava pot. To zahteva več skupnih institucij, od evropskega proračuna do sklada za finančno stabilnost. Težava sedanjih poti iz krize, tudi pri dokapitalizaciji reševalnega sklada (EFSF), ni toliko v obsegu finančnih sredstev pomoči ali kazni zaradi kršenja fiskalnih pravil, temveč v načinu njihovega delovanja, v hitrosti ukrepanj. Problem je legitimnost institucij in pravil, vsa ta neznosna iskanja soglasij in preigravanj, ki ne pomirja niti »trgov« niti »državljanov«. Problem je sposobnost dejanskega interveniranja, na primer v primeru Portugalske kot naslednje »tarče«. Problem je oblikovanje strategije učinkovitih rešitev za EU namesto sterilnih leporečij razvojne agende EU 2020.
EU pretresa kriza bank in zadolženosti. Toda pomembnejša je kriza upravljanja in odločanja o EU. Dokler ne rešimo zadnje, ne moremo rešiti prve in ne obratno, kot lažno upajo evropski politiki. Nam v Sloveniji vse skupaj zveni izjemno domače. Kajti na čelu države imamo politike evropskega formata in v začelju one druge, ki se šele formatizirajo, da bi s tem resetirali državo. Ker so naša izbira eni in drugi, jih bomo še dolgo prenašali kot skupno pokoro. Izhodi iz krize pa ostajajo sen kresne noči.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.