14. 4. 2011 | Mladina 15 | Kolumna
Kaj storiti?
Sedanja politična igra ustreza večini političnih akterjev, toda potaplja državo in vsak dan bolj škodi državljanom
Politične razmere se po referendumu o malem delu poslabšujejo, in to na veliko. Politična kriza postaja vse globlja, nonšalantnost in nesposobnost političnih elit povsem neprebavljivi. Oboje pomeni osrednjo oviro za kakršnekoli ekonomske reformne rešitve. Kaj torej storiti? Sedanja politična igra ustreza večini političnih akterjev, toda potaplja državo in vsak dan bolj škodi državljanom. Pahor ne želi odstopiti, vladajoča koalicija noče nove vlade, opozicija za zdaj ne želi prevzeti oblasti, interesne skupine in lobiji brez posebne odgovornosti manipulirajo z državo. Predčasne volitve so težavna alternativa, ulični prevrati so sprti z relativnim zadovoljstvom ljudi. Sovražijo politike, toda ljubijo obstoječi konformizem svojega načina življenja. Zato politično-ekonomskih možnosti in racionalnih rešitev ni veliko.
Politično-ekonomska dejstva so jasna. Imamo vlado, ki ne vlada, in politiko, ki v pretirani politizaciji prostora pomeni njeno demontažo. Nominalno in navidezno zelo strokovna vlada vseskozi deluje zmedeno in neprepričljivo. Njeni komunikacijski nastopi so domala šolski primer, kako ne smemo ravnati. In vse to se dogaja v kriznih razmerah, ki po naravi reči zahtevajo hitre in strokovne odločitve. Umetnost kriznega menedžmenta in dobrega vodenja je prav v iskanju ravnotežja med benevolentnim despotizmom in javno izbiro, med pragmatičnimi kompromisi in načelnimi usmeritvami, med demokratičnim populizmom in strateškimi razvojnimi usmeritvami. Vsega tega Pahorjeva vlada nikoli ni razumela in zato bi morala oditi.
Sklep je preprost in ga lahko opazujete vsak dan na podjetniški sceni. Država je nekakšno politično podjetje v ekonomskih težavah. Običajno v tem primeru zamenjamo vodstvo in zahtevamo strateške spremembe. Toda volivci kot razpršeni politični delničarji nimajo veliko možnosti vpliva, parlamentarna demokracija pa kot politični model korporativnega upravljanja tudi ne deluje. Vsi politični odločevalci namreč živijo od ekonomskih rent in ne želijo sprememb. Zato v demokratičnih sistemih pogosto prihaja do politične blokade ekonomskih reform. Toda kombinacija strukturnih prilagajanj in makroekonomske stabilizacije v koherentnih reformnih paketih je običajni politični jedilnik zadnjih desetletij, novi so zgolj globina finančne in fiskalne krize in politične težave EU. Nič ni tako drugače, kot opozarjata Rogoff in Reinhardtova, da ne bi zmogli bolje ukrepati.
Naša težava je v tem, da nam vladajo politično-ekonomski hazarderji, ki se zbirajo v različnih interesnih skupinah. Vodijo jih predvsem zasebni interesi, navidezno služenje javnemu dobremu in blaginji ljudi je samo sredstvo za doseganje njihovih partikularnih ciljev in skrbi za lastno preživetje. Našo politično sceno zadnja leta vse bolj obvladuje prerazdelitveni boj teh interesnih skupin, obstoječe institucije pa služijo zadovoljevanju njihovih čudaških potreb. Moralni hazard tega početja je v tem, da se nihče ne sprašuje, komu zvoni, temveč želi zgolj maksimirati svoje koristi na račun drugih.
Težava naše politične scene tiči ravno v teh Olsonovih teoretskih razkritjih. Če je levosredinska koalicija brez pravih idej in sposobnosti za vodenje sprememb, desna opozicija ponuja vedno nove rešitve, preproste in jasne, toda ekonomsko večinoma zgrešene in neuresničljive. Nekaj podobnega smo že videli v obdobju 2004-2008, ko so reformne obljube hitro skopnele in je Janševa vlada mandat končala z venčkom povsem zgrešenih populističnih ukrepov. Doslej smo s te strani videli veliko politične demagogije in malo ekonomsko kompetentnih rešitev. In v takšnih razmerah je pretiran desni aktivizem enako nevaren kot sedanji levičarski kaos. »Zgodba o uspehu« (LDS) se je spridila, »svetilnik sveta« (SDS) nikomur več ne sveti. Ekonomski pogreb države izgublja politične pogrebce, politične elite ga opravljajo v svojem družinskem krogu.
To je presenetljiv izhod, če vemo, da racionalni politiki želijo dolgoročno preživeti. Politična usoda nekdaj SKD in LDS sta lahko zgled za obe strani, kam pripeljejo politični porazi. Če bodo leve stranke čakale volitve leta 2012 in vmes zgolj nizale predvidljive poraze, so izgubljene za desetletje ali več. Niti največje Janševe neumnosti jih ne morejo rešiti. Zgodovinsko lekcijo ponuja najprej leto 2000. Drnovškova vlada gre po zaupnico v parlament in zavestno izgubi politično glasovanje, desnica pa v nekaj opojnih jurišnih mesecih doživi največji politični poraz. Drugo lekcijo ponuja leto 1992. Serija iskanj novega mandatarja ruši Demosovo vlado sredi mandata in na koncu z Drnovškom uspe in vlada do leta 2004.
Prva rešitev je Pahorjev odstop ali izglasovana nezaupnica, ki vodi do novega mandatarja in rekonstrukcije vlade. Taktika z zunanjim, čim manj političnim mandatarjem se je pred leti obnesla. Motiv je dolgoročno politično preživetje levice in kratkoročna priložnost mandatarja in njegove politične skupine. Če novi vladi uspe vzbuditi zaupanje, pritegniti del interesnih skupin, zlasti sindikate, potem je mogoče nevtralizirati tudi sedanjo referendumsko taktiko opozicije. Poizkus je tvegan, toda mogoč. Druga možna izbira so predčasne volitve, ne glede na to, kdo jih predlaga in zakaj. V tem primeru potrebujemo predvsem hiter zasuk glede proceduralnih vprašanj. Zmagovalec pa bo tisti, ki bo bolje menedžiral politična pričakovanja ljudi in deloval bolj kredibilno.
Verjetnosti alternativnih scenarijev so razmeroma majhne. Politiki bodo raje minimizirali tveganja na račun srednjeročnih dobitkov. Bolje je vladati še dve leti kot pa danes končati na smetišču zgodovine. Čakanje na napake drugih je udobneje kot iskati lastne rešitve preživetja. Talec tega je država, in to ob dvajsetletnici svojega obstoja. Morda pa je bila napaka storjena že mnogo prej, leta 1918, 1945 ali pa celo 1991. Zagotovo se je lažje boriti za slovenske krajevne napise kot pa za politično-ekonomske reforme lastne države.
Resnice neumnosti, dokazuje E. Roterdamski v svoji Hvalnici norosti, ni mogoče odkriti. Neumnost je namreč že naša Resničnost, nesposobnost sprememb je naša Realnost. Toda skrivnost tega razodetja ne tiči v tem, kako svet razlagati in resetirati, temveč kako in s kom ga spremeniti. Toda odkar ni Marxa, nam tu še Bog obrača hrbet.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.