17. 3. 2011 | Mladina 11 | Kolumna
Dragulji in kruh
Problem niso osebe ali skupine, ki bi jih bilo treba odstraniti. Problem so družbeni procesi, v katerih se ne znajdemo in se ne znamo organizirati, da bi vanje posegli s perspektivo jasnih in za vso družbo sprejemljivih in dosegljivih ciljev.
Opciji, ki se v Sloveniji potegujeta za oblast, čutita, da jima uhaja. Boj je zato še hujši. Mediji si prizadevajo svoje potrošnike prepričati, da so voditelji nasprotnih strank zločinci, stranke pa mafija. Uspeva jim. Ne gre pa jim do živega, da v tej igri izgubljamo vsi. Zaupanje ljudi izgubljajo vse stranke in njihova vodstva, vsa elita ne glede na sposobnost ali poštenost posameznih uradnikov ali menedžerjev, celotne stroke (npr. gradbeniki), celotne ustanove ali deli družbe (npr. cerkev ali sodstvo). Zato izgublja vsa družba. Nezaupanje onemogoča iskanje rešitev. Prav obsedenost medijev z osebnostnimi napakami voditeljev in uspešno prepričevanje volivcev o vsesplošni pokvarjenosti in nesposobnosti vodilnih oseb pa zbujata pričakovanje fejst fanta, ki bo vse pometel z odra. Brutalnost politike in medijev naredi volivce in publiko grobe, nestrpne, jezne. Metla lahko kot pajčevino po kotih pomete nežno tkanino medsebojnih odnosov, ki jih tkemo med seboj sodržavljani.
Poglejmo na razmere drugače. Katere družbene silnice pometajo z nami? Ne bodimo prah! Ne precenjujmo in ne posplošujmo osebne krivde. Problem niso osebe ali skupine, ki bi jih bilo treba odstraniti. Problem so družbeni procesi, v katerih se ne znajdemo in se ne znamo organizirati, da bi vanje posegli s perspektivo jasnih in za vso družbo sprejemljivih in dosegljivih ciljev. Ni sporna samo »politika« (in bi zadoščalo pomladiti vodstva), ampak je usodnejše, da se kot civilna družba ne organiziramo v avtonomen forum za izmenjavo mnenj, mediji pa ne znajo ponuditi prostora za to. Temeljne odločitve v gospodarstvu so zasebne, v politiki pa kvečjemu na pol javne. Medijski pluralizem pretežno zastopa in zaostruje te polzasebne zdrahe in jih prikazuje kot bistvo družbenih bojev. V medijih ni malo prodornih analiz posameznih vidikov družbenega dogajanja, a utonejo v poplavi obračunov med klikami, zato jih drugače misleči niti ne prepoznajo kot konstruktivne kritike. Vodilne skupine v politiki in gospodarstvu so preveč zapletene v boj za obstanek, da bi sprevidele, kako morajo družbi sami prepustiti večji del terena: soočenje z razmerami v posameznih delih družbe, razpravljanje o njih in oblikovanje razvojnih alternativ. Brez tega ni razumnih političnih alternativ in strategij.
Kriza strankarske politike in posebnosti gospodarske krize v Sloveniji sta povezana, vendar različna problema. Sta samo dva vidika v krizi družbe, kriza slovenske družbe pa se tudi le delno prekriva s krizo Evrope v globalni strukturni krizi kapitalistične družbe. To večplastnost je treba vzeti na znanje in se lotiti razpletanja problema. Se vam mogoče zdi nemogoče? Še neprimerno težje je v revnih deželah z veliko hujšimi družbenimi problemi.
Temeljni zastarani problem naše družbe danes so posebnosti v oblikovanju novega vladajočega razreda. To je šibka, notranje neenotna in zgodovinsko prehodna formacija - Lenin bi ji rekel »kompradorska buržoazija«. Del se ukvarja s politiko, kroži med poslanskimi in županskimi sedeži ter Brusljem in skrbi za prosti pretok blaga, storitev in direktiv v deželo. Drugi del je hote ali nehote v glavnem razprodal »družinske dragulje«. Oblast kompradorske buržoazije ni slovenska posebnost. Značilna je za obrobne dežele v svetovni delitvi dela. Jè neizogibna posledica kapitalizma v šibkejših post-«komunističnih« državah. V vseh so člani nekdanje birokracije monopol političnega nadzora (kjer so posamezniki lahko sodelovali le, če so bili »zvesti« partiji) v paktu z globalnim kapitalom žrtvovali za osebni delež pri privatizaciji družbene lastnine in/ali nadaljnjo udeležbo v državnem aparatu. Krepka država je bila v Rusiji in na Kitajskem vzvod za oblikovanje močnega domačega kapitala, šibkejše države pa so morale večino lastnine hitro prepustiti globalnemu kapitalu ali kar odpisati, ideološko dresuro ljudstva pa prepustiti cerkvi in nacionalistom, ideološkim ali ekonomskim emigrantom.
Slovenska Zveza komunistov pa je bila dedič NOB in si je štela v plus osvoboditev Primorske, industrializacijo in uspešen razvoj nacionalne neodvisnosti v okvirih FLRJ in SFRJ in kasneje. Njeno temno plat so dediči zamolčali, socializmu so se odpovedali, svetli dediščini pa se ne morejo, saj z njo vzdržujejo iluzijo o ohranitvi socialne države. Ni pa se jim bilo treba odpovedati tolikšnemu delu tranzicijskega plena kot drugod. Privatizacija v Sloveniji ni bila zarota, ampak sezona prostega lova. Franci Zavrl je ob nekem vzdihovanju za junaškimi časi odpora Odbora vprašal: »Zakaj pa niste pograbili priložnosti?« »Socialna omrežja« so se kovala od 1988 do 1991 in se v 90. letih prekalila. Desnica so tisti, ki so iz osebnih ali naključnih socialnih razlogov (ali pomotoma) stavili na šibkejšega konja. Glede družbene vloge kompradorske buržoazije med njimi in levico ni razlike. Saj vladi ne očitajo napačnih družbenih ciljev. Trdijo le, da bi sami isto počeli bolje. Se pravi, skrbeli, da njihovi državi ne pade boniteta pri posojilodajalcih.
Pred 20 leti sem verjel, da je relativna moč levice v Sloveniji prednost za navadne ljudi preprosto zato, ker nam bo prelevitev vladajočega razreda prizanesla z revanšističnim poneumljanjem, privatizacija pa bo opravljena hitro, brez zamenjave vsega osebja. Kako sem se motil! V drugih državah, kjer so poraženci pod »komunizmom« dobili levji delež ob tranziciji, so se odtlej pomirili in modernizirali. Slovenska desnica pa še vedno goreče polaga žrtve na oltar antitotalitarizma. V primerjavi s svojimi zgledi se čuti prikrajšano in z občutkom prikrajšanosti se Slovenci danes zlahka poistovetijo.
Ker so se slovenski tajkuni povzpeli s posojili in z izčrpavanjem podjetij ali pa so se s tujim denarjem prepozno lotili finančnih špekulacij, zdaj z 20-letno zamudo za Čehi ali Madžari čakamo na razprodajo premoženja domačih skoraj-že-kapitalistov. Z domačo državo vred. Potem bodo tukajšnji povzpetniki tam, kjer bi lahko bili že pred 20 leti, če bi bili že takrat vse dali tujcem (morda bi ostalo celo več, saj bogatejšim lastnikom ne bi bilo treba uničevati podjetij?). Eni bodo vlekli rento, drugi bodo kot podrejeni menedžerji prevajali zahteve velekapitala v kleno slovensko besedo, tretji bodo vanjo prevajali bruseljske direktive in pravljice za lahko noč.
Tuhtanje, kako si pustiti iztrgati »družinske dragulje«, da bo Slovenija skrivaj le obdržala kakšen biserček, je butasto že zato, ker zanj je slovenska družba ostarela meščanska familija. »Slovenski kapital« je fikcija. Kapital gre za profiti. Koncentrira se v finančnih središčih, na ravneh, ki Slovenijo močno presegajo. Slovenci - prehlajeni predmet zgodovine, bi nam rekel naš najbolj kultiviran borzni posrednik - smo zdaj, ko je zgodovina spet kihnila, pristali na trdem med Cankarjem in Kardeljem. Kot narod proletarec. Ni udobno, ampak razmišljanje z lastno glavo je grenko zdravilo.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.