31. 3. 2011 | Mladina 13 | Kolumna
Dramatične razmere
Ne gre podcenjevati vzpona skrajne politične desnice, od Švedske do Italije, od Portugalske do Madžarske. Učno uro in tudi kasnejšo lekcijo tega scenarija smo lahko videli v tridesetih letih 20. stoletja v Nemčiji in Italiji.
Pakt za evro plus je konec preteklega tedna na političnem vrhu EU doživel hitro in gladko potrditev. EU je prvo četrt-letje leta 2011 zaključila z novim institucionalnim svežnjem ukrepov za reševanje evra in iskanjem poti, kako usmerjati nadaljnjo politično-ekonomsko usodo EU. Sedanje rešitve prinašajo reševalni finančni sklad ESM, teči je začel »evropski semester« strožje koordinacije in nadzora fiskalnih politik, hkrati pa morajo članice dogovorjene cilje in usmeritve pakta za evro pretopiti v konkretne zaveze in ukrepe v svojih reformnih politikah in programih. Pahorjeva vlada je pohitela z napovedjo sprememb, ker potrebuje zunanjo oporo. Njena politična legitimnost je nizka in dokazana nesposobnost za vodenje sprememb visoka. In v tem usodnem precepu tudi nov sveženj ukrepov žal ne more uspeti.
Toda slovenske zadrege so dejansko evropske in v tem je izhodiščna težava. EU in njeno reševanje krize sta namreč že nekaj časa talec političnih volilnih ciklov in političnih interesov nacionalnih politikov. Javna podpora evru pada, ljudje nasprotujejo strukturnim reformam in novim obveznostim, ki jih zahtevajo ESM in drugi evropski akti, širitev unije je domala ustavljena, EU pa izgublja zaupanje starih in tudi novih članic. Razmere so dramatične, še posebej, če jih gledamo prek vzpona skrajne politične desnice, od Švedske do Italije, od Portugalske do Madžarske. Njihov politični kredo je ekonomski nacionalizem in protievropska usmerjenost. Ni odveč ponoviti, da smo učno uro in tudi kasnejšo lekcijo tega scenarija lahko videli v tridesetih letih 20. stoletja v Nemčiji in Italiji.
Zakaj je to pomembno? EU zmanjkuje časa in očitno tudi pravih rešitev, ker očitno vsi bežimo pred pravim vprašanjem. Kdo in kako bo plačal to krizo in zapitke napačnih političnih in poslovnih odločitev? Bodo to banke in »finančni trgi«, bodo prevzele odgovornost države, ki jo bodo skupaj naprtili na pleča srednjega sloja in prihodnjih davkoplačevalcev? Sedanji predlogi in usmeritve ne dajejo jasnega odgovora. Evro je nedvomno prinesel kratkoročne ekonomske koristi, toda dolgoročne politične težave. Denar je vedno politično blago in težava evra je v tem, da nima niti jasne politične zaslombe skupne države, pa tudi ECB ni prava centralna banka. Sedanji poskus s postopnim oblikovanjem nekakšne fiskalne unije, ki naj bi preusmerjal finančna sredstva iz bogatejših srednjeevropskih držav v problematične države PIGS, politično ne more vzdržati.
Zato je tudi Nemčija spodbudila novo ekonomsko reformo EU kot varovalo pred pretiranim moralnim hazardom sedanjih rešitev. Toda nemška vlada je domači javnosti pozabila pojasniti, kako in kje Nemčija pridobiva prav s takšno ureditvijo in sedanjim tečajem evra, kar nam najbolj dokazuje njen presežek na tekočem delu plačilne bilance. Podobno kot morajo fiskalno zadolžene države reševati problem svoje solventnosti, bi morala Nemčija uravnotežiti svojo plačilno bilanco z dodatnimi prilagoditvami, zlasti z višjimi plačami in domačim povpraševanjem. Podobno velja tudi za ESM, ki je namenjen reševanju zadolženih držav, dejansko pa omogoča reševanje bank v centru EU, zlasti nemških in francoskih. Pakt za evro zato bolj ustreza Nemčiji kot pa na primer Španiji, bolj upošteva interese bank kot pa držav, bolj stiska davkoplačevalce, kot kaznuje odgovorne menedžerje za nastalo polomijo.
Nemška formula glede fiskalne konsolidacije in široka fronta strukturnih reform še vedno pomenita predvsem kupovanje časa. Gre za čakanje, da bodo investitorji spodbudili gospodarsko rast, da bodo nove tehnološke in poslovne rešitve povečale produktivnost, novo socialno partnerstvo pa obrzdalo stroške dela. Težava vseh teh zahtev pa je, da ni jasno, kje sredi tega tiči evropska anticiklična politika, ki naj bi pomagala spodbuditi toliko želeno gospodarsko rast in konkurenčno prestrukturiranje. Prav tako ni jasno, kako reformirati socialno državo, da bo iz velike prerazdelitvene institucije postala manjša in vitka, ne da bi izgubila svojo socialno vlogo. Formula Hongkonga gre v to smer, ker tam osem desetin javnega servisa opravijo nevladne organizacije.
Slovenski nabor novih ukrepov ostaja v varnem zavetju teh dilem, zato je v njem več politično-ekonomske demagogije kot dejanskih možnosti za spremembe. Poglejmo nekatere. Spodbujanje konkurenčnosti naj bi zamejili z rastjo plač, toda ta cilj je povezan z drugim, ki zadeva dogovor s socialnimi partnerji. Leta 2009 je na primer Švedska nominalne bruto plače znižala za 6-7 odstotkov in je danes relativna zmagovalka izhodnih protikriznih strategij. Želimo več tujih neposrednih investicij, toda njihova umestitev v prostor postaja v urbanističnem kaosu predpisov in omejitev misija nemogočega. Ni povsem jasno, kako naj bi z reformo javne uprave, predvsem z reorganizacijo in večjo učinkovitostjo, prihranili 373 milijonov. Vlada očitno na trgu dela stavi predvsem na omejevanje sive ekonomije, toda to v krizi prinaša več socialnih škod kot ekonomskih koristi.
Če med cilji fiskalne konsolidacije sicer govori o trajanju enega cikla (6-8 let), pa ciljanje želenega proračunskega primanjkljaja pod tremi odstotki BDP-ja pričakuje že leta 2013. To danes deluje bolj prociklično kot anticiklično. Uravnotežene javne finance bi radi dosegli leta 2016, čeprav bi bilo morda realnejše leto 2020. Davčna reforma je tudi tokrat enigma, razen spornega posebnega davka bank, ki nima resnih fiskalnih učinkov. Določitve glede sanacije bančnih portfeljev s pomočjo posebnih skladov za prestrukturiranje in prenovo podjetij ostaja nedomišljena ideja. Agonija bank in na primer gradbenikov pa je na vrhuncu. Pokojninska in zdravstvena reforma kot jedro strukturnih sprememb je za zdaj bolj politični poligon kot pa sredstvo dejanskih sprememb socialne države. Pod črto je torej malo novega, imamo pa veliko starih pobud, ki doslej niso uspele.
Vodenje sprememb in motivacija ljudi ostajata njihovi osrednji politični nalogi, doma in v EU. Zanju potrebujemo sposobne in odgovorne ljudi, ki ne bodo skrbeli zgolj za lastne interese in preživetje. Pakt za evro lahko prinese premik, če bomo dejansko spremenili naš dosedanji pristop. Drugače gre zgolj za novo kolektivno napako EU in star alibi politikov na lokalni ravni.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.