2. 6. 2011 | Mladina 22 | Kolumna
Novi družinski zakonik
Svet ekonomske in vojaške dominacije “moških držav” se umika gejevski in lezbični sceni “mehke moči” in nekonvencionalnega sodelovanja
Sestanek in skupno poročilo G 8 v francoskem Deauvillu konec maja sta dokaz, da je mednarodna skupnost še daleč od pravih politično-ekonomskih rešitev sedanje krize. Srečanje je preprosto izzvenelo v prazno, priporočila so sterilna in brez operativnega naboja. Kot da središčni klub držav G 8 nima niti pravih idej niti moči za vodenje sprememb. Zato je svet še najbolj vznemirila novica o nosečnosti gospe Sarkozy. V poplavi različnih klubskih zvez, od G 2 do G 20, nas očitno zanima samo še znamenita ženska točka »g«. Krizna politična ekonomija postaja preprosto seksi, celo v vodstvu MDS.
V Deauvillu so še enkrat poudarili veliko privrženost vrednotam tržne in politične svobode, univerzalnosti demokratičnih reform, ki so pogoj za mir, stabilnost in ekonomski napredek. Njegov temelj je robustna, vzdržna rast, regulirana in podprta z dobrobitmi ekonomije znanja, ekološkega omejevanja globalnega segrevanja in socialnega boja za nova delovna mesta. Na tej poti so pomembne strukturne reforme in vzdržnost javnih financ. Seveda so izrazili solidarnost z Japonsko, se poklonili revolucionarnemu naboju interneta v severni Afriki in končali z zaklinjanjem glede splošnega prizadevanja za mir in varnost v svetu. Če ne bi bilo v ozadju dogodka nad deset tisoč varnostnikov, ki so varovali politične pomembneže, bi človek lahko dobil vtis, da je na vsakoletnem FreedomFestu v Paris Resortu hotela Bally v Las Vegasu.
Finančna kriza je septembra 2008 svetovno gospodarsko ureditev v hipu porinila na rob katastrofe. Zato je bila reakcija vodilnih zahodnih držav hitra in učinkovita. Novembra 2008 so v Washingtonu v hipu k političnemu odločanju povabili vse pomembne države sveta, G 8 se je prelevil v G 20. Nekaj mesecev kasneje, aprila 2009 v Londonu, so vsi delovali kot razmeroma dobro naoljen stroj glede mednarodne makroekonomske koordinacije, reforme finančne in bančne regulacije, mednarodne trgovine in trajnostnega razvoja. Skupna monetarna in fiskalna intervencija je preprečila najhujše. Toda leto dni kasneje, ob prvem gospodarskem okrevanju, je bilo že konec skupne pripravljenosti za sodelovanje. Začel se je neusmiljen boj za prerazdelitev stroškov krize med državami, med zasebnim finančnim in javnim sektorjem, med premožnimi in osiromašenimi sloji prebivalstva.
Različni možni dogovori so razpadali drug za drugim. ZDA preprosto niso več sposobne igrati vloge svetovnega povpraševalca in najpomembnejše svetovne dolžnice, čeprav ves ameriški in svetovni posojilni sistem deluje ob predpostavki, da so ameriške državne obveznice domala brez tveganja. Poznamo tudi Triffinovo dilemo. ZDA z rezervno svetovno valuto dejansko morajo igrati vlogo dolžnice, če želijo skrbeti za svetovno likvidnost. Če G 1 ni več sposoben servisirati sveta na stari način, pa se zatika tudi pri G 2 med ZDA in Kitajsko. Kitajska za sedaj ne želi prevzeti vloge svetovne lokomotive, čeprav ji devizne rezerve omogočajo lažjo zaščito domačih javnih financ in bank, hkrati pa centralna komunistična oblast bolj učinkovito od drugih vodi reševalno keynesiansko politiko hitrejše rasti. G 3 med ZDA, EU in Japonsko ni mogoč, ker imajo vsi trije subjekti svoje težave, EU z reševanjem evroobmočja, Japonska pa se sproti utaplja v vedno novih problemih. G 11 razvijajočih se držav, zbranih okoli BRIC, ki so sicer manj prizadete s krizo, vendar iščejo svoje lastne rešitve in se manj menijo za skupne. Tako na koncu v G 20 zmanjkuje ekonomske volje za nujne spremembe in multilateralno politično sodelovanje.
Divergentnost ekonomskih interesov se torej povečuje, G 20 in tudi klubi držav postajajo področje konfliktov in ne sodelovanja. Dejansko svet obvladujeta praznina vodenja in postopno stopnjevanje nasprotij glede rešitev. Vsi so na tiho proti vsem, vsak rešuje svoje razvojne probleme na račun drugega. Vedno manj je zavedanja, da po obdobju neverjetne financializacije in globalizacije sveta vsi tičimo na skupni ladji. EU ima težave znotraj članstva glede sanacije dolžniške krize, ZDA in EU želijo posebno zaščito intelektualne lastnine in obtožujejo ostale za krajo, Kitajska in ZDA so si v laseh zaradi valutnih razmerij, Kitajska agresivno osvaja in kupuje točke strateških surovin v Afriki in LA in spravlja v obup zahodne postkolonialne sile. EU je dober dokaz, kako dejansko ne obstaja kolektivna ekonomska varnost in da imamo tudi znotraj njene integracije težave s podjetniško in tržno svobodo.
Finančna kriza v centru svetovne gospodarske ureditve je diskreditirala vse temeljne elemente »washingtonskega konsenza«, od vitke države z nizkimi davki do privatizacije in tržne deregulacije. Ameriški model kapitalizma je preprosto izgubil lesk, povezava politične demokracije in tržnega gospodarstva je samo še ideološka fikcija 20. stoletja. Nove rešitve v klubu G 11 razkrivajo večjo vlogo nacionalnih ekonomij z manj odvisnosti od mednarodnih tokov kapitala, pomembni so socialni programi, podobni tistim brazilskega predsednika Lula da Silve, ključna je domača razvojna politika konkurenčnosti. Nestabilnost in dinamična sposobnost prenove sta notranji lastnosti kapitalizma. Toda sistem ne more politično-ekonomsko preživeti, če mu ne bo uspelo zagotoviti socialne stabilnosti kot temelja svoje politične legitimnosti. Kapitalizem je zmagovalec 20. stoletja, ker je ljudem dejansko ponudil več kot tedanji socializem. Zato tudi njegove sedanje rešitve ne morejo delovati v smeri večje neenakosti in siromaštva, dominacije kapitala nad delom. Kriza zahoda je zato vedno bolj kriza idej glede reforme kapitalizma.
Finančna kriza dokazuje konec ameriške ekonomske dominacije in propadanje evropske politične inovativnosti. Danes se lahko oziramo po kitajskih ali brazilskih rešitvah, po izkušnjah mestnih gospodarstev, kot sta Singapur ali Hong-kong. V okviru G 20 se je moč od G 8 preselila h G 11. V tem svetu ni niti washingtonskega niti pekinškega konsenza, nihče nima univerzalne rešitve in moči, da bi jo vsiljeval drugim. Svet ekonomske in vojaške dominacije »moških držav« se umika gejevski in lezbični sceni »mehke moči« in nekonvencionalnega sodelovanja. Svetovna ureditev potrebuje nov družinski zakonik. In morda bodo potem tudi v Sloveniji nekateri zamenjali vero v novega boga.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.