24. 3. 2011 | Mladina 12 | Kolumna
Vlaki, veliki in drugi
Poljski premier naj bi bil ob prizoru, ko so se vrhovi evroobmočja zbirali skupaj brez širše Evrope, zgroženo vzkliknil: “Vi nas ponižujete!” Besede so bile namenjene vlakovodjema evrovlaka, Sarkozyju in Merklovi.
Evroskeptiki - veliko jih je - so potrpežljivo čakali, kdaj bo med Evropejci počilo. Povsem po naključju se je to zgodilo tik pred japonsko katastrofo, ki bo seveda za hip strnila vrste človeštva, ne da bi se v naši zgodbi karkoli spremenilo.
Poljski premier naj bi bil ob prizoru, ko so se vrhovi evro-območja zbirali skupaj brez širše Evrope, zgroženo vzkliknil: »Vi nas ponižujete!« Besede so bile namenjene, če je navedba verodostojna, vlakovodjema evrovlaka, Sarkozyju in Merklovi. Lahko bi jih slišal in jih ne bi preslišal slovenski premier! Kajti v epizodo so vpleteni tudi Slovenci, čeprav kot po navadi nimajo publicitete in jih nihče ne sliši. Pa vendar! Jasno smo povedali, da si želimo na vsak način stopiti na francosko-nemški vlak! Neki Poljaki, Švedi in kdorkoli drug, ki ni v evroobmočju, nas ta trenutek ne zanimajo. Hočemo na nemško-francoski ali francosko-nemški vlak! Razvrstitev strojevodij se nam niti ne zdi pomembna, čeprav bi zgodovinarje nekoč tudi utegnila zanimati.
Denimo čez pet ali deset let. Tisti drugi splošnoevropski vlak pa stoji na stranskem tiru.
Vse se lahko pozabi, navdušenje še posebej. Tista »Evropa«, o kateri smo kot o celoti sanjali, zdaj v naših predstavah, če bo treba - in zdi se, da tak trenutek prihaja ali je zelo blizu -, lahko arhitekturo naše celine z eno potezo nekoliko spremeni. Biti Evropa še ne pomeni, da se morajo na stopnicah vlaka, ki že drvi, obdržati vsi, ki smo jih nekoč lahkomiselno imenovali Evropejce. Prostora za vse nas ni veliko, morebiti manj, kot smo naivno pričakovali, ko smo si Evropo zamišljali tako kot Victor Hugo. Sicer pa, kaj vemo o tem, kako si je obseg Evrope zamišljal veliki Francoz!
Francija in Nemčija, ki naj bi vodili ta strogo omejeni vlak, se med potjo lahko dogovorita, da bosta sprejeli še koga, ki ga ta trenutek ni v evroobmočju. To je pač diskrecijska pravica strojevodij. Seveda je pri tem manj pomembno, ali bo pri drugih potnikih šlo za velike ali male dežele. To zdaj že vemo. Čas velikih kot potnikov, kaj šele usmerjevalcev železniške kompozicije, je minil. Vsak je lahko velik, le da mora biti sprejet. Sprejema pa se le na enem mestu, čeprav ne vemo, na katerem.
Mali so lahko tudi večji, kot so jih predstavljali. Mali so, kot vemo, po navadi tisti, ki velikim otežujejo življenje. Vse velike krize in vojne so se začele na ozemlju malih! Balkan to, denimo, dobro ve. Prvo svetovno vojno so začeli v Bosni. V našem času je Srbija doživela privilegij, da je postala edina evropska država, ki jo je bombardiral Nato. Majhne dežele so lahko za svet usodne!
Zakaj se sploh o malem govori vsaj s prikritim omalovaževanjem? Ozrimo se na umetnost. Ali so Chopinove in Schumannove miniature manj monumentalne in pomembne od Brucknerjeve simfonije, ki traja poldrugo uro? Ali so male zgodbe Antona Čehova manj pretresljive kot Vojna in mir ali Karamazovi? Malo zna biti tudi veliko. Malo lahko odraža velike reči. Človeštvo je vedno pomembno, v velikih in malih oblikah.
V tem smislu bi lahko rekli še to, da naša dežela utegne postati večja, kot je, tudi če se ji posreči skriti se na francosko-nemškem vlaku. Videli nas bodo vendarle vsi, ves svet, in nas morebiti ob drugih, ki veljajo za velike, tudi opazili in imenovali s polnim imenom. Pa naj nas drugi, ti zavidljivci, obtožujejo, češ da smo nesramni. Če se izkaže, da smo nekoč Evropo videli večjo, kot jo bomo v novi praksi, naj le govoričijo, če hočejo. Ta trenutek nas zanima le eno - srečno skočiti na francosko-nemški vlak.
Gospe Merklovi, slišimo, je pri vsem tem nekoliko nerodno. Saj je o Evropi vedno govorila z občutkom humanizma, saj je (pred grško krizo) vedno bila za najširšo evropsko skupnost, tako rekoč za Evropo brez meja. Če zdaj govorijo po kuloarjih, da se gospa obnaša tevtonsko, se pravi prvinsko nemško, gre pač za vprašanje praktičnosti. Evropa mora naprej, in sicer tako, da se njeni Nemci ne bodo jezili zaradi teže odgovornosti, ki jo nosijo najvplivnejši deli - skoraj bi človek rekel, da je evro, ki ga mora nositi predvsem uspešna Nemčija, dobro nadomestilo za ljubo nemško marko!
Moč prihaja iz občutka stabilnosti, stabilnost pa spet daje občutek moči. Vloga Nemčije in še nekaterih zraven, tudi nekoliko manj močne Francije, je neizogibna. Zakaj bi se potem kdo jezil, ker hočemo na nemško-francoski vlak in pri tem ne ponavljamo kot papige, da smo »Evropa«, »Evropa«. Seveda bomo tudi na tem vlaku vedno ponavljali, da smo Evropa. Pomahali bomo občinstvu, ki nam bo ploskalo ob progi. Ali pa ostali ravnodušno mirni, če ne bo ploskalo.
Pri tem se bomo počutili, upam, varne in stabilne, tako kot o tem govorijo tudi sprejeti pakti. Biti stabilen dandanes je pomembna, morebiti celo usodno pomembna potreba. Svet zajemajo napadi strahu, ta pa prevzema tudi največje. Kitajci so se po splošno priznanih uspehih, kot sta jih odražala olimpijada in zgraditev hitrih železnic (ki jih ZDA nimajo), začeli čutiti manj stabilne po vstajah v arabskih deželah in zato zaostrujejo ukrepe proti izobražencem, ki so začeli govoriti o človekovih pravicah. Kitajska rine naprej kot tehnična sila in se umika za svoje okope, če bi se kje zbralo in razpravljalo o življenju nekoliko nespametnih profesorjev.
Naš prvi minister meni, da moramo ostati »na varni strani radarja«. S tem se ni težko strinjati. Lahko le upamo, da gospa Merklova in drugi res razpolagajo z najmodernejšim radarjem in da bodo ob naslednjih zasukih tega sveta znali ta radar pravilno brati. Priznam, da spadam med tiste, ki radarjev ne znajo brati.
Pa še to. Na Japonskem se je zgodila največja možna človeška katastrofa. Uradni viri so bili pri poročanju zelo previdni, včasih tudi nejasni. Vse doslej smo mislili, da je zamolčevanje ali redkobesednost ob nezaželenih dogodkih značilna samo za Sovjete, ki ob Černobilu nekaj dni niso prišli na dan z besedo. Katastrofo so prvi zaznali in svetu povedali o njej ... Švedi. Japonska vlada pa je bila redkobesedna, čeprav je to svobodna kapitalistična demokratična država.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.