Konec desnice
Volivci desnice si želijo družbenih sprememb bolj od volivcev levice. Žal se kruto motijo glede tega, kaj pričakujejo in od koga.
Slovenska desnica ni nič bolj trdno zasidrana v kakšnem družbenem sloju in idejno ni trdnejša od levice. Varljivi videz moči ji daje predvsem to, da trenutno ni na oblasti in je ne zadenejo obtožbe za slabo vodenje države. Gre torej za časovno naključje. Varljivi videz trdnosti in enotnosti pa ji daje strnjenost za Vodjem. A že potreba po Vodji je izraz šibkosti. Kot lepilo hiše iz kart prikriva njeno nestabilnost in začasno nadomešča trdnost, ki je zgradba nima. Odvisna je od njegovih osebnih travm in fantazij.
Raznorodnost družbenih sil, na katere se opira desnica, ni slovenska posebnost. Posebne so le sestavine te raznorodnosti v Sloveniji. V Zahodni Evropi, zgodovinskem središču absolutizma in zgodnjega kapitalizma, je v desni kombinaciji pomembna sestavina konservativna, »aristokratska«. Opira se na podedovano bogastvo in kulturno veljavo, ki sta se že zdavnaj pretočila iz veleposesti v sodobnejše oblike rente - v finance in nepremičnine. Slovenci sloja konservativnih aristokratov nimajo. Tukajšnji mešetarji z zemljišči in lastniki fiktivnih firm na Cipru in v Liechtensteinu so tranzicijski povzpetniki: bivši direktorji in menedžerji, občinski funkcionarji in advokati. Klasični liberalci, verniki v svobodni trg, nizke davke in še nižje mezde, zastopniki ekspanzivnega kapitala, so na Zahodu manjšina na desnici že od zgodovinskih kompromisov med kapitalom in socialdemokracijo po prvi in po drugi svetovni vojni. Tudi oni trenutno sodelujejo v vladah samo po časovnem naključju. Njim sorodni sloj in politika se v Sloveniji zaradi njene industrijske zaostalosti pred letom 1941 nista mogla oblikovati in tudi zdaj sta v razvoju blokirana zaradi krize, pa tudi zato, ker je svetovni velekapital zanju nedosegljiv. Ker je novopečeni tranzicijski kapital lahko nastal samo v zasebnih koristoljubnih zvezah s »politiko«, je več povzpetnikov z levice ali pa so se vsaj morali okoristiti s trenutnimi oblastniki, ti pa so bili večkrat levi kakor desni. Liberalci v Sloveniji niso desnica, desnica v Sloveniji pa ni liberalna.
Levica je na Zahodu predvsem rezultat kompromisa med socialdemokratskimi zastopniki organiziranih delavcev, državne birokracije in dela kapitala, ki mu ustrezajo državne investicije, desnica pa je sprimek raznorodnih sil, ki jih druži, da se (tako jih vsaj prepričujejo) socialna država dogaja na njihov račun: to pa so kapital v panogah, ki si z državo ne morejo veliko pomagati, mali podjetniki in kmetje. Razkosavanje socialne države na račun zasebnih storitev je v prid desnici, kolikor država ni več financer storitev, ampak le še instanca, ki uravnava pogoje opravljanja storitev v prid temu ali onemu, da z njimi bodisi služi bodisi mora storitve plačevati iz svojega žepa.
V tranzicijskih deželah Vzhoda je, tako kot v Sloveniji, novopečeni politični razred, sestavljen predvsem še iz uradnikov in funkcionarjev prejšnjega režima, sklenil kompromis z zahodnim kapitalom in se sam deloma spremenil v kapitaliste, deloma omogočil, še najmanj pa nadziral, formiranje podrejenega »domačega« kapitala. Ker so bile v večini nekdanjih »komunističnih« dežel vladajoče stranke kompromitirane kot sovjetske lutke, »novim« oblastnikom ni ostalo drugega kakor vdaja globalnemu velekapitalu in zlasti kapitalu lastnih emigrantov. Poljski danes na primer ekonomsko vladajo »Poljaki« iz Chicaga.
V Sloveniji tak scenarij ni bil mogoč. Ne le zato, ker so partizani osvobodili Primorsko in ker je bila pod Zvezo komunistov Slovenija najnaprednejši del Jugoslavije, z modernizirano družbo in veliko stopnjo socialne enakosti, ampak tudi zato, ker so bili naši emigranti ekonomsko šibki in osovraženi zaradi sodelovanja z okupatorji. Demos je na začetku tranzicije na široko odprl vrata emigrantom, da bi se vzpostavili kot novi slovenski kapitalisti. Za kaj takega pa niso bili iz pravega testa. Zanimala sta jih prevrat v vladajoči ideologiji in rehabilitacija iluzornih predvojnih političnih razmer - politično in kulturno vodstvo, ne gospodarska moč.
Zdajšnja slovenska desnica je plod tranzicije, vendar je njeno vezivo antikomunizem, ker jo držijo skupaj neizpolnjena pričakovanja iz let osamosvojitve. V cerkvi, katere ideolog je vseskozi Anton Stres, so prevladala povsem nerealna pričakovanja, da si mora spet pridobiti politično moč predvojne SLS. Za to ni ne socialne ne ekonomske podlage. Slovenci so vmes večinoma nehali biti zapečkarski kmetje, odvisni od lokalnega farovža. Cerkev nazorskega pluralizma nikoli ni priznala za normalno stanje sodobne slovenske družbe, ampak v upiranju njeni težnji po ideološki prevladi napačno prepoznava »komunistične« poskuse, da bi jo izrinili iz družbenega življenja. Dejansko pa se je s prakticiranjem naglavnih grehov s pohlepom na čelu med ljudmi onemogočila sama. Namesto da bi krepila kocbekovsko, grmičevsko ali peršinovsko socialno krščanstvo, ki je del slovenske katoliške tradicije, in naklonjenost NOB, ki na Primorskem in Štajerskem med duhovniki ni bila redka, kot sestavini odprte krščanske usmeritve, je z ozkostjo zapravila možnost samostojne družbene in politične usmeritve, ki bi med Slovenci imela veliko privržencev. Izročila se je SDS, stranki brez idejne alternative, obsedeni s fundamentalistično fiksno idejo, da se bo vse samo od sebe uredilo, ko bo na oblasti ona. In če se ne bo (in ker se ne bo), bodo čistili ... kajti, kaj bi bilo drugega sploh še lahko narobe, kakor to, da nam oni (= »komunisti«) želijo in delajo zlo? Kako nizko je padla slovenska cerkev, priča prepuščanje uvodnikov v verskem tedniku esdeesovskim pisunom.
Družbeni temelj slovenske desnice nista ne kapital ne cerkev. To so predvsem večkratne žrtve zgodovine: brezpravni »nasprotniki socializma«, ki so še danes trdni antikomunisti, ker slovenska levica ni popravila povojnih krivic; kmetje, ki so bili žrtve vseh doslejšnjih »urbanih« shem napredka; nasploh ljudje iz krajev, ki po letu 1945 niso napredovali; nazadnje pa kajpak zdelane, obubožane žrtve tranzicije. Da je to desnica, je tragikomično. Nikakor pa to ni nujno. Volivci desnice si želijo družbenih sprememb bolj od volivcev levice. Žal se kruto motijo glede tega, kaj pričakujejo in od koga. A tega niso krivi sami. Niti desnica ne. Kriva je levica, ker od nje nihče več ne pričakuje tistega, zaradi česar je nekoč nastala.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.