9. 6. 2011 | Mladina 23 | Kolumna
Točka sprememb
Rekonstrukcija vlade s Pahorjem na čelu ali pa večja zamenjava vlade z novim mandatarjem in drugačno protikrizno ekipo? Prva možnost ni rešitev, ker je Pahor pač sam največji problem te vlade.
Referendumski cunami se je izšel s pričakovanimi izidi in povsem predvidljivo napovedjo, da bo temu sledila nova vladna kriza. Gotovost teh dogodkov je bila tolikšna, da sta sedanja politična zadrega in zmedena reakcija vladnih strank vnovičen dokaz njihove politične nesposobnosti reševanja kriznih politično-ekonomskih razmer. Toda tudi opozicija nima odrešujočih rešitev. Vse politične izbire se tako iztekajo v histeričnem spoznanju, da dejansko sploh ni kaj izbrati, da je politična izbira dejansko prevara in iluzija slovenskega političnega prostora. Prikriti transakcijski in oportunitetni stroški takšnega razvoja pa so visoki.
Vladna koalicija si je dejansko sama izkopala politični grob. Referendumskemu dnevu D je pripisala usodni pomen, čeprav je vedela, da bo izgubila. Dejansko so politično-ekonomske razmere obvladljive. Slovenija v javnofinančnem, makroekonomskem in socialnem smislu ni v brezizhodnem položaju, temveč je razmeroma varno zasidrana v evropskih povprečjih. In spada za sedaj, kot kaže zadnja analiza Barrosove komisije, v manj problematično skupino evropskih držav. Zato dramatične izjave političnih veljakov, pa tudi guvernerja BS, lahko bolj usodno vplivajo na slabo sliko Slovenije v Bruslju ali pa na finančnih trgih kot sama zavrnitev pokojninske reforme.
Vladna koalicija je dejansko razpeta med dvema skrajnima ločnicama, nojevsko držo statusa quo in izrednimi volitvami. Nobena ni dobra. Prva pomeni, da se sedanji način vladanja nadaljuje in sistemska kriza poglablja. To potrjuje obnašanje vodilne vladne stranke SD, ki tudi po novem porazu ni sposobna kritične presoje svojega brezizhodnega položaja in zamenjave Pahorja. Podobno velja tudi za staro LDS in stranko Zares, ki se več kot očitno srečujeta s krizo političnega vodstva, nista pa sposobni njune zamenjave in sprememb politične strategije, vključno s ponovno združitvijo obeh strank. Levica preprosto ni sposobna niti za spremembo svojega vladanja in še manj za morebitne volitve, katastrofalno vodenje pa onemogoča prave ukrepe.
Tudi predčasne volitve niso same po sebi odrešitev. Prinašajo vlado s potrebno politično legitimnostjo, toda to potegne za sabo slabo leto kaotičnega medvladja, ponuja pa politično sceno, ki jo že poznamo in jo sedaj najbolj očitno lahko opazujemo na Madžarskem. Težava desnice ni politična neenotnost, temveč predvsem ekonomska kompetentnost. Opozicijska alternativa Janše in SDS ne ponuja razen učinkovitejšega vodenja države nobene prave alternative. V slabih treh letih ni bila sposobna oblikovati vlade v senci, kot so obljubljali po tesnem volilnem porazu leta 2008. Ta bi sedaj zlahka in učinkovito nadomestila obstoječo oblast. Janševi so na področju razumevanja makroekonomije v času pred sedmimi leti, ko so bili prisiljeni na intelektualnem trgu kupovati paket »mladih ekonomistov«. Nove volitve trenutno prinašajo bolj menjavo oblasti kot prave rešitve.
Tako ostajata predvsem dve drugi možnosti v okviru obstoječe delitve politične moči v parlamentu. Rekonstrukcija vlade s Pahorjem na čelu ali pa večja zamenjava vlade z novim mandatarjem in drugačno protikrizno ekipo. Prva možnost ni rešitev, ker je Pahor pač sam največji problem te vlade. Vsaka rekonstrukcija vlade pod njegovim vodstvom je dejansko obsojena na neuspeh zaradi težav z naborom novih ljudi in nadaljevanjem sedanjih vodstvenih neumnosti. Kdaj in kako se bo pri tem streznila SD, je odvisno predvsem od njenega političnega jedra. Druga alternativa ima nekaj možnosti samo tedaj, če bi novi mandatar dobil potrebna politična pooblastila koalicije in če bi imel potrebno sposobnost, da bi si pridobil širšo družbeno podporo. Glede na spoznanja kriznega vodenja potrebujemo predvsem osebo z menedžerskimi izkušnjami, potrebno politično razgledanostjo in ekonomskim vedenjem, bolj žensko kot moškega. Nekaj kadrovskih možnosti za to obstaja in vse je odvisno od politične volje in spoznanja, da je to edina politična priložnost tako za preživetje levice kot tudi za afirmacijo novih političnih obrazov.
Bistvo tega predloga je, da ne gre niti za tehnično vlado niti za običajno vladno rekonstrukcijo. Prva pomeni zgolj prenos omejene politične odgovornosti na novo vlado, ker politiki pač do volitev ne želijo prevzeti dodatnih tveganj. Druga zgolj prerazdeli politične stole na Titaniku in seje upanje v božjo odrešitev. Tukaj gre za širši zastavek. Novi politični ljudje v vladnih vrstah in v protikriznih projektnih skupinah pomenijo preprosto alternativo, omogočajo oblikovanje nove hipotetično družbene pogodbe z novim socialnim kapitalom zaupanja in sodelovanja. Gre za prevojno točko, ki ga politična teorija imenuje »izhodiščno stanje«, kamor se po dvajsetih letih očitno mora vrniti slovenska država v prenovi svojih elit ali pa drugačne politike. Ne gre za politično utopijo, temveč za racionalen razmislek tragedije skupnega. Obstoječe politične skupine in drugi družbeni deležniki dejansko spoznajo, da brez potrebne kooperativnosti izgubljajo več, da jim politična sebičnost prinaša manj. Boj vseh proti vsem, zmaga desnice nad levico in obratno, se preprosto ne izplača, politično preživetje sedanjih elit zahteva vstop novih akterjev.
Razmere so zato shizofrene. Ljudje so nezadovoljni z vsako izbiro, odločitev ne vodi načelo maksimiranja koristi, temveč minimiziranja tveganj. Namesto zadovoljstva nas poganja strah, ne izbiramo svojih zaradi sposobnosti in zaupanja, temveč ker s tem blokiramo zmago drugih. Politična izbira je nekaj negativnega in ne pozitivnega, z njo dejansko prikrivamo nemoč pravega odločanja. Zato različne alternative, od status quo, rekonstrukcije vlade, pa vse do novih volitev, obdajamo z obsesivno držo, da ne želimo odločati in tudi ne odločiti. V množici izbir dejansko nimamo kaj izbrati in zato tonemo v svetobolju, destruktivni samokritičnosti in posegamo po histeričnih ukrepih. Spreminjamo vse, samo da se ničesar ne bi spremenilo.
Kako presekati ta gordijski vozel? Arhimedova točka sprememb ima tri točke. Zamenjavo Pahorja, rekonstrukcijo vlade in vstop novih akterjev, ki želijo spremeniti družbene razmere. Nove volitve, nova vlada in stari obrazi pa so za sedaj bolj sejanje iluzije sprememb in žal nadaljevanje sedanje tiranije izbire.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.