19. 5. 2011 | Mladina 20 | Kolumna
V senci navdušenja
To ni kritika Maje Keuc, ampak informativnega programa TV Slovenija.
Kaj nam pove o intelektualnem stanju slovenske družbe in njene javne RTV-hiše splošno navdušenje ob uvrstitvi slovenske predstavnice v finale evropskega glasbenega tekmovanja? Kaj nam pove to, da smo o upih, strahovih, tremi in predvsem občutkih ne le zadevne osebe same, ampak tudi njene ekipe, družine, sosedov in naključnih žrtev novinarjev v osrednjih informativnih oddajah TVS v treh večerih izvedeli več kakor o dosežkih vseh slovenskih znanosti skupaj v 20 letih?
Pove nam vse. Vendar si tega ne želimo izvedeti, ker že vemo. Ali ni lepše, da za kakšne četrt ure pozabimo na križe in težave ljube deželice, ki nas na zemljevidu spominja na kokljo, in se prepustimo prijaznim občutkom, kakor da nam je pravkar izvalila ljubko pišče?
Če potrebujete še četrt ure, berite naprej čez 15 minut. Če pa ne, se najprej vprašajmo, kolikšen je bil glasbeni pomen tekmovanja. Pazite, ne primerjamo ga s praizvedbami Mahlerjevih simfonij ali vsaj z nastopi Vinka Globokarja v Ljubljani. Evrovizijsko popevko uvrščamo v družbeni in zgodovinski kontekst popularne glasbe. To so vse tiste različne godbe, ki so zdaj živečim Evropejcem in Evropejkam kdaj v življenju osmislile bivanje. Drugotno je, ali je bil za koga to Jacques Brel ali Domenico Modugno, skupina Rolling Stones ali Marianne Faithfull; Poletna noč in Orion ali Pengovova Odpotovanja; mladi Lovšin ali zreli Kreslin. Če merimo evrovizijsko popevko s tem vatlom, je trajno pozabna.
Saj vem, da gre za samopromocijo TVS. Ampak samopromocije na TVS itak ne manjka. In če gre - in gre - za pop konfekcijo, je več kakor dovolj niš v programu zanjo na komercialnih radiih in v nacionalkinih komercialnih oddajah. Razlog obstoja javne televizije pa je javnost kot skupnost ljudi, ki morajo biti informirani, da se lahko kakovostno odločajo o skupnih zadevah. Informativnih oddaj ne plačujemo zato, da bi promovirale zabavni program, niti za vsebine, s katerimi nam zastonj polnijo ušesa oglaševalci.
To ni kritika Maje Keuc, ampak informativnega programa TV Slovenija. Pevka in njena ekipa sta profesionalno opravili delo, narejeno na trgu in za trg. Trg ju bo sam nagradil za to. Javna TV pa je s časom in pozornostjo, ki ju je namenila njenemu nastopu, ta komercialni dogodek - komercialni mediji so se z njim ukvarjali, kolikor so pač izračunali, da se jim splača - izenačila z izjemnimi svetovnimi političnimi dogodki in naravnimi katastrofami.
Seveda je TVS z obilnim poročanjem iz Dizeldorfa (sorry, tako rečejo na TV - in še enkrat sorry za sorry, ampak tudi nastop je bil v angleščini, because nobody understands us, ker smo drobna piščeta, kajne, Kalimero?) ustregla pričakovanjem svojega občinstva. To občinstvo se je prenažrlo slabih novic. Slabo prenaša svojo samopodobo. Ampak tako občinstvo si je TVS vzgojila sama in njegova samopodoba je podoba, ki jo z družno podporo drugih medijev oblikuje predvsem ona sama.
TVS ne očitam tega, da v Dnevniku poroča o popularnih vsebinah. Očitam ji, da se pri tem, o katerih temah bo poročala ter koliko, kdaj in zlasti kako, ne odloča z merilom pomena novice za javnost, marveč s komercialnim merilom popularnosti in gledanosti za vsako ceno. Poročanje v Dnevniku o kolajni Tine Maze ali o uvrstitvi nogometašev na svetovno prvenstvo je upravičeno, ker sta to brez dvoma vrhunska dosežka na zahtevnih področjih. Evrovizijska popevka pa v popularni godbi to ni. Kakovost in popularnost tu nista isto. In merilo TVS ni kakovost. To bi bila, če bi Dnevnik poročal o izidih novih albumov najkakovostnejših slovenskih glasbenikov in o slovenskih nastopih vrhunskih svetovnih glasbenikov. Se ne more začeti z Drugo godbo? S petjem Cesarie Evore, recimo?
Kot sociologa me bolj skrbi, kako se poroča v tistih ne tako redkih trenutkih na začetku Dnevnika, ko je informiranje pozabljeno in se ekipa ukvarja s prenosom razpoloženja in s proizvodnjo brezbrežnega občutja nacionalne enotnosti. To ni obveščanje, ampak podoživljanje. Gledalcu se navdušenje vsiljuje kot obvezno občutje. »Kdor ne skače, ni Sloven'c.« Novinarji najprej kot zobno pasto iz tube obvezno iztisnejo zmagoslavne občutke iz predstavnice ali predstavnika naroda. Podoživeti ali na silo podoživeti morata tisto, kar predlagajo novinarji, da morata, da bi z njima lahko čutili eno vsi gledalci in gledalke. Osebno občutje je s tem podružbljeno. A TV se tu nikakor ne ustavi. Obvezno morajo izpričati isto občutje najprej vsi, ki zasebno obkrožajo slavljenca. Da se razumemo: seveda se spodobi povedati in pokazati, kdo so bili člani podporne ekipe, s katero je nekdo dosegel uspeh; ampak občutki najprej članov ekipe, potem pa še staršev, sovaščanov, tasta, naključnih gledalcev in gledalk ter predstavnikov strank in države - če se vse to občutje razlije, bo Slovenija potopljena vsaj gor pod vrh Krima, če že ne Kuma!
Sentimentalnost ni ustrezno razpoloženje za obveščanje. Sentimentalni gledalci in gledalke niso racionalna javnost. Informiranje, ki si prizadeva, da bi čim večkrat vse občinstvo občutilo isto, nas navaja na sila nevarno drogo, ki žrtve hitro zasvoji. Všečnost povzdigne v največjo kvaliteto javnih oseb. Vse znane osebe, ni pomembno, ali so politiki ali popevkarji, izenači glede na eno samo sposobnost: da so publiki všeč. V istem hipu postane za politično kariero priljubljenost najpomembnejša vrlina, čeprav ni v nikakršni zvezi s sposobnostjo osebe za delo, ki ji utegne biti zaupano zaradi njene priljubljenosti. Baje je bil Hitler zelo prijazen do otrok in do psov. Tudi sentimentalen je bil.
Kakšen nesmisel je pri takem obveščanju sanjati o tem, da bo Slovenija »konkurirala z znanjem«! Na vsake kvatre nekje proti koncu Dnevnika poročajo o kakšni zahtevni operaciji v Kliničnem centru. Prav! Zakaj pa ne poročate o znanstvenih prebojih in iznajdbah Slovencev in Slovenk? O novi knjigi Slavoja Žižka ali Mladena Dolarja? Ali o Maji Gašperšič, ki v afriški divjini zasleduje šimpanze pri njihovih skoraj človeških opravkih? Ali pa vsaj o brezposelnih doktorjih znanosti in o šolninah na doktorskem študiju?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.