19. 5. 2011 | Mladina 20 | Kolumna
Simptomatična zgodba
Ko je osnutek zakona prava strokovna tragedija, njegova hitra umaknitev pa značilna politična farsa
V teh dneh je osnutek Zakona o nepremičninski investicijski družbi zaokrožil v javnosti, kamor ga je poslala Pahorjeva vlada. Po nekaj dneh viharnih strokovnih odzivov ga je minister Žarnić v torek umaknil iz javne obravnave. Na vse skupaj bi lahko pozabili, če zgodba ne bi bila tako simptomatična. Osnutek zakona je prava strokovna tragedija, njegova hitra umaknitev pa je hkrati značilna politična farsa. V obeh primerih je kakovost priprave in predloga zakona obratno sorazmerna s težavnostjo problema in velikostjo njegove vrednosti. Zakon je težak dobrih sedem odstotkov vsega ocenjenega državnega premoženja, posega pa v pravno-socialni položaj velikega števila državljanov. Zato bi vsak minister, ki je dovolil njegovo objavo, moral ponuditi odstop, vsak uradnik, ki ga je spesnil, bi moral končati nekaj stopenj niže na svoji karierni poti ali pa zapustiti uradniške vrste.
Toda pojdimo po vrsti. Stanovanjska politika v novi državi nikoli ni imela dobrih rešitev. Leta 1991 je tedanja Demosova vlada ustanovila Stanovanjski sklad RS (SSRS), ki ga je leta 2000 preoblikovala v finančni in nepremičninski sklad. V devetdesetih letih je bila osrednja pozornost namenjena lastninjenju in privatizaciji družbenega stanovanjskega sklada. Tako smo z enim zgrešenim zamahom izgubili skoraj celoten fond najemniških stanovanj, na drugi smo dobili domala neulovljive lastnike večstanovanjskih stavb, brez rezervnih investicijskih skladov in amortizacijskih sredstev. Zato imamo probleme tistih, ki bi želeli in zmogli reševati svoje stanovanjske probleme z najemnimi stanovanji. Nasedli smo tudi glede obnove stanovanjskega fonda, ker ni ne sredstev ne učinkovitega upravljanja njihove obnove. Vsa dejavnost SSRS je bila predvsem finančne narave, od spodbujanja varčevanja in subvencioniranja posojil do gradnje in prodaje stanovanj za trg. Država je delno uspela s ponudbo tržnih stanovanj, odpovedala pri neprofitnih stanovanjih, predvsem pa nikoli ni umirila in zavrla špekulativne naravnanost stanovanjskega trga in cenovnega balona, ki sta pomemben vir sedanje bančne krize in jedro propada gradbenega sektorja.
Del teh tegob, meni MOP, bi lahko rešili, če bi javni stanovanjski sklad spremenili v tržni investicijski sklad. Nepremičninska investicijska družba v večinski lasti države naj bi omogočila pritok zasebnega kapitala, povečala njegovo poslovno gibčnost in lažje izvajanje želenih ciljev javne stanovanjske politike. Zakon naj bi posegel na tri področja, ki so ključna v sedanjem trenutku. Uredil naj bi probleme stanovanjske politike, omogočil naj bi pridobitev dodatnih stanovanj, hkrati pa bi naj spodbudil reševanje krize gradbeništva in predvsem bank, ki so nasedle in naj bi postale nesojeni javno-zasebni partner državi.
Pripravljavci zakona so očitno imeli intelektualno predlogo v strokovnem gradivu EIPF, toda kot običajno so ga razumeli slabo. Potencialna nevarnost »poka cenovnega balona«, o kateri govorijo strokovnjaki EIPF v letih 2006-2007, postane realnost 2008-2009. Zasebni skladi so bili v ZDA in drugod eden temeljnih vzrokov nepremičninske krize, mi bi radi v tem videli rešitev. Podobno tudi ideje privatizacije in javno-zasebnega partnerstva tam, kjer bi morali zastopati javni interes, danes niso več najboljša razvojna alternativa. Če jemljete izhodišča za zakon 2010-2011 s priporočili iz obdobja 2006-2008 na področju financiranja in menedžiranja stanovanjske problematike, potem pač niste razumeli ničesar glede sedanje krize in konec.
Slovenija potrebuje novo stanovanjsko politiko, in preden ni definirana, nobena institucionalna reforma nima nobenega smisla. Ponavlja se stara napaka Pahorjeve vlade. Ker ne zna rešiti problemov in obupno zamuja z rešitvami, ponudi na hitro oblikovan zakon in ustanovi novo institucijo. Njena prva naloga je, da v imenu države definira njeno razvojno politiko. Tako je spočela AUKN za upravljanje državnega premoženja in tako sedaj začenja odisejado Nepremičninska investicijska družba (NID). Toda NID ne more definirati tistega, kar bi moral biti temelj ustanovitve NID, in to je strategija stanovanjske politike v RS.
Zakon v svojih ušivih 16 členih ne opredeljuje ničesar, kar je bistveno, in je preprosto pravni škandal. Sedanji sklad na NID prenese svoje premoženje in upravičenja v višini 410 milijonov evrov, toda v zakonu ni nobene zahteve glede zaključne bilance in dejanskega vrednotenja tega premoženja. Zakonski členi zgolj zahtevajo, da država ohranja 51 odstotkov upravljavskih pravic, nič ne vemo, kdo in kako naj bi vstopil v sklad. Predpostavka, da zasebni partnerji dokapitalizirajo sklad in ga tako povečamo na slabih 800 milijonov, ostaja za normalne zasebne vlagatelje skrajno vprašljiva.
Komu je torej namenjena nesrečna NID? Ker stanovanjska politika nikjer ni jasno opredeljena, to najbrž ni njen temeljni cilj. Zagotovo ne bo učinkovitejše orodje, ker ga bodo očitno vodili isti ljudje. Prav tako zakonodajalec očitno ne ve, da NS novega NID ne bo imenovala vlada, temveč najbrž AUKN kot novi upravljavec državnega premoženja. Dejavnost družbe in famozno javno-zasebno partnerstvo, ki ga v tej državi nihče ne razume, v okviru enega člena opredeljujeta dva stavka.
Očitno je v ozadju ideja, da bi javno-zasebni partner NID postale banke, ki bi nanj prenesle slabe terjatve nepremičninskih investitorjev in propadlih gradbincev. Toda tudi to je zgrešena zgodba. Banke naj same ustanovijo svoje investicijske družbe, ki bodo reševale njihova finančna tveganja in investicijske grehe gradbenih podjetij, nikakor pa to ne more biti naloga NID. Če naj bi NID igral ustrezno vlogo pri oživljanju gradbene dejavnosti in državne stanovanjske usmeritve, potrebuje predvsem kapital, jasno javno in poslovno politiko in dobro upravljavsko vodstveno ekipo. V sedanjem vladnem predlogu ne moremo prepoznati nič od tega.
Umaknjeni osnutek zakona in vladni predlog NID ne rešujeta nobenih razvojnih problemov slovenske stanovanjske politike in tudi ne gradbeništva. Zato potrebujemo mnogo smelejše reforme na tem področju in širši nabor rešitev. Toda Pahorjeva vlada jih ne more ponuditi, če je sama problem. Umik zakona zato ni zgolj njegov zamik, temveč morda zapik zatona te nesrečne vlade.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.