5. 5. 2011 | Mladina 18 | Kolumna
Dva milijona usod
“Politika” se ne vpraša, kolikšna je politična in družbena cena neoliberalnega dolžniškega suženjstva, ko so stranke na oblasti odgovorne za izumiranje socialne države, politično apatijo in naraščanje družbene neenakosti
Počasi se različni deli slovenske družbe začenjajo pogovarjati o razvoju Slovenije kot o problemu. Zdi se, da se razvoj ni le ustavil, ampak je sploh narobe usmerjen. Da mnogi mislijo tako, kaže popularnost ideje »resetiranja«. Vsak jo razume po svoje, vsi pa bi začeli z nove startne točke. Kaj pa posledice napačnih preteklih odločitev, ki jih čutimo vsako leto bolj? Slovenska »politika« (= parlamentarne stranke in uradniki) v ozračju medsebojnega izsiljevanja in obtoževanja nima energije niti za izpeljavo trenutnih delovnih nalog. Pa četudi bi jo imela, je njena domišljija ujeta v tuhtanje, kateremu proračunskemu uporabniku vzeti in kaj od državnega premoženja prodati, da se boniteta Slovenije ne poslabša toliko, da bi doživeli »portugalski« scenarij. Razprava o razvoju mora biti zato neodvisna od nje.
»Politika« se ne vpraša, kolikšna je politična in družbena cena neoliberalnega dolžniškega suženjstva, ko so stranke na oblasti odgovorne za izumiranje socialne države, politično apatijo in naraščanje družbene neenakosti, nobena stranka pa ne zmanjšuje neenakosti, kaj šele, da bi jo želela odpraviti. Če nam sami jemljete tisto, za kar nas strašite, da nam bo vzela EU, zakaj naj se potem bojimo posega EU? Enako se sprašuje vedno več Evropejcev. Vprašanje je le, kdaj in kje in v kakšni obliki se bodo hkrati dovolj zaostrile socialne razmere v eni ali več večjih evropskih državah in politična razmerja v EU, da se bo zdajšnja politična ureditev Unije sesula.
Pojma nimam, kaj se bo skuhalo. »Politika« ga ima še manj. Zato nima smisla, da v razmišljanju o družbenem razvoju upoštevamo državni proračun in finančne pogoje njegove vzdržnosti kot odločilni dejavnik. Seveda je kontekst razvojnih strategij podedovano stanje slovenske družbe, gospodarstva, izobrazbe in kulture, predvsem pa družbenih gibanj v svetu in Evropi. A zdajšnje »politike« v Evropi, tudi slovenska, so z razgrajevanjem socialne države v prid »konkurenčnosti« same proizvedle družbene konflikte, ki jih vedno bolj spodnašajo. Ne nadzorujejo družbenih gibanj, zato niso temeljni vzročni dejavnik razvoja. Vprašati se moramo, čigave politike so in kakšne posledice imajo. Pripraviti se je treba na posledice teh politik, ne na njihove želje ali zahteve. Odpor do teh politik in alternativne politike so bistveni za samostojen družbeni razvoj Slovenije.
Zato ima razpravljanje o družbenem razvoju več ravni. Brez temeljitih družboslovnih analiz zdajšnjih razmer in družbenih posledic doslejšnjih smeri razvoja ni mogoče njegovo načrtovanje. Razvoj ni program, niti igra. Ni resetiranja, vsak ima eno samo življenje in večina ga je lep del že porabila. Ustreznejša metafora za nujne ukrepe bi bila rehabilitacija. Se pravi, da je treba poskrbeti za skladen razvoj celote in negovati in usposabljati skupaj z drugimi tudi oslabljene ali okvarjene dele. Drugače od vijakov se deli družbe, pa naj so generacije ali razredi, upirajo demontaži in bodo blokirali politiko, ki ne bo upoštevala njihovih življenjskih perspektiv.
Družbeni razvoj ni razvoj gospodarstva. Razkladanje, da lahko porabimo iz proračuna za javne izdatke le toliko, kolikor je »ustvarilo gospodarstvo«, je žaljivo za družboslovje. Gospodinjsko knjigovodstvo ne more biti temelj družbenega razvoja. Zanemari, da preobremenjeni učitelji proizvajajo neznanje, preobremenjeni zdravniki bolezen, nezadovoljna družba pa neprimerljivo dražje konflikte od proračunskih »prihrankov«.
S pravkar zapisanim bo soglašal marsikdo - dokler se ne začnemo pogovarjati o konkretnih proračunskih postavkah. Ko pridemo do njih, je razvoj naenkrat dlje od nebeških vrat. Nevarnejša je druga naivnost razvojnih razprav, ker je redkeje zaznana: verovanje, da je družbeni razvoj Slovenije mogoče opreti na trdno enotno strategijo nacionalnega gospodarstva. Treba je - tako menijo - izbrati konkurenčne panoge ali celo podjetja in jih podpirati s predpisi in z denarjem, pa bo razvoj stekel kot voz sena, ki je obtičal v blatu, pa je treba podstaviti deske pod kolesa in ošvrkniti vola, da bo potegnil.
Družbenega razvoja Slovenije ni mogoče opreti na nacionalno gospodarstvo, ker ga Slovenija nima. Nacionalno gospodarstvo je lahko vsaj nekoliko temelj za načrtovanje družbenega razvoja le v državah, dovolj velikih, da lahko z gospodarsko in politično močjo ali celo z vojaško grožnjo varujejo razvoj konkurenčnih panog. Lahko ga ima Kitajska ali pa na primer Iran. V svetovnem središču je kapital ključnih panog globaliziran. Proračuni manjših razvitih držav so še kar obilni, a ne razvijajo »nacionalnega gospodarstva«. Ustvarjajo zakonske možnosti za uspešnost že najpomembnejših in najobetavnejših panog. Samo pri slednjih se jim splača imeti tudi proizvodnjo, sicer pa je pomembno, da se v teh državah organizira trženje in da so kraj luksuzne potrošnje. S tem je mogoče vzdrževati »napredne«, na primer »do okolja prijazne« proračune, ki so obenem »vitki«, saj so plačane storitve izrinile solidarnostno družbeno porabo. Njihove države so »socialne« samo še za »obrobne« sloje, ti pa so vedno bolj sestavljeni iz getoiziranih manjšin imigrantov, brezposelnih, odvisnikov itn.
Slovenija je morda imela še nekaj možnosti za podporo perspektivni domači industriji, preden je razpadla Iskra in preden so prodali Lek. Zdaj tega ni več. V vseh obetavnih panogah je v Sloveniji le peščica kreativnih delovnih mest. Četudi bi država podpirala vsako perspektivno podjetjece, že pogoji vstopa na svetovni trg zagotavljajo njegovo odvisnost od močnejšega kapitala - vseeno, ali s prodajo ali z dokapitalizacijo, ali pa če se zaposleni preselijo v New York. Ko je slovenski kapitalist prisiljen »svoje« podjetje prodati, se spremeni ali v podrejenega menedžerja, ali v solastnika, ali v rentnika. V nobenem primeru ni zagotovil, da bo lastnina v »slovenskih« rokah v prid drugim državljanom Slovenije.
Družbeni razvoj Slovenije v 21. stoletju ni razvoj nacionalnega gospodarstva ali slovenskega kapitala. Jè usoda dveh milijonov ljudi, dva milijona usod. Imeti državo se pravi imeti vsaj možnost soupravljati z viri na njenem ozemlju v trajno skupno dobro. To pa je hudičevo zapleteno. Ni jasno odvisno ne od konkurenčnosti ne od podpore perspektivnim panogam.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.