Arabski virus
Najslabše je, če se pritiska ljudstva polastijo populisti, demagogi, avtoritarci
© Tomaž Lavrič
Fascinantno je, kako naglo in vztrajno se ljudske vstaje širijo po vsem arabskem svetu. To ne bi bilo mogoče, če tega prostora ne bi obvladovali enaki problemi, enaka kultura, enaka čutenja. Skupne značilnosti tega razpadajočega sveta mladih ljudstev in starih samodržcev so zatiranje, nesvoboda, revščina, korupcija, osovražene elite. Do začetka vstaj je povsod vladal občutek stagnacije in brezizhodnosti.
Kaj se bo izcimilo iz vala protestov, ni jasno. Dosežene spremembe so obet, a v njih se skrivajo tudi nevarnosti - novi, še potuhnjeni despoti, notranji spopadi, celo razpad kake države. Ne glede na to so pozitivne, saj odpravljajo nemogoč status quo. Ohranjanje tega je nevarnejše od nepredvidljivosti, ki jo prinašajo vstaje. Michael Hardt in Antonio Negri upata, da bo arabski svet v tem desetletju postal to, kar je bil v minulem latinskoameriški: laboratorij političnega eksperimentiranja med močnimi socialnimi gibanji in progresivnimi vladami. To bi ovrglo veljavni stereotip, da lahko Arabci živijo le v posvetnih diktaturah ali fanatičnih teokracijah.
Kakorkoli, morda najpomembnejše sporočilo arabske pomladi je, da jezno ljudstvo ostaja bistveni dejavnik globljih sprememb. Avtoritarni režimi niso nikoli varni, saj se glavni stebri njihovega obstanka (vojska, policija, tajne službe) v kriznih razmerah lahko obrnejo proti njim. Ljudstvo se upre, če se mu zdi, da se mu predolgo godijo krivice.
Ob arabskem vrenju se vsiljuje vprašanje, ali se lahko dogajanje prenese tudi na Zahod? Odgovor se zdi jasen: ta čas ne. Vsaj v obliki arabske pandemije ne.
Zahod in arabski svet sta neprimerljiva. Prvi je neprimerno bogatejši, demokratičen, kulturno manj enoten kot Arabija. Nasilje, goreče ulice, krvavi spopadi povprečnemu zahodnjaku arabsko reprizo prej odsvetujejo kot priporočajo.
In vendar obstajajo med obema prostoroma jasne stične točke. Zahodna demokracija je predvsem zaradi sprege politike in gospodarstva čedalje bolj izvotljena in se po prepričanju mnogih giblje proti avtoritarnosti. Pritisk na medije se povsod krepi. Realni dohodki večine stagnirajo ali se zmanjšujejo, socialne razlike se večajo, srednji razred je ogrožen. Zadnja velika kriza se je začela na Zahodu, njeni vzroki niso odpravljeni, zdravljena je na račun prebivalstev, krivci praviloma ostajajo bogati in nekaznovani.
Vznemirljive so predvsem tendence. Arabci imajo svoje despote, Zahod pa ostaja ujet v neoliberalizem, ki kljub krizi živi naprej, proizvaja vedno večjo neenakost, družbe drobi in dela bolj pasje. Hkrati Zahod izgublja svojo globalno prednost, postaja manj konkurenčen, pri tem pa doma ohranja dosedanje razdelitvene ključe - večina postaja revnejša, manjšina bogatejša. Vse to veča notranje napetosti.
Preplet različnih kriz utegne postati normalno stanje. Čaka nas, kot pravi ameriški geopolitik Parag Khanna, nov srednji vek - nevladljiv, razdrobljen svet s številnimi centri moči. Svet in z njim vred Zahod bo manj stabilen na mednarodni ravni in navznoter. Hkrati z geopolitičnimi spremembami bo, že zaradi krize okolja, vedno bolj problematičen postajal kapitalizem s svojo zahtevo po nenehni rasti. Prej ali slej se bodo neusmiljeno vsilile do konca resne dileme o alternativah kapitalizmu, ne pa samo o njegovih trših ali mehkejših oblikah. Zelo različno se bo razvijala tudi država - lahko bo močna ali šibka; če bo šibka, bo to pospešilo približevanje kaosu in pešanju pravnosti, socialne države itd.
Nezadovoljstvo in negotovost se spreminjata v trajni nemir. Širi se prepričanje, da bodo naši otroci živeli slabše. In Zahod se seveda ne primerja z revnimi deli sveta, ampak išče primerjave znotraj sebe; človek je pač narejen tako, da škili, kako se godi sosedu. Tako je mogoč paradoks, da je splošno družbeno občutje na še vedno razmeroma bogatem Zahodu v marsičem podobno občutju brezizhodnosti v arabskem svetu pred vstajo.
O kakem splošnem revolucionarnem naboju na Zahodu ta čas ne moremo govoriti. Večini ljudi se zdi, da še imajo kaj izgubiti. Toda prevladujoče razpoloženje, socialno zaostrovanje in demokratično nazadovanje vodijo v položaj, ko bodo ljudstva, pa čeprav razdrobljena navznoter in po državah, tudi na Zahodu morda spet postala odločilni dejavnik spreminjanja razmer s pritiskom vseh oblik, tudi nasilnim.
Zdaj so množice zgolj opazovalke in godrnjave komentatorke; sicer volijo, toda volitve so glede na poenotenje politike in njen preplet s kapitalom, ki uhaja nadzoru posamičnih držav, v bistvu utrjevanje statusa quo. Družba je razbita v skupine, ki se bojujejo zgolj za svoje interese, praviloma na račun skupnih koristi (igra ničelne vsote). To lahko vodi kvečjemu v nepomembne variacije kapitalizma.
Toda množični protesti v Franciji, skoraj arabska situacija v Grčiji, ljudska jeza na Islandiji in Irskem, presenetljivi protesti v Wisconsinu in drugih ameriških zveznih državah, na katerih demonstranti kričijo: Mi smo ljudstvo ..., kažejo, da se nakazuje poenotenje šibkih, čeprav prikrito in oslabljeno s številnimi političnimi in drugimi delitvami. Družbeni nemir je močan, geografsko razširjen in poleg revnih zajema tudi ogroženi srednji razred. Nezadovoljstvo z osnovno ureditvijo tiči v kosteh in vedno bolj tudi v zavesti. Neoliberalno pranje možganov v zadnjih treh desetletjih vsaj pri množicah izgublja moč.
Po dolgem miru, napredovanju in stabilnosti po drugi vojni se zdi nemogoče, da bi se na Zahodu dvignile množične vstaje proti oblastem in ureditvi. Zlasti od začetka krize postaja to prepričanje manj trdno. Pridružuje - in dobiva z arabskim dogajanjem novo spodbudo - se mu spoznanje, da bo brez pritiska, in to množičnega in ostrega, vse ostalo po starem.
Politika jemlje to postopno spreminjanje duha časa na Zahodu zlahka, in to je lahkomiselna slepota. Kot kažejo nekdanje revolucije na Zahodu in zdajšnje v arabskem svetu, se lahko iz nakopičenega nezadovoljstva in dozdevnega fatalizma nenadoma, brez postopnega prehoda, na hitro rodijo hudi pretresi z dobrimi ali slabimi posledicami. Družbe ostajajo nepredvidljive in, če enkrat izbruhne, neobvladljive. V ozračju bazičnega nemira in nezadovoljstva lahko požar zaneti dozdevno nedolžna iskra. Nekoč mogočni komunizem se je pred dvema desetletjema razpočil kot milni mehurček. Za sedanji tip kapitalizma se trdi, da nima alternative, toda to je dogma, predvsem pa kotel, v katerem pritisk vztrajno narašča.
Najslabše je, če se nezadovoljstva in pritiska ljudstva polastijo, ju zlorabijo populisti, demagogi, avtoritarci. Pred tem ni varna nobena družba, niti naša ne. Janša, ki se rad igračka z »ulico«, zdaj pravi, da se lahko arabske vstaje prenesejo tudi k nam. V načelu ima celo prav. Njegov cinizem ali norost je v tem, da je prav on tisti (politika kot spletka, nastavljanje neoliberalnih ministrov, histeriziranje družbe, zasluge za nastanek tajkunov ...), ki je med vsemi našimi politiki daleč spredaj med kandidati za naše »arabske« samodržce.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.